V Mariboru se je spraševal, kaj mu je bilo tega sploh treba

Milivoje Novaković je zaznamoval zadnje desetletje slovenskega nogometa. Z 31 zadetki je pomagal Sloveniji do nastopa na svetovnem prvenstvu (2010), vrhunsko strelsko formo pa je kljub veteranskemu stažu ohranil tudi v zadnjem ciklusu, ko je bil najboljši strelec Katančeve čete, a mu je načrte prekrižala poškodba ključnice. Pripetila se je na tekmi v Baslu, ko je Slovenija vodila v Švici. Če bi zadržala prednost, bi se najverjetneje neposredno uvrstila na Euro 2016, tako pa ga bo morala spremljati z domačih naslonjačev. Visoki Ljubljančan se je po skoraj dveh desetletjih dokazovanja v tujini odločil, da se vrne v domovino. V začetku leta je sklenil sodelovanje z Mariborom, njegov prestop pa je dvignil nemalo prahu, saj so bili mnogi prepričani, da se bo vrnil v Olimpijo, ki jo je razočaran zapustil kot mladinec. Štajercem je po številnih aferah, ki so razburkale slovensko nogometno sceno, pomagal do pokala. Naslov je romal v Ljubljano, Nova pa napoveduje, da bo v prihodnji sezoni zaigral bolje in naredil vse, da se vrne v mesto ob Dravi. 

"V reprezentanci sem komaj deset let. Škoda, da me niso prej odkrili, mogoče bi imel več golov in rekordov."

Pred tedni ste dopolnili 37 let. Ste slovenski rekorder, najstarejši nogometaš, ki je kadarkoli oblekel državni dres. Se še vedno počutite mladega?

Mladega? Počutim se v redu. Hvala bogu, da mi zdravje ne dela težav. Sem v letih, ko potrebuješ več časa za regeneracijo, a še uživam na igrišču. Nogomet mi predstavlja veliko motivacijo. Upam, da se bom dobro pripravil na novo sezono. Zadnje čase nisem bil najbolje pripravljen, bil sem še poškodovan, tako da nisem pokazal vsega, kar znam.

Niste jezni, ko vas kdo vpraša, kdaj se boste upokojili?

Ne. Zakaj bi bil? O tem razmišljam tudi sam (smeh, op. p.), a nato vidim, da mi telo še vedno dovoli marsikaj. Zato želim vztrajati še naprej. Vztrajal bom vsaj še sezono, potem pa bomo videli.

Morda reprezentančnega nogometa nočete zapustiti tudi zato, ker ste v državnem dresu začeli igrati relativno pozno, pri 26 letih.

Res je, pozno sem začel. V reprezentanci sem komaj deset let. Škoda, da me niso prej odkrili, mogoče bi imel več golov in rekordov (za najboljšim slovenskim strelcem Zlatkom Zahovićem zaostaja le še štiri zadetke, op. p.), a to je nogomet. Veliko sem dal reprezentanci, zakaj ji ne bi še naprej pomagal? V reprezentanci vlada lepo vzdušje, o tem ste se lahko prepričali tudi sami. Težko je zapustiti nekaj takega. In če vodilni možje hočejo, da pomagam, jim rade volje ustrežem.

Vas ne moti vzporedna vloga mentorja in aduta s klopi, kot je bilo na nekaterih zadnjih tekmah?

Dostikrat sem dokazal, da lahko še vedno igram dober nogomet. Vsak nogometaš hoče igrati od prve minute, tako da napovedujem boj za mesto v začetni postavi. Potrudil se bom po najboljših močeh, selektor pa bo presodil, ali to zadošča.

Kdo bi bil lahko vaš naslednik v konici napada reprezentance? Robert Berić, Roman Bezjak, morda Andraž Šporar?

O Bezjaku in Beriću lahko kaj povem, saj sta že nekaj časa v reprezentanci, o Šporarju pa ne morem. V svoji karieri ni dosegel še nič. Potreboval bo še nekaj časa, da pride na višjo raven. Najprej mora biti seveda zdrav, mora pa se tudi pametno odločati. Če se samo spomnimo na njegove besede (kratek premor, op. p.) …

Mislite na besede, ki jih je izrekel pred derbijem z Mariborom, ko je na sredini igrišča zapel navijaško pesem Dvignimo roke gor, umrl je Maribor?

Da. To je bilo neprimerno. Najprej mora nekaj doseči, da lahko kaj pove. Da se ne bomo narobe razumeli, želim mu vse najboljše, a začeti bo moral iz ničle.

