Petek, 24. 4. 2020, 18.30
4 leta, 7 mesecev
Intervju z novim trenerjem NK Maribor Sergejem Jakirovićem
Novemu trenerju NK Maribor se je razvezal jezik #video
Nogometni klub Maribor je za novega trenerja izbral Hrvata Sergeja Jakirovića. ''To je moj največji izziv. Še pred tremi leti sem vodil drugoligaški klub, zdaj sem tu. Očitno je to dokaz, da delam dobro,'' nam je iz Zagreba sporočil ponosni naslednik Darka Milaniča in napovedal boj za naslov slovenskega prvaka.
Prišel bo v deželo, kjer ima veliko poznanstev, tudi zaradi igranja v dresu Korotana. Poskušal bo dokazati, da uspehi z Gorico, kjer je povprečnega hrvaškega prvoligaša spremenil v uigrano zasedbo, s katero je mešal štrene največjim in si prislužil vzdevek hrvaškega Atletica, nemoč proti njegovim izbrancem pa sta občutila tudi Matjaž Kek in Simon Rožman, niso naključni. In da se ni kar tako, brez razloga, znašel na seznamu najbolj vročih mlajših hrvaških strokovnjakov, ki so hitro osvojili zahteve modernega nogometa. Zlasti pomembnost tranzicije. Zdaj jo bo poskušal vpeljati v sistem Maribora, pri čemer bo deležen velike podpore športnega direktorja Oliverja Bogatinova, ki ne skriva zadovoljstva ob njegovem prihodu.
Sergej Jakirović si je z Gorico, ki jo je vodil skoraj tri leta, na Hrvaškem ustvaril naziv hrvaškega Atletica.
Kdaj boste prišli v Maribor?
V Slovenijo bom prišel prihodnji teden, takoj ko bom prejel delovno dovoljenje, nato pa me čaka sedem dni v samoizolaciji. Upam, da mi bo selitev v Maribor omogočena čim prej. Živim v Zagrebu, od Štajerske me loči le poldruga ura vožnje, 130 kilometrov, tako da je vse odvisno od prometa. Blizu smo. Prihodnji teden se bo verjetno tudi že vedelo, kako bo z ekipnimi treningi. Morali bomo čim prej začeti delati.
Ne boste prvič delovali v Sloveniji. Na začetku tisočletja ste dve sezoni zapored branili barve Korotana s Prevalj in nastopili v prvi slovenski ligi.
Ohranila so se številna prijateljstva. Tudi z nekdanjimi nogometaši Maribora, s katerimi sem igral za Kotoran. Na primer z Robertom Srago in Matejem Miljatovićem. V četrtek, ko je postalo uradno, da prevzemam položaj trenerja Maribora, sem prejel ogromno klicev. Izrazili so mi veliko podpore, za kar sem jim hvaležen. Dobro poznam Slovenijo in njen nogomet, zato se mi ne bo treba prilagajati na novo okolje. Sem optimist. Zavedam se, da je Maribor najboljši klub v Sloveniji, najbolj uspešen in zmagovit, zato bom moral vseskozi zmagovati in se potegovati za naslov. In seveda dobro igrati v Evropi.
Rodil se je v Mostarju, do 18. leta pa je živel v Metkoviću, nogometnem mestu na Hrvaškem, kjer sta doma tudi nekdanja hrvaška reprezentanta Igor Štimac in Darijo Srna. Zdaj boste morali zadovoljiti občinstvo v Mariboru, ki ga zadovoljijo le lovorike, včasih pa tudi to ni dovolj in zahtevajo od igralcev še všečno igro. Pri Gorici se niste spopadali s takšnim pritiskom, v Mariboru pa bi bil lahko za vas usoden že skoraj vsak poraz.
Se povsem strinjam. Ko sem prišel v Gorico, sem se želel potegovati za Evropo. Bili smo peti in si s tem ustvarili pritisk. Vsaj sam sebi. Sem ambiciozen, želim zmagovati, želim, da bodo vsi v klubu zadovoljni. To lahko storimo le z zmagovalnim nizom. To gradi dobro vzdušje, vse drugo so zgodbice za otroke. Navijači bodo od nