Robert Kranjec: Le nekomu bi lahko kolajno poslali kar na dom

Kot izkušeni skakalni maček je 32-letni Robert Kranjec pravo formo ujel tik pred olimpijskimi igrami. Na zadnjih štirih tekmah svetovnega pokala je bil namreč vselej med najboljšo peterico, se v skupnem seštevku prebil na deseto mesto in obudil apetite po širjenju seznama uspehov, na katerem so med drugim pet zmag v svetovnem pokalu, naslov svetovnega prvaka v poletih ter po ena bronasta ekipna kolajna na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah.

Pred prvim treningom v skakalnem središču RusSki Gorki ste dejali, da vam skakalnica v Sočiju ni ostala v najlepšem spominu. Četrtkov padec "prijateljstva" ni povečal … Priznam, skakalnica mi ni ostala v najboljšem spominu. A nič ne de. To skušam popraviti s skoki na treningih. Dobro je, da imamo na voljo veliko število skokov. Padec pa … Pravzaprav se je še dobro končalo.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Ste želeli preveč? Na vrhunski ravni je meja med odličnim skokom in popolnim polomom tanka. Tveganje je vedno prisotno. Jaz sem šel to pot čez mejo. V ključnem trenutku nisem začutil smuči. Ko sem se poskušal odzvati, sta se smučki udarili. Nato sem zamahnil, ob tem pa me je nekoliko obrnilo. Pristal sem sicer na snegu, a zaradi zrnatega snega, ki ga hranijo kar v hladilnikih, nisem uspel obstati.

V kolikšni meri lahko bolečine vplivajo na vaše nastope v Sočiju? Kakšen teden bom zanesljivo še čutil določeno mero bolečine. Pomembno je sicer, da nisem staknil kakšne hujše poškodbe. Žal pa sem se ob padcu udaril v smučko, tako da bo stegno še nekaj časa boleče. Pri skakanju to pravzaprav čutim le ob sedenju na vrhu naleta. Tedaj namreč nekaj pritiska na nogo. V preostalih fazah nimam težav. Prvega skoka po padcu sem se lotil zelo previdno, skoraj bi rekel tipaje. V nadaljevanju mi je šlo skakanje že bolje od nog, čeprav še čutim nekaj rezerv. Upam, da bom tudi na tekmah napredoval.

V tokratni slovenski reprezentanci ste ob kopici debitantov s četrtim nastopom že pravi veteran. Je mogoče Soči na katerikoli ravni primerjati s predhodnimi tremi igrami? Vsake olimpijske igre so zgodba zase. Soči bi težko primerjal s Salt Lake Cityjem ali Vancouvrom. Ključna razlika je v veliki razdrobljenosti športnikov. Nahajamo se v kar treh različnih vaseh. Podobno je bilo v Torinu leta 2006. Meni to ni najbolj všeč. Na tako velikem tekmovanju bi se rad srečeval tudi z drugimi športniki. Kot kaže, so v Sočiju zaradi logistike ubrali drugačno pot.

Bi pritrdili ugotovitvi, da vas z leti ta olimpijski utrip ne gane več v tolikšni meri kot na začetku poti? So torej vaše misli bolj posvečene skokom? Deloma da, deloma ne. Tudi ko sem bil star 18 let in sem nastopil v Salt Lake Cityju, sem vedel, da je moja naloga dobro skakanje. Vedel sem, da sem na olimpijske igre pripotoval zaradi tekem. Ne skrivam pa, da sem z izkušnjami pridobil občutek za razporeditev časa. Zdaj vem, kdaj delati, kdaj počivati … V Sočiju sem na primer najprej spoznal olimpijsko vas, tako da natančno vem, kaj početi, ko imam čas zase.

Beseda ali dve o formi, s katero ste pripotovali v Soči? Rezultati kažejo, da se je popravila. To me veseli.

Rezultati pa kažejo tudi, da ima Slovenija zastrašujoče močno ekipo. Vas tekmeci po meteorskem vzponu nagovarjajo z drugačnimi besedami? Kakšne bistvene spremembe nisem opazil. Kar pa zadeva slovensko moč, bi opozoril na preteklo sezono. Če se spominjate, smo dobili vse ekipne tekme v svetovnem pokalu, nato pa na svetovnem prvenstvu osvojili peto mesto. Res je, da so nam ponagajale vremenske razmere, a to zdaj ni pomembno. Poudariti želim, da smo zdaj na olimpijskih igrah. Tu veljajo drugačna pravila.

Vlogo favorita je treba potrditi. Mar ne? Da, smo močni. O tem ni dvoma. A zakaj bi se o tem pogovarjali. Kakovost moramo pokazati na tekmi. V športu se kolajne ne da osvojiti že pred tekmo. Obstaja le ena izjema. Le nekdo lahko kolajno prejme kar s pošto. Že lani sem recimo dejal, da bi lahko japonski skakalki Sari Takanaši kolajno poslali kar na dom.

Slovenci jih boste rade volje sami odnesli domov … Pustiva to temo …

So to zadnje olimpijske igre za Roberta Kranjca? Morda. Morda pa tudi ne. Skakal bom, dokler bom v tem užival in čutil, da sem lahko konkurenčen. Prav gotovo pa ne bom mučil sebe in okolice. Ko bom začutil, da je čas za umik, se bom umaknil.