"Slovenci smo pač tak narod, da smo nevoščljivi. Upam, da se bo kaj spremenilo."

Šporar je v jesenskem delu Prve lige Telekom Slovenije dosegel 17 golov. Moč slovenskega prvenstva ste v spomladanskem delu okusili še sami. Kako velik uspeh je doseči tako veliko zadetkov?

O moči slovenske lige ne bi preveč govoril … Dejstvo je, da sem bil navajen na drugačen nogomet. Težko se mi je bilo privaditi na 1. SNL. Tako psihično kot fizično. Za drugimi ligami smo še v velikem zaostanku, smo jo pa naredili vsaj zanimivo do zadnjega kroga. Bilo je lepo. Da bo še lepše, pa morajo nekateri igralci bolje reklamirati ligo, da jo skupaj dvignemo na višjo raven. Televizijski prenosi se stopnjujejo, pogrešam pa več marketinških akcij. To moramo izboljšati, pa bo lažje. Liga bo nato zanimivejša za vse. Smo na dobri poti, to je najbolj pomembno.

V prejšnjih letih ste se za točke potegovali na ogromnih štadionih v Nemčiji ali na Japonskem, letos pa gostovali v Zavrču, Novem mestu …

Res je bilo malce drugače (smeh, op. p.). Ko pogledaš te štadione, se spomniš na prijetne čase, ko si bil še otrok. Takrat sem bil nazadnje v teh slovenskih mestih. V Sloveniji mi je lepo. Dolgo časa me ni bilo doma, bil sem odsoten, tako da sem v srcu vesel. Moti me le negativizem. Še najlepše mi je bilo v Krškem, ko sem videl, kako domači navijači navijajo za svoje in jih pozdravljajo, čeprav so izgubili. To je to.

Tako je bilo recimo na Japonskem. Tam ni bilo pomembno, ali si zmagal ali izgubil. Pomembno je bilo le, da si se bojeval do konca. Če igraš s srcem, greš lahko naprej kljub porazu. Še vedno vlada pozitivno vzdušje. Če je tako, lahko dosežeš veliko več. Slovenci smo pač tak narod, da smo nevoščljivi. Upam, da se bo kaj spremenilo.

V sezoni 2010/11 je v nemškem prvenstvu v dresu Kölna dosegel 17 zadetkov in na lestvici najboljših strelcev bundeslige zasedel visoko tretje mesto.

Ste zaradi tega kdaj obžalovali odločitev, da se vrnete v Slovenijo in zaigrate v domačem prvenstvu?

Ne. Pozimi bi lahko prestopil tudi na Kitajsko, a se ni izšlo po mojih željah. Ker nisem hotel počivati dolgo časa, sem se odločil za Maribor. Tega ne obžalujem. To je bila moja odločitev.

Vam je bilo po odigranih tekmah v dresu Maribora, ko ste okusili 1. SNL, kaj žal, da v domovini niste odigrali več sezon?

Niti ne. Mislim, da sem se pravilno odločil. Imam veliko od svoje kariere in ni mi žal. Saj sploh ne vem, ali bi danes še igral, če bi bil dlje časa v Sloveniji. Ne bi rad spremenil svoje usode. Bila je, kakršna je bila, ponosen sem na to. Sam se bom vedno spomnil, kako sem začel igrati nogomet iz ničle in kako se je nato vse izšlo.

O tem, kako ste od najnižjih lig v Avstriji napredovali do naslovnic v Nemčiji in svetovnega prvenstva v slovenskem dresu, bi lahko posneli film z vzgojnim sporočilom.

Mogoče sem prav zaradi tega tako psihološko močan. Nikomur ne bi privoščil, da bi se mu godilo kaj podobnega. A nekaj moraš doživeti v življenju, da dosežeš uspeh. Moj primer to dokazuje.

Boste o tem morda napisali knjigo? To je kar priljubljena navada pri vrhunskih nogometaših, ki se bližajo koncu kariere.

Ko sem igral v Nemčiji, so obstajale možnosti, da bi skupaj z nemškimi in nekaterimi slovenskimi novinarji napisal knjigo. Nato je zadeva padla v vodo. Morda si bom nekega dne premislil. Vsebina bi bila res poučna.

"Nekateri sovrstniki so bili takrat pri Olimpiji še boljši od mene, pa jih je na žalost požrl sistem."

Bi bilo v njej tudi poglavje o Jedinku Perici, trenerju Olimpije, ki vam kot obetavnemu mladincu ni omogočil igranja za člansko ekipo in je neposredno vplival na odločitev, da se odpravite v Avstrijo?

Do nikogar ne gojim zamer. Tako je pač bilo takrat. Časa ne moremo zavrteti nazaj. Izkazalo se je, da je bilo marsikaj po svoje celo dobro. Tega nikoli ne bom pozabil. Me je pa naredilo močnejšega …

Kaj točno se je dogajalo?

Težava je nastala z denarjem. Težko je, ko gledaš svoje starše, ki niso imeli dovolj denarja. Takrat si moral nekaj plačati, če si želel igrati. Take stvari te prizadenejo in jih nosiš globoko v sebi. Nekaterih stvari pač ne oprostiš.

Denar je imel prednost pred talentom?

Takrat se ni toliko gledalo na mlade kot danes. Pomembnejši so bili starejši igralci. Ne vem. Če daješ zadetke, če si najboljši strelec vseh mlajših selekcij, potem si nekaj vreden. Imeli smo dobro generacijo. Nekateri sovrstniki so bili takrat pri Olimpiji še boljši od mene, pa jih je na žalost požrl sistem. Če te na tvoji poti ne spremlja kanček sreče, potem končaš v kakšnem podjetju. Tako je to danes. 

Kako pa bo z vami jutri? Boste v prihodnji sezoni še vedno član Maribora?

Pogodba z Mariborom velja še eno leto. Iz kluba mi že sporočajo, kdaj bodo priprave, tako da je še vse v redu (smeh, op. p.). Vztrajal bom še eno leto, potem pa bomo videli. Komaj čakam na nedeljsko tekmo s Turčijo, potem pa si bom odpočil za teden dni in se malce odpočil od nogometa. Pomembno je, da v miru spočijem glavo za naprej.

Poleti vas čakajo tudi obveznosti v evropskih tekmovanjih. Z Mariborom boste najverjetneje začeli pot šele v drugem krogu kvalifikacij lige Europa in ne prvem, kot je bilo sprva napovedano, tako da se vam obeta daljši postanek.

Res je. To je že sprejeto, saj niso ugodili želji predstavnika Kosova. To je dober podatek.

Zaradi daljših počitnic?

Kakor za koga. Sam ne bom imel tako dolgih počitnic, saj se želim dobro pripraviti na prihodnjo sezono. Za prvenstvo, Evropo, pokal. Vem, da spomladi nisem bil dobro pripravljen, zato bom naredil vse, da se zdaj pokažem v boljši luči.

Niste bili zadovoljni s tistim, kar ste pokazali v vijoličastem dresu?

Ne. A moram pojasniti … Po poškodbi ključnice nisem igral dva meseca, tekma z Ukrajino je bila le dva tedna po moji vrnitvi, potem pa je bilo že konec prvenstva. Imel sem tri mesece premora in šele nato našel klub. Premor je bil predolg. Če nisi v pogonu, je težko slediti ritmu. Treba bo delati od začetka, potem pa bo kvaliteta že prišla do izraza, pa tudi izkušnje. Sem optimist.

"Imam občutek, da prihajajo ljudje na tekme le še zaradi tega, da si dajejo duška s tem, ko mečejo iz sebe frustracije iz posla in življenja."

Se bodo morali torej tekmeci zamisliti, ker bo to boljši Novaković?

Hočem le pomagati ekipi. To je najbolj pomembno. Želimo se uvrstiti v skupinski del evropske lige. Od začetka se bomo bojevali za vse s pozitivno kemijo v klubu.

Bo težko ustvariti pozitivno ozračje, ker je bilo v zadnjem času okrog Maribora več nešportnih kot športnih tem? Afer je bilo kar nekaj …

Takšnega medijskega pompa res nisem bil vajen. Kar se tega tiče, to ne spada v šport. Kot celota, kot slovenski narod moramo bolj pozitivno gledati na šport. So še pomembnejše stvari v življenju, a moramo športu pomagati, če hočemo priti do nekega cilja. Seveda potrebujemo prave ljudi. Potrebuješ nekaj let, da prideš do nečesa velikega. Mi smo gradili klub in reprezentanco veliko let. Upam, da bo stanje v državi vedno boljše in da se bo spremenil položaj tudi pri običajnih ljudeh. Da bo večja stopnja zaposlenosti in da ne bo težav. Takrat bomo običajno zaživeli.

Stanje v Sloveniji v tem trenutku ni rožnato. Velja podobno za stanje duha?

Imam občutek, da prihajajo ljudje na tekme le še zaradi tega, da si dajejo duška s tem, ko mečejo iz sebe frustracije iz posla in življenja. Pa sem v Sloveniji komaj tri mesece, a sem že dobil tak občutek. To je žalostno. A vse se da popraviti. Mora biti prisotna lepa komunikacija med navijači, igralci in klubom. Vsi morajo živeti za klub.

"Takšne stvari se ne bi smele dogajati na igrišču, saj škodujejo sami sebi. Zaradi takšnih zadev pozneje ne osvojiš naslova prvaka."

Ste v Mariboru občutili dovolj ljubezni do kluba?

Kar se tiče Slovenije, je to najbolj tradicionalen klub. In tudi najbolje organiziran. Upamo le še na boljše rezultate. Kar se tiče Maribora, se mu zahvaljujem, da so me sprejeli. Upam, da si bomo z dobrimi predstavami okrepili samozavest.

Po aferi med Zlatkom Zahovićem in Agimom Ibraimijem so vas na treningu obiskali navijači, nato pa po prvenstveni tekmi še slekli. Kaj ste si mislili v obdobju, ko je naslovnice polnila afera s slačenjem dresov?

Takrat sem se večkrat vprašal, ali mi je bilo tega sploh treba. Sem res potreboval v življenju še kaj takega? Marsikaj sem dal nogometu, rad ga igram, razumem situacijo, v kateri so navijači, navadni delovni ljudje. Takšne stvari se ne bi smele dogajati na igrišču, saj škodujejo sami sebi. Zaradi takšnih zadev pozneje ne osvojiš naslova prvaka. Pri nekaterih igralcih vidiš, kako izgubljajo samozaupanje. Bojijo se iti na cesto, z družino v mesto, ne veš več nič. V današnjem času ni več nikjer varno. To ni pravi odnos do nogometa. Moralo bi biti tako, da bi šport zmagal.

Ste o tej temi v zadnjem delu sezone kaj sestankovali v Ljudskem vrtu?

Nismo imeli veliko sestankov. Osredotočeni smo bili na nogomet, saj so se tekme vrstile na nekaj dni. Ni pa bilo prijetno. Nekatere igralce je hudo prizadelo, tako da na igrišču niso dajali vsega, česar so zmožni. To se zgodi, če nekoga ponižuješ.

Torej slačenje enačite s poniževanjem igralcev?

Da. To zame ni niti sprejemljivo niti dovoljeno. Na to gledam malce drugače, a to se dogaja le na Balkanu. Ni lepo, a se je zgodilo, tako da tega ne moremo več spremeniti. Zdaj bi bilo dobro zgraditi običajen odnos z navijači in iti naprej. V boju z mediji in navijači ne moreš zmagati, zato moraš najti dogovor z vsemi. Med klubom, igralci in navijači. Samo tako lahko vsi skupaj dobro delujemo.

"Spomladi smo imeli v svojih rokah kar nekaj stvari, a jih nismo znali izkoristiti. Tako pri nas kot pri Olimpiji je bilo veliko negativne energije."

Ste v tej luči sploh doživljali Maribor kot nogometno mesto?

Sem. Mariborčani živijo le za klub. To se vidi na vsaki tekmi, ko prihajajo v Ljudski vrtu. Že ko sem igral v Mariboru za reprezentanco, se je vedno čutila pozitivna energija. Zato je bila lažja odločitev pri izbiri, da se preselim v Maribor.

Vaš prestop k Mariboru je dvignil veliko prahu, za prihod pa je bil zelo zaslužen športni direktor Zlatko Zahović.

Zelo je bil korekten do mene. Klical me je vsak dan in mi pošiljal sporočila. Videlo se je, da me je želel v ekipi. Zahvaljujem se mu za pozitivne občutke.

Kaj pa Olimpija? V intervjuju za časnik Dnevnik ste dejali, da glede Olimpije nimate nobenih zamer, veste pa, da so v ozadju umazani posli in da se nočete igrati teh igric. Mislili ste na takratnega športnega direktorja Ranka Stojića ter upali, da bo predsednik Milan Mandarić sprevidel zadeve in ukrepal.

Še vedno stojim za temi besedami in bom tudi v prihodnje. Stojić me ne zanima več. Ne bi se pogovarjal o njem, za svojimi besedami pa še kako stojim.

V dresu Maribora ste debitirali pred polnim Ljudskim vrtom proti Olimpiji. Zapravili ste najlepšo priložnost na tekmi. Ste pozneje veliko premišljevali o njej?

Ne. Razmišljal sem le o tem, kako sem sploh lahko prišel do priložnosti. Bil sem nepripravljen, treniral sem le deset dni. Zapravljena priložnost me ni vrgla iz tira, bi bilo pa seveda lepše, če bi takrat zadel. Kot izkušeni napadalec lahko povem, da je lepo že, če sploh prideš do priložnosti. Ko pa se ti odpre, lahko zabiješ gol na vsaki tekmi. To je dobro za samozavest.

"Po tem dejanju se je videlo, kako smo nogometaši, ki smo nekaj naredili za Sloveniji, sploh cenjeni pri nas."

Ste si v Mariboru okrepili samozavest z osvojitvijo pokalnega naslova? Ste si sezono 2015/16 naredili vsaj malce uspešno?

Ne vem, premalo časa sem v klubu, da bi ocenjeval, ali je bila sezona uspešna ali ne. Lepo je, da smo osvojili lovoriko. Bojevali smo se do konca. Spomladi smo imeli v svojih rokah kar nekaj stvari, a jih nismo znali izkoristiti. Tako pri nas kot pri Olimpiji je bilo veliko negativne energije. Olimpija je nato postala prvak, mi smo bili drugi in osvojili pokal. Ta sezona je že pozabljena. Začeli bomo iz ničle in skušali naslov prvaka vrniti v Maribor.

Ko ste sklenili dogovor z Mariborom, so navijači Olimpije pročelja bloka v ljubljanskem naselju Nove Jarše, kjer ste odraščali, popisali z žaljivkami, a ste se v javnih nastopih na to dejanje odzvali dokaj umirjeno.

Sosedi verjetno še govorijo o tem, mene pa ni kaj dosti dotaknilo. Strinjam se. To ne spada nikamor. Nikakor na igrišče, še manj na blok. To lahko naredi le kak plačanec. Tega ni naredil nihče iz Novih Jarš, v to sem stoodstotno prepričan. Se je pa po tem dejanju videlo, kako smo nogometaši, ki smo nekaj naredili za Slovenijo, sploh cenjeni pri nas.

Ste po tem dejanju v Ljubljani doživeli še kakšno neprijetnost?

Niti ene, pa sem skoraj vsak dan v Ljubljani. Poznam pol mesta. Res je, kakšna "budala'" se najde povsod, nikoli ne veš, kdaj se lahko pojavi, a sam nisem izkusil nič neprijetnega.

Kakšen je vaš odnos do novinarjev? Nas jemljete kot nujno zlo nogometnega poklica?

Ne, kje pa. Pri novinarjih pa res ne vidim težav. Vse poteka običajno, z moje strani ni nobenih zamer.

Športni novinarji izbiramo najboljšega športnika leta. Letos je nase opozoril smučarski skakalec, po drugi strani pa je blestel tudi nogometni vratar Jan Oblak. Kdo bo po vašem mnenju višje?

V Sloveniji smo bolj zimski narod (smeh, op. p.). Verjetno bo tako. Na koncu je najbolj pomembno, da zmaga šport. Res smo majhna država. Četudi smo nevoščljivi, ustvarjamo velike dosežke. Mogoče smo zahtevni, ker hočemo imeti vsako leto izredne športne rezultate, a je to nemogoče. Karkoli kdo doseže, je lahko ponosen nase in vreden spoštovanja.

Prevc ali Oblak pravite? Kapo moramo dati dol obema. Res je lepo, da so ljudje uspešni. Moramo jim privoščiti vse najboljše in si želeti, da bi bilo še več podobnih. Celotna Slovenija mora biti ponosna na te dosežke, ne pa komentirati, zakaj Jan ni ubranil nobene enajstmetrovke. Nastopa na veliki ravni. Nekega dne bo osvojil kakšno krono.

"Z ženo počasi načrtujeva otroka, vse je v najlepšem redu. Prišel bo trenutek, ko bomo lahko nadaljevali dinastijo."

Ko ste osvojili pokalno lovoriko, prvo v mariborskem dresu, je veliko vaših soigralcev po koncu tekme na zelenico povabile otroke in z njimi proslavilo osvajanje pokalnega naslova.

Sam bom kaj podobnega težko podoživel na nogometnih igriščih (smeh, op. p.). Vsak si želi družine. Mogoče obžalujem, ker nisem imel prej otrok, a taka je usoda. Z ženo počasi načrtujeva otroka, vse je v najlepšem redu. Prišel bo trenutek, ko bomo lahko nadaljevali dinastijo.

Bo tudi nogometaš?

Ni pomembno, samo da bo zdrav.