Zakaj ima nekdanje leglo huliganstva danes vzorne navijače?

Težave z nasilnimi navijači so bile na Otoku v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja tako hude, da se je nogometnega huliganstva na splošno oprijela oznaka "angleška bolezen", pa čeprav huligani seveda niso samo angleška težava. A izvirajo z Otoka kot nogomet sam.

Nasilni navijači kot del britanske nogometne folklore

Nasilje med navijači na športnih dogodkih ni nič novega, že v antiki so konjeniške dirke nemalokrat sprožile nerede, a nogomet je tovrstno izživljanje dvignil na novo raven. Začetki huliganstva v Angliji segajo v osemdeseta leta 19. stoletja, ko so se na nogometnih tekmah začeli pojavljati posamezniki in povzročali težave.

Z ustanavljanjem nogometnih klubov so se oblikovale tudi uradne skupine navijačev, v sedemdesetih letih 20. stoletja tudi izključno nasilniške, huliganske skupine, tako imenovane "firme". Za člane teh je bil nogomet zgolj izgovor, da so lahko obračunavali s sovražnimi skupinami, obračuni med navijači pa so postali del britanske nogometne folklore.

Vrsta tudi mednarodno odmevnih tragedij, povezanih z nasilnimi navijači, v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je sprožila val ogorčenja med britanskim prebivalstvom, ki je nazadnje vladajoče politične strukture prisililo k akciji. Leta 1985 po posebej sramotnih neredih v Lutonu je takratna premierka Margaret Thacher ustanovila celo "vojni kabinet" za boj proti huliganstvu.

Z zakoni nad huligane

"Očiščenje" nogometnih štadionov se je začelo s sprejetjem zakona o nogometnih navijačih (Football Spectators Act) leta 1989, ki so ga v naslednjih letih dopolnjevali, leta 2000 je bil sprejet zakon o (ne)redu na nogometnih tekmah (Footbal Disorder Act), otoška policija se je lahko sistematično lotila vseh kršiteljev, sestavljati so se začeli seznami nezaželenih, huligani so v evidencah dobili ime in priimek, prepovedali so jim oglede tekem in potovanja v času tekem.

Vedenje na nogometnih tekmah je regulirano, vstop navijača na igrišče je kriminalno dejanje, prav tako metanje predmetov na igrišče, rasistični napevi, prižiganje bakel … Nad navijaškimi skupinami bedi posebna enota britanskega nacionalnega kriminalističnega urada (National Criminal Intelligence Service). Z veliko truda in seveda tudi z visokimi stroški (Anglija je ena od najbolj videonadzorovanih držav na svetu) jim je huligane uspelo spraviti z nogometnih štadionov.

Lani rekordno malo aretacij

Statistika britanskega notranjega ministrstva za Anglijo in Wales v nogometni sezoni 2013/14 priča o rekordno nizkem številu aretacij na tekmah. Le 2.273 na mednarodnih in domačih tekmah, izrekli so 678 novih prepovedi obiskovanja tekem. Uradne nogometne tekme v Angliji in Walesu (k temu prištevajo premier ligo, championship, prvo in drugo ligo, tudi mednarodne tekme pod okriljem Uefe in Fife) si je sicer lani v živo ogledalo več kot 38 milijonov gledalcev.

V Angliji so nasilje omejili, a to cveti v vzhodni Evropi in na Balkanu

Boj s huliganstvom je torej na Otoku uspešen, a kritiki represivnih ukrepov pravijo, da zgolj navidezno. Če je na štadionih resnično vse manj huliganov, pa ti še vedno obstajajo. Oblast se je precej uspešno spopadla s posledicami nogometnega huliganizma, vzroki zanj pa ostajajo, še pravijo. Vzroki za nasilništvo so zgodba zase.

Gre za zapleteno ekonomsko in družbeno vprašanje, gorivo za navijaške izgrede sta nemalokrat rasizem in nacionalizem. In če so se v Veliki Britaniji nogometnega huliganstva – pa četudi samo navidezno – otepli, to dandanes naravnost cveti v državah vzhodne Evrope in Balkana. Pri nas k sreči s tem nimamo prevelikih težav, medtem ko sta nam bližnji Hrvaška in Srbija že druga zgodba.