Zahovićeva marioneta? S tem se je naučil živeti

Izolan Darko Milanič, ki je nogometno srečo našel v Beogradu (sedem let pri Partizanu), Gradcu (sedem let pri Sturmu) in Mariboru, je pred veliko nalogo. Danes bo skušal v velikem derbiju v Ljubljani prekrižati načrte Olimpiji in se ji približati na točko zaostanka. Pri vijolicah tesno sodeluje s športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem, ki želi vrniti Maribor na slovenski prestol.

Legendarni kapetan zlate Katančeve generacije, ki je na trenerskem stolčku Maribora izpostavljen očitkom, da predstavlja le podaljšano roko Zahovića, se je naučil živeti s tako etiketo. Proti vodilni Olimpiji ima priložnost, da Mariborčanom dokaže, kako ni ribič, ampak strateg, ki lahko vijolicam povrne primat na sončni strani Alp.  

Darko Milanič s kapetanskim trakom na nepozabnem gostovanju v Kijevu, kjer si je Slovenija leta 1999 priigrala nastop na Euru 2000 in šokirala svet. Foto: Reuters Slovenski javnosti ste se v zadnjem desetletju predstavili kot trener, na katerega se rade lepijo klubske lovorike. Pred tem ste bili dolgoletni slovenski reprezentant, kapetan znamenite zlate generacije, ki je nastopila na prvem velikem tekmovanju, EP 2000. Vam kaj uhajajo misli na obdobje, ko ste še igrali nogomet?
Zelo pogosto. Ko postajaš starejši, se ti radi vračajo prijetni spomini. To je neka naravna pot. Ko mineva čas, zbiraš izkušnje in se spominjaš nekih stvari. Opažam pa, da se tudi mladina, ki je okrog mene, rada spominja tega obdobja. Ta je bistveno bolj na tekočem.

Državni dres ste zadnjič oblekli 18. junija 2000 na znamenitem srečanju EP 2000 med Slovenijo in Španijo, ki ga je v Amsterdamu bučno spremljalo več kot deset tisoč Slovencev.
Tisti časi so bili zelo pozitivni. Ko se nekaj doživlja prvič, govorim na splošno za celo navijaško in športno Slovenijo, je tudi logično, da to ostane na nekem posebnem mestu. Tako za nas, ki smo bili akterji, kot tiste, ki so to doživljali z nami na tribunah ali pa pred televizijskimi ekrani.

Imam veliko pozitivnih in lepih spominov. Reprezentančni uspeh, ko smo se uvrstili na Euro 2000, je eden izmed njih. Pravzaprav kar vrhunec.

Miran Pavlin, Zlatko Zahović in Darko Milanič tesno sodelujejo v mariborskem klubu. Tako so se na zadnjem večnem derbiju v Stožicah srečali z nekdanjim reprezentančnim soigralcem Milenkom Ačimovićem. Foto: Vid Ponikvar Nogometni klub Maribor je postal majhna družina članov nekdanje zlate generacije. Veliko se vas je našlo skupaj (poleg Darka Milaniča še Zlatko Zahović, Miran Pavlin, Saša Gajser, Amir Karić, Muamer Vugdalić …).
Ja, kar nekaj nas je (smeh, op. p.).

Je to naključno ali vas družijo podobni interesi?
Kot prvo je naš skupen interes nogomet. To je logično. Kot drugo pa v življenju funkcioniram tako, da tega, kaj se bo zgodilo, ne načrtujem vnaprej, ampak se vse zgodi spontano. To začutiš. Seveda ti mora tudi ustrezati in ugajati, da bi nekje sodeloval v novi vlogi.

Vas zanimajo nove vloge? Že vrsto let ste trener. Bi lahko okusili še kakšno drugo delo? Bi vam vloga selektorja predstavljala izziv?
Lahko le ponovim, da si pač ne delam načrtov za daljno prihodnost.

Pa bi si vsaj želeli kdaj postati selektor?
Te želje v tem trenutku nimam, ni pa rečeno, da je mogoče kdaj ne bi imel. Zdaj je pač nimam. Nimam preference, kaj bi rad počel jutri, s čim se ukvarjal. Osredotočen sem le na to, kar delam zdaj. To je moj delovni dan, ki me tako izpopolnjuje, da si ne delam načrtov za naprej.

Z mariborskim klubom je na slovenskih tleh osvojil kar deset lovorik. Foto: Matjaž Vertuš

So vas v prvem obdobju vodenja Maribora (od 2008 do 2013), ko ste bili zelo uspešni pri osvajanju lovorik, želeli povabiti k delu v reprezentanci?
Ko sem bil trener Maribora, me niso. Se je pa to zgodilo pred tem, a sem bil takrat premlad. Čisto brez izkušenj. Takrat sem bil še res zelen in sem ocenil, da to ni bil primeren trenutek.

Se še imate za mladega trenerja?
Ko pogledam, kdo vse vodi klube, sem mlad (smeh, op. p.).

Ko je Maribor leta 2009 po dolgem času postal slovenski prvak, se je trener Milanič znašel na rokah izbrancev. To je kmalu postala stalna praksa pri osvajanju najlepše lovorike. Foto: Marjan Kelner / Sportida Kaj pa, če vzamemo v obzir trenerja največjih tekmecev v Prvi ligi Telekom Slovenije, Luko Elsnerja (Olimpija – 34 let) in Simona Rožmana (Domžale – 33)?
Če pa gledamo pri nas v Sloveniji, sem od njiju res malce starejši.

Ste zaradi tega pri njima deležni določenega spoštovanja?
Nespoštovanja med trenerji ni. Tega ne vidim. Pri nas je vedno vsaj navidez prisotno veliko spoštovanje. Spoštujem kolege, ki mi to tudi vračajo. Ne opažam, da tega ne bi bilo.

Se s trenerji ostalih slovenskih prvoligaških klubov, z vašimi stanovskimi kolegi, med sezono v prostem času družite?
S tistimi, s katerimi sem že kdaj sodeloval, se vsake toliko časa slišim. To je logično. Ni pa neka praksa, da bi se kar tako slišali. Z veliko večino od trenerjev v prvi ligi nimam nobenega stika.

Video #1: O slovenskih trenerjih na Hrvaškem 

Se vam zdi, da ste zaradi vseh lovorik, ki ste jih osvojili z Mariborom, na slovenskih tleh vzornik mlajšim trenerjem?
Tega ne vem, to bi morali vprašati njih. Lahko pa povem, da se v svoji koži zelo dobro počutim. Sem zelo zagnan v svojem delu. To me vodi naprej. Imam veliko energije. Meni se do zdaj še ni zgodilo, da bi prišel v službo in jo jemal z levo roko. To se mi ni zgodilo niti kot igralcu. Nikoli, niti v enem trenutku. Na to sem ponosen.

Kot trener Maribora nosi veliko odgovornost. Foto: Marjan Kelner / Sportida Ostajate zagnani tudi v trenutkih, ko nastopi rezultatska kriza in postanete tarča kritik?
Pred nekaj dnevi sem poslušal pogovor s kapetanom angleške reprezentance Jordanom Hendersonom na tekmi v Stožicah. Povedal je, da so igralci vajeni kritik. Povejte mi, kje živi kak igralec, kak športnik, ki med svojo kariero ni bil kritiziran? Takega ni, niti v najmanjših ligah. Še v amaterski ligi, ko se igralci družijo enkrat na teden, je zagotovo kdo, ki je bil kdaj kritiziran.

Kot trener Maribora, ki ima veliko odgovornost pred seboj, sem večkrat kritiziran kot ostali. Če tega ne bi želel, pred leti ne bi sprejel ponudbe, ampak bi delal z otroci. Tam bi me pač kritizirala majhna skupina. Mislite, da trenerja otrok nihče ne kritizira? Novinarji že ne, imajo pa zadaj starše, ki so zelo neugodni.

Vsak od nas, tudi vi, vsak ima nekje svojega kritika. S tem lahko živim. Vem, da je to moj posel. Na srečo je bilo v mojem delu zelo veliko uspehov. Zmag je bilo ogromno, verjamem pa, da jih bo še veliko. Po vsaki zmagi nad tabo posije sonce.

Zelo rad se spominja sezone 2008/09, v kateri se je prvič kot trener podal na slovenski klubski prestol. Foto: Matjaž Vertuš Ali ste tip človeka, ki bi lahko živel na stari slavi, od starih lovorik?
Ne, zagotovo ne. Kar se je zgodilo včeraj, je še pomembno, ostalo pa nič več. Pomembno je, kaj se bo zgodilo danes na treningu. Energija, ki so jo fantje včeraj pokazali na treningu, mi vliva optimizem. Bomo videli, kaj bo danes, kaj bo jutri. Na tem gradim.

Ambicije so velike, cilji so postavljeni visoko, mi pa se moramo neprestano truditi, da jih uresničimo. Vsak dan. V Mariboru je bilo vedno tako. Mogoče se je prva sezona malce razlikovala, ostale pa so si zelo podobne.

Torej je bilo podobno tudi takrat, ko ste se po nekaj letih dokazovanja v tujini vrnili v Ljudski vrt?
Podobnosti so v tem, kakšno odgovornost čutiš, kako visoke cilje imaš, s kakšno problematiko se vseskozi ukvarjaš, v kakšnem stanju je okolje, kakšno je pričakovanje okolja …

Zakaj sem omenil prvo sezono (2008/09, op. p.)? Pred tem NK Maribor zelo dolgo ni bil uspešen. Ko sem prevzel moštvo, je vladala ekstremno pozitivna klima. Tudi v trenutku, ko smo nabili žogo v avt, so nam navijači vse oprostili. Vse s ciljem, ker so verjeli, da bo trdo delo nekaj prineslo. Tako je tudi bilo.

Prijatelj Zlatko Zahović ga je v Ljudski vrt povabil leta 2008, nato pa je na vijoličasti klopi prebil kar pet zaporednih let in postavil nove smernice v 1. SNL. Foto: Vid Ponikvar Veliko je glasbenih skupin, ki imajo dve vodji, dva frontmana. Recimo pevca in kitarista. Pri Mariboru je bil vedno v ospredju dvojec, ki ga tvorite s športnim direktorjem. Vijolice sta pripeljala do številnih uspehov, tako doma kot v Evropi. Tega pa ne bi bilo, če vam Zlatko Zahović v začetnih sezonah ne bi kril hrbta, ko ste nanizali kar nekaj zaporednih porazov.
Zlatko vam bo lepše in natančneje povedal, zakaj mi je po vaše čuval hrbet. Sam menim, da je to storil, ker je prepoznal moje delo. Jasno je, da se v vsaki športni karieri posameznika ali moštva zgodi, da te kdaj spremlja slabši rezultat. To pa še ne pomeni, da delo, ki ga oseba opravlja v veliki skupini, ni dovolj kakovostno. Čutim, da bi bil tak odgovor športnega direktorja.

Ko vas je v začetku letošnjega leta vrnil v Ljudski vrt, niste izpolnili velikega klubskega cilja. Niste ubranili naslova. Kako globoko je bilo razočaranje?
V 22. krogu smo za Olimpijo zaostajali šest točk, štiri kroge pred koncem pa jo ujeli. Izredno smo se napeli, kljub vam dobro znanim težavam, ki smo jih imeli.

To ni bilo mirno obdobje, a smo se izenačili z Olimpijo. Na koncu nas je zmanjkalo in nismo postali prvaki. Zato smo si v tej sezoni zadali zelo pomemben cilj, zavedajoč se, da to ne bo sprehod do lovorike, ker se je veliko stvari spremenilo.

Zelo je navezan na podaljšano roko na igrišču, kapetana NK Maribor Marcosa Tavaresa. Zato si je tudi privoščil nenavaden vložek po zadnji tekmi z Domžalami, po katerem se opravičuje vsem prizadetim. Foto: Vid Ponikvar

Včasih ste z Mariborom uprizarjali sprehode do naslova državnega prvaka. Zlasti v spomladanskih delih.
Morda je bilo videti kot sprehod. Zaradi vrste dejavnikov, ki so vplivali na to, je nekomu, ki ni vpleten v to zgodbo, res delovalo kot lahka zadeva, a je resnica povsem drugačna. Nikoli ni bila preprosta.

Vsi, ki so zaslužni za lovorike, so morali vedno vložiti veliko energije. Tega se zavedajo samo tisti, ki so v to vpleteni. Pri tem ne mislim le na fante ali strokovno vodstvo, ampak na celoten pogon, ki je v klubu vsak dan. Zavedajoč, da nas čaka trdo delo, smo se v tej sezoni podali na novo pot.

Video #2: O tem, ali je Primorec ali Štajerec:

Maribor je bil v prvem obdobju, ko ste vodili klub, tako dominanten, da se je zdelo, kot da je svetlobna leta pred ostalimi. Zakaj je zdaj drugače? Je Maribor popustil zaradi turbulenc in nepričakovanih zapletov v klubu?
Kakovost slovenske lige je bistveno višja, tako da so se druge ekipe približale NK Maribor. Razlika se je zmanjšala. Da bi bil NK Maribor spet tako dominanten kot včasih, je najprej potreben čas, nato mir in pa skrajno osredotočeno ter zagnano delo. Vseh v klubu. Ni preprosto biti spet tako dominanten.

Ob vsem tem pa morate zadovoljiti še občinstvo, ki je navajeno na visoke zmage, a želi spremljati tudi atraktivno igro.
Točno tako. Meni je popolnoma jasno, da moramo zmagovati in hkrati prikazati všečen nogomet, ki bo zadovoljil domače občinstvo. Zato pa je potreben proces, prava selekcija. Letos smo selekcijo naredili poleti, v preteklosti pa jo je Maribor delal pozimi.

Nekdanji branilec, ki je petkrat nastopil tudi za izbrano vrsto Jugoslavije, je odločen, da Mariboru vrne status z naskokom najboljšega slovenskega kluba. Foto: Matjaž Vertuš

Tako smo se malce prilagodili. Tokrat smo šli v Evropo z dokaj spremenjeno ekipo in smo se kar dobro znašli. Glede tega sem optimist. Napočila je taka situacija, da smo morali sprejeti neke stvari. Nismo napovedali sprehoda do naslova, ampak trdo delo.

Pri medijih ga marsikaj moti. Pogreša več strokovnih vprašanj. Foto: Matjaž Vertuš Pri tem delu ste se nekajkrat neprimerno vedli do predstavnikov sedme sile. Bili ste napeti, ošabni ...
Ne, ne. Bila sta le dva takšna primera. Ne govorimo in ne mečimo tega v en koš. Ne posplošujmo. Niti v enem trenutku ni bilo to usmerjeno v vse medije, ampak le enemu izmed novinarjev po finalu pokala (spraševal ga je o napadu mariborskih navijačev na Rodolfa Vanolija, takratnega trenerja Olimpije, op. p.).

Drugič, po zadnji tekmi z Domžalami, je izpadlo narobe iz preprostega razloga. V tisti napetosti po tekmi ... Morate razumeti, da vsi ne doživljamo enako tekem. Akterji jih doživljamo bolj čustveno.

Moja želja v dogovoru s šefi je bila takšna, da izpostavimo fantastičen trenutek našega kapetana Tavaresa, ki je odigral že več kot 400 tekem in dvakrat zadel v polno.

Bil je trenutek, ki si ga je naš kapetan preprosto zaslužil, ker je po nekem času zabil dva gola. Hotel sem izpostaviti ves njegov vložen trud, a mi ni najbolje uspelo. Zato se moram opravičiti.

V prejšnji sezoni, ki jo je v prvenstvu končal na drugem mestu, se je zelo razveselil pokalne lovorike. Maribor je v finalu po izvajanju kazenskih strelov premagal Celjane. Foto: Vid Ponikvar Zaradi tega, ker bi morali ostati na novinarski konferenci in pokomentirati še dogajanje na tekmi, kot je usklajena navada v prvoligaškem okolju vsepovsod po svetu, ne pa oditi?
Imate povsem prav (skesan pogled, op. p.).

Kakšen je vaš odnos z novinarji?
V slovenskem okolju je zelo malo konkretnih taktičnih, strateških vprašanj. Zelo malo. Vprašanja so drugačna. Morda zaradi tega, ker imate verjetno za to področje namenjenega manj prostora. Zato se po tekmah ne spuščamo v neka vprašanja. V principu lahko sploh ne bi bil trener, ampak le dober govornik, populist. Potem bi bili vsi zadovoljni.

Nikoli me ne vprašate, zakaj sem se nekaj odločil. Zakaj sem to postavil, zakaj tako? Kje sem videl neko priložnost, plus, minus? Zakaj smo tako odigrali? Teh vprašanj preprosto ni, ampak le navadna. Mogoče to manjka, da bi se malce poglobili v zadevo. Potem bi avtomatično videli, da se lahko odpre tudi trener in pove kaj trenerskega, ne pa le ocenjuje stvari.

Eden je gost Sportalovega sobotnega intervjuja, drugi pa se je po aferi, zaradi katere je mariborski klub ostal brez Agima Ibraimija, odločil za medijski molk (silenzio stampa), tako da ne daje izjav medijem. Foto: Vid Ponikvar

Z vami bi se rad pogovarjal o nogometu. V vsakem trenutku sem se pripravljen z vami pogovarjati o svojem moštvu, nisem pa se pripravljen pogovarjati o nečem, kar ni moja sfera. Ne more biti trener odgovoren za vse. Tudi sam nočem biti. Moje delo je že dovolj zahtevno. Zahteva celega človeka, popolno predanost.

Zakaj bi se ukvarjal čisto z vsemi stvarmi? Ne, to pa že ne. Sem trener, vprašajte me o mojih odločitvah, ki jih bom rade volje razložil vsem. Zakaj je nekdo nekoga tam, to pa res ni moja stvar.

Nerodna stvar pri vašem klubu je, da Zlatko Zahović do nadaljnjega ne govori z mediji. Manjka tisto polje, ko bi se lahko med sezono pokomentirala kadrovska politika.
Po zadnji tekmi z Domžalami sem izjemoma povedal kadrovsko novičko (da je kapetan Tavares podaljšal pogodbo še za dve sezoni, op. p.). Veste, da tega ne govorim, če to ni moje delo. In tudi v bodoče ne bo.

Šport je sestavljen iz porazov in zmag, s tem moram živeti. Moram pa zaščititi moštvo, ki se vsakodnevno trudi. Če se pa ne trudi, sem prvi, da vsakemu v slačilnici to neposredno povem. Tako je to.

Dobra prijatelja sta med srečanjem v Ljudskem vrtu, na katerem je Maribor srečno premagal Aberdeen in napredoval v zadnji krog kvalifikacij za nastop v evropski ligi, obiskala slačilnico. Ločeno. Foto: Vid Ponikvar Sodelujete tudi z Zlatkom Zahovićem. Po zmagi nad Aberdeenom ste dejali, da je po skromnem prvem polčasu (0:0) igralce v slačilnici obiskal in ogovoril Zahović, nato pa ste se z njimi pogovorili še vi, a v nekoliko drugačnem slogu.
To je bilo vse v dogovoru. Trenerji se ne odzovemo vedno tako, kot čutimo. Moraš ubrati pravo strategijo, ki bi pomagala moštvu. Kritika ali pohvala nista vedno prava rešitev.

Včasih fantje tudi ne vedo, kako nadaljevati, ko narediš nekaj, kar je v nasprotju z logiko. Ljudje, ki imajo svoj ego in status v ekipi, me bodo popolnoma razumeli. Pač, belo ni zmeraj belo. Obstajajo razlike.

Z Zlatkom delujeva usklajeno. Sodelovanje med nama vidim kot moj osebni velik plus. In pa tudi širše. Če nekaj vodiš, moraš s svojimi sodelavci dobro sodelovati. Pri meni je res tako. Z Zlatkom se želim pogovarjati, on pa z mano. Izmenjujeva si mišljenja. Tako kot sodelujem tudi s Sašo (pomočnikom trenerja Gajserjem, op. p.), Mitjo (trenerjem vratarjev Pirihom, op. p.) in Markom (kondicijskim trenerjem Borkom, op. p.), s katerimi komuniciram pogosteje, ker smo bistveno več časa skupaj.

Dnevno komuniciram tudi z mojim šefom. To je taka stvar, ki jo jemljem kot privilegij, saj se pogovarjam s človekom, ki ne gleda nogometa po televiziji enkrat na teden, ampak ga živi vsak dan kot svoje življenje. Potem lahko le pridobiš, profitiraš. Brez pravega sodelovanja v kolektivu, ki skuša doseči zahtevne cilje, ne prideš nikamor. Prej ali slej se ustaviš.

Na večjih tekmah sedi v vaši bližini na klopi za rezervne igralce. Zakaj ga ni na vseh tekmah, če tako dobro sodelujete?
Tako se je odločil. Njegova moč, njegova teža pri vas, pri vseh, je izjemna. Tudi v Evropi. Ima moč, to je nesporno. Zaradi tega se je odločil, da bo zraven na vseh evropskih tekmah, ker ima v evropskih krogih veliko spoštovanje. Tudi na to je treba paziti. To je spet plus kluba.

O tem, da je Zahovićeva marioneta, se je veliko naposlušal. To doživlja kot nujno zlo opravljanja dela, ki je pod pozornim drobnogledom javnosti. Foto: Vid Ponikvar

Kako pa sprejemate oznake, da ste zgolj njegova marioneta in da v bistvu on prek vas vodi in usmerja ekipo?
S tem moram živeti. Zakaj? Ker sva bila soigralca in dobro komunicirava. Vsem, ki mi to očitajo, sporočam, naj potem po vsakem porazu kritizirajo njega, mene pa pustijo na miru. Imam svojo odgovornost do ekipe.

Zelo dobro sodelujem z njim. To mi ugaja. Če te označijo z neko etiketo, moraš največkrat s tem živeti. Delam javno delo, to me pri mojem delu nikakor ne sme ovirati.

V sezoni 2015/16 je prvič vodil Maribor na večnem derbiju z Olimpijo, ki se je v Ljudskem vrtu končal brez zmagovalca. Foto: Urban Urbanc/Sportida Po zmagah so največkrat junaki igralci, skoraj nikoli pa vi. Povsem drugače je, ko se pripeti poraz.
Ko zmagam, sem izjemno srečen. Že od zmeraj sem bil tekmovalec. Da bi sam občutil zadovoljstvo in srečo, ne potrebujem nobenega, da mi to pove. Sam začutim, ali je bilo nekaj dobro. Ni treba, da mi nekdo pove, da sem lep, dober ali pa da znam. To vem sam.

Če sem svojo nalogo dobro opravil, sem sam s seboj zadovoljen. Nisem popolnoma nesamokritičen človek. Lahko povem, da je doza samokritike pri meni kar velika.

Kakšen moraš biti, da se spopadeš s kritikami mariborskega občinstva, navajenega na največje dosežke?
Povsod so kritiki, pri Mariboru pa so malce bolj specifični. Sam to jemljem kot privilegij. Delam v klubu, ki je povsod prepoznaven. Je institucija.

Ko je trener Milanič letos prišel v klub in po dveh mesecih osvojil pokal, je dobil iz tujine čestitke. Malo je manjkalo, pa bi mi uspel čudež. Prišel sem iz -6 na ničlo … Verjeli so, da bom uspel. Odmev ljudi, ki sploh niso bili zraven, je bil pozitiven. To je vedno lepo.

Zavedam se, kje sem in kaj delam. Sem v velikem klubu, kjer vlada več pritiska. To tudi želim, drugače tega sploh ne bi delal. Drugače bi bil kje na sprehodu, povsem miren, oddaljen od stresa, ki ga doživlja nogometni trener.

Video #3: O zadnji evropski sezoni NK Maribor:

Kako je bilo s stresom pri Primorju in Gorici, ko ste kot trener prebijali prvoligaški led?
Delo sem doživljal zelo podobno. Zavzeto, motivirano, zelo ambiciozno, da bi nekaj naredil. Vsak človek se skozi svoje delo uči, ker se spopada z novimi situacijami. Moje delo je zelo pestro. Moj načrt moram, če slučajno kaj pade v vodo, prilagajati. Tako delo sem imel tudi v Ajdovščini in Novi Gorici, s tem da ni bilo tako medijsko odmevno v Sloveniji, ampak bolj lokalno.

Vseeno sem delal s podobno vnemo. Lahko bi rekli, da je stres v Mariboru večji, a ga čutim zelo podobno. Sem pa tudi človek, ki se takrat, ko se vsega navadi, zna izklopiti, ponovno zagnati in najti nov zagon za delo.

Ko ga je v svoje vrste povabil graški Sturm, se ni dolgo obotavljal. Foto: Sportida Ste naredili tako leta 2013, ko ste odločili, da boste namesto Maribora vodili graški Sturm in se preselili v Avstrijo?
Kot sem že dejal ... Ne delam načrtov. Odločam se hitro. Selitev v Gradec se v meni ni porajala leto ali dve. Dobil sem pač možnost, da odidem. Takrat sem mislim, da je to zame dobra možnost, zato sem se tako odločil. Sturm je moj klub, pri njem sem preživel fantastična leta. Bili smo državni prvaki, igrali smo v ligi prvakov. Je del mene, tako kot mesto. Moja družina živi v Gradcu, z njim sem povezan, ne glede na to, da nisem več trener graškega kluba.

Z Mariborom ste bili navajeni osvajati najvišja mesta, s Sturmom pa ste se kar naenkrat znašli v sredini in rezultatsko zelo nihali. Je bilo težko sprejeti novo realnost?
Ne. Realnost Sturma je bila ta, da je bila slačilnica skoraj razdeljena na dva pola. S tem se je moja naloga popolnoma spremenila. Bila je zahtevna naloga, saj sem moral združevati, popravljati. Ugotovil sem, da način, na katerega sem vodil NK Maribor, ne bo primeren. Ubral sem drugo strategijo in postopoma je bilo boljše.

Ekipa v Gradcu v nekem trenutku ni bila po mojem okusu. Največkrat je tako, če prideš kam in ne sodeluješ pri izbiranju ekipe. V Gradcu sem bil dobro leto in vseeno pridobil pozitivne izkušnje. Prvič sem doživel drugo mentaliteto, drugačno sprejemanje nogometa, vse zakonitosti, ki vladajo v avstrijskem nogometu. Potem pa je nenadoma prišla ponudba iz Anglije.

Postali ste trener Leeds Uniteda, nekdanjega angleškega prvaka, ki je tekmoval v drugem kakovostnem razredu, ligi Championship.
To je bila odlična stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Odšel sem brez nekih pomislekov in postal bogatejši za veliko preizkušnjo. Je bil pa preskok iz enega v drugi način nogometnega okolja zelo zahteven.

Na klopi Leeds Uniteda je pogrešal zmage. Trenersko paličico je predal nasledniku že po šestih tekmah. Foto: Guliverimage/Getty Images

Ko ste po le 32 dneh v Leedsu ostali brez trenerske vloge, ste še vedno prejemali plačilo, saj ste imeli s klubom še veljavno pogodbo. Postali ste kot bogat upokojenec. Ste imeli še kakšne dodatne obveze do kluba in morali hoditi na Otok ali ste imeli povsem proste roke?
Drugo. Pogodbo sem potem prekinil, ko sem nenadoma prejel ponudbo Maribora. Na njo nisem računal. Ker pa se bil pripravljen na izziv, sem ga tudi takoj sprejel.

Takrat sem računal, da si bom že kje našel službo. Intenzivno sem bil z mislimi v nogometu. Nisem nabiral gob ali pa lovil rib. Mariborčani sploh radi rečejo, da je njihov trener ribič. Tega nisem delal, ampak se izobraževal in gledal tekme. Iskal sem nove načine igre. Našel sem zelo zanimive pri določenih trenerjih, ki so mi zelo všeč.

Kateri pa so to?
O tem ne bi govoril. Mislim, da to ljudem ni zanimivo.

Še pred kratkim je igral aktivno nogomet z veterani, nato pa ... "Pred mesecem sem se preveč silil in nekaj migal ob reprezentančnem premoru, pa mi je očitno nekdo poslal signal, naj se več ne mešam. Hrbet me zelo boli. Tako hudo ni, da bi moral na operacijo, a boli in pri tem trpiš. A ob tem privilegiju, ko si lahko trener Maribora, je lažje potrpeti," sporoča Izolan z vijoličnim srcem. Foto: Vid Ponikvar Kako pa se je bilo po dveh letih drugačnih izkušenj vrniti v Ljudski vrt, vaš nekdanji drugi dom?
Ena izmed primarnih nalog, ki mi je bila zadana, je bila, da se v slačilnico vrne tisti duh, ki ga je Maribor nekoč imel. Vzdušje se je pa malce izgubilo, kar je popolnoma razumljivo. To niso kritike, ampak dejstva. To je bila moja naloga. Zdaj smo na dobri poti, stvari so se spremenile. Pred nami je nov korak. Nov izziv, ki nas bo pripeljal tam, kjer bomo vsi skupaj zadovoljni. Tudi tisti, najbolj kritični.

Ena izmed kritik je tudi ta, da v začetni enajsterici NK Maribor ni nogometaša, ki bi bil rojen v Mariboru.
Nisem prepričan, da si lahko to v nekem trenutku privoščimo. Obstaja celo zahteva, da bi igrali v enajsterici le Mariborčani. Generalno je bolj pomembno, da imamo kvalitetno moštvo. Vsa ta leta na to kažejo. Trend uspešnosti je skoraj neverjeten in odgovor na to, kako se dela dobro. V bodoče bi lahko bilo v ekipi več rojenih Mariborčanov. Mladinska in pionirska šola sta zelo aktivni.

Potem bi več rojenih Mariborčanov dočakalo tudi nastop v državnem dresu, če bi izstopali v vijoličnem dresu. Ste glede reprezentance v stiku s selektorjem Katancem?
Ne.

Tako sta se leta 2013 na Brdu pri Kranju zapletla v pogovor nekdanji izbranec in selektor, Darko Milanič in Srečko Katanec, v ozadju pa se je smejalo Alešu Čehu, še enemu pomembnemu členu zlate slovenske nogometne pravljice. Foto: Vid Ponikvar

Vas ni nikoli povprašal za kak nasvet, kdo je najbolj vroč ali priporočljiv igralec, ki igra za Maribor?
Ne bom lagal, da me pokliče, ker me ne. Zaradi igralcev, ki jih vodim, z menoj še ni stopil v stik. To lahko povem.

Zadnjič sva se, če se ne motim, pogovarjal lani na človekoljubni akciji v Novi Gorici, ko smo pomagali mali Miši. Bil je moj trener in me uspešno vodil, ker smo na tisti tekmi zmagali. Kot reprezentanca smo igrali proti Mariboru. Debeli proti suhim (smeh, op. p.).