Peter Prevc: Ob poplavi šampionov znova izgubljen v povprečju

Ko je pred štirimi leti kot 17-letni mladenič na olimpijskih igrah v Vancouvru pristal na sedmem mestu na srednji skakalnici, so se mnogi skakalni strokovnjaki spraševali, v kakšni vlogi bo Peter Prevc v Sočiju. Odgovor je zdaj znan. Na olimpijske igre je pripotoval kot član zastrašujoče močne slovenske ekipe in predvsem kot aktualni svetovni podprvak ter drugi skakalec svetovnega pokala, ki je v tekoči sezoni, če se omejimo zgolj na tekme posameznikov, že kar osemkrat stal na stopničkah za zmagovalce, od tega dvakrat na najvišji stopnički.

V skakalnih vrstah niste več golobradi debitant, temveč kot drugi v skupnem seštevku svetovnega pokala celo eden od vročih olimpijskih favoritov. Čutite, da vas tekmeci zdaj gledajo z drugačnimi očmi? Morda je v skakalnih krogih res tako. A zdaj smo na olimpijskih igrah. Tu se v poplavi športnih šamponov znova izgubljam v povprečju. Ta vloga mi zelo ustreza. Nočem biti v središču pozornosti.

Vsekakor pa je velik privilegij ali pa morda kar življenjska priložnost, če na največje tekmovanje športnik pripotuje v tako izjemni formi. Občutite to priložnost, ki se vam ponuja? Forma sama po sebi ne more ustvarjati pritiska. Ta se gradi skozi pričakovanja okolice. V prvi vrsti javnosti, mediji pa vse to zgolj potencirajo. Če bi dejal, da tega ne čutim, bi lagal. A s tem je treba živeti in tekmovati. S pritiskom se povsem zavestno borim. Verjamem in upam, da bom v tej bitki zmagovalec.

Gre za osebno ali ekipno razmišljanje? Dejstvo je, da imamo močno ekipo. Pritisk, o katerem sva govorila, torej verjetno čutimo vsi. Morda bi bil najbližje odgovoru, če bi dejal, da se borimo s strahom pred napakami. Jasno, želja so skoki s čim manjšim številom napak. A takšne želje imajo na vrhu skakalnice vsi. Nekateri se nato bolj približajo idealu, drugi manj. Ko se pojavi še pritisk pričakovanj, je vse skupaj težje. Takrat do izraza pride pomembna lastnost – delovanje pod pritiskom.

Vsaj na podlagi zadnjega svetovnega prvenstva, na katerem ste osvojili dve kolajni, bi vam to lastnost zlahka pripisali … Ne želim delati razlik med tekmami svetovnega pokala ter svetovnimi prvenstvi ali olimpijskimi igrami. Skušam ubrati podoben ritem priprave na tekmo. Držim se svojih ritualov. Zakaj bi, ker gre ravno za olimpijske igre, delal vse drugače? Ne, ostati je treba na svojih tirnicah. V mojem primeru se je izkazalo, da gre za zmagovalnega konja. V Sočiju ga ne nameravam menjati. Nanj bom znova stavil.

Vam tudi skakalnici v olimpijskem centru Gorki dovoljujeta izpeljavo običajnih ritualov ali pa sta vendarle tako specifični, da morate biti še posebej pozorni na določene elemente? Gre za skakalnici z zelo sodobnim profilom. Če bi iskal slabo točko, je ne bi našel. Gre za objekt z lepo izpeljanimi prehodi, brez ostrih radijev, s primerno dolžino odskočne mize … Vse je tako lepo in natančno pripravljeno, da lahko skakalca zmoti prav to. Vpraša se namreč, kje ga čaka kakšno presenečenje. Vse je prelepo. No, saj veste, da pravijo, da kič ni dober.

Kaj pa kičasta fotografija Petra Prevca z zlato olimpijsko kolajno okrog vratu? O, to bi bila lepa fotografija. A trdim, da se lahko vsaj deset skakalcev okiti z naslovom olimpijskega prvaka. Na najvišji stopnički pa je dovolj prostora le za enega junaka. Zakaj bi zdaj napovedovali in ugibali? Počakajmo do tekme …

V omenjeni deseterici je najbrž tudi izjemni Švicar Simon Ammann, ki je v letih 2002 in 2010 dobil kar štiri zlate olimpijske kolajne … V skokih je mogoče prav vse. Trdim pa, da se bo soočil z zelo močo konkurenco. Slišal sem, da napoveduje nadaljevanje niza. Bomo videli …

Vam ni do napovedi? Ne.

V Sočiju vas čakajo tri tekme in s tem tri velike priložnosti. Katere se najbolj veselite? Prve. Pri tem se lahko navežem na začetek najinega pogovora, ko sva govorila o pritisku. Prepričan sem namreč, da bom po prvi tekmi manj obremenjen, pri tem pa sam rezultat niti ne bo tako zelo pomemben. Ko opraviš s prvim nastopom, je vse lažje. Z ramen pade prvo breme.

Kako pomembno je pri tem, da niste osamljeni jezdec, temveč član izjemno močne skakalne ekipe? Zelo! Morda je prav to naš ključ do uspeha. Že v poletnih pripravah smo s pridom izkoriščali notranjo konkurenco in jo obračali v svoj prid. Skoraj vedno nekdo dobro skače in je vlečni konj. Preostali ga posnemamo, lovimo … Veliko se pogovarjamo in si izmenjujemo nasvete. Pri tem so še posebej koristne besede bolj izkušenih. Pomembno je tudi, da v vsakem trenutku veš, kam spadaš, saj so reprezentančni sotekmovalci tudi merilo mednarodne kakovost in konkurenčnosti. Vse to smo nato prenesli še v zimski del sezone.

V zadnjih tednih ste zamenjali kar nekaj časovnih pasov, saj vas je pot iz domovine vodila na Japonsko, nato v Nemčijo in zdaj v Soči, kjer tri ure časovne razlike znova niso povsem zanemarljive. Je vaš dnevni ritem urejen? Znan sem po tem, da veliko spim. Kdaj? To je povsem vseeno. Lahko tudi sredi dneva. Pomembno je, da sem spočit takrat, ko je to najbolj pomembno. Podobno razmišljam v Sočiju, kjer bodo tekme na sporedu v večernih urah pod žarometi. Zame pravzaprav ni pomembno, kdaj je tekma. Postopek je enak, dopoldan ali zvečer. Eno uro pred tekmo se lotim ogrevanja, sledi padec v ta tekmovalni trans. Tekma me nato nosi. Nato pa … nato pa le pogledam, kakšen je rezultat in koliko je ura.

Japonske avanture, ki je v skakalnih krogih vedno predmet tehtanja, si torej nikakor ne očitate. Doživeli ste pravljično zgodbo s slovensko prevlado, za nekaj časa oblekli rumeno majico vodilnega v svetovnem pokalu in za nameček uspešno kljubovali časovnim pasovom. Zame je ključno, da ohranjam tekmovalni ritem. Le s tekmami ohranjam želeno raven skakanja. Prav zaradi tega smo se v reprezentanci odločili za odhod na Japonsko. Poteza je bila dobra. Ne le zaradi rezultatov, o katerih govorite. Ocenjujem namreč, da sem nadgradil svoje skoke. To sem zdaj prenesel tudi v Evropo in posledično na zimske olimpijske igre.