Četrtek,
6. 2. 2014,
14.43

Osveženo pred

2 leti, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Soči 2014

Četrtek, 6. 2. 2014, 14.43

2 leti, 9 mesecev

Petek: Nikakor se nisem resnično zavedal, kaj pomeni to, da ...

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Med nosilce slovenske zastave na odprtju olimpijskih iger sta se zapisala tudi Franci Petek in Iztok Čop. Sta vlogo zastavonoše doživljala kot čast ali dodatno breme?

Petek: Nisem si mogel kaj, da ne bi na veliko mahal z zastavo Smučarski skakalec Franci Petek, zastavonoša na ZOI v Albertvillu (1992), je v času iger štel rosnih 21 let. "Bil sem mlad in popolnoma neobremenjen. Nikakor se nisem resnično zavedal, kaj pomeni to, da z nošenjem zastave svojo državo predstavljaš na tako pomembnem dogodku. Niti sanjalo se mi ni, kako častna in odgovorna vloga je to," je priznal Franci Petek, ki se še danes, po 22 letih, živo spominja, da so imeli zastavonoše, tik pred odprtjem iger, v zakulisju kratko izobraževanje, kjer jim je bilo naročeno, da ne smejo vihrati z zastavo.

"No, jaz sem bil tako sproščen, da si nisem mogel kaj, da ne bi z zastavo, ki so jo ljudje sploh prvič lahko videli na olimpijskih igrah, tudi malce pomahal. No, in res sem na veliko zamahal, da se je pokazala v vsej svoji podobi, sicer bi zaradi brezvetrja zgolj žalostno visela na drogu.

Kar zadeva moje občutke, takrat niso bili nič posebnega, medtem ko sem danes na to zelo ponosen. V času iger sem bil premlad, da bi se zavedal vseh razsežnosti, sem bil pa mogoče prav zaradi mladosti še bolj pogumen," danes razmišlja smučarsko skakalni šampion Petek.

Čop: Počutil sem se kot kapetan celotne olimpijske odprave Iztok Čop, nosilec slovenske zastave na odprtju iger v Sydneyju (2000), je vlogo zastavonoše sprejel kot veliko čast. "Kot zastavonoša si na nek način kapetan olimpijske odprave, si tisti, ki olimpijsko reprezentanco popelje na igre. Gre za veliko čast in hkrati odgovornost, da se obnašaš temu primerno. Da si za zgled.

Spominjam se protokola in navodil, kako naj bi se obnašali, kar se mi je sicer zdelo malce neumestno, saj se mi zdi, da bi moralo biti v športnem duhu vse skupaj bolj sproščeno. Bolj me je motilo to, da smo morali nekaj ur pred odprtjem čakati, da so nas ustrezno olimpijsko opremili, da smo imeli malodane stražarje, ki so pazili na to, da se ne bi kdo izgubil. Po drugi strani pa lahko razumem organizatorja, ki glede na to, da je na olimpijskem prizorišču med 200 in 300 reprezentanc, ničesar ne želi prepustiti naključju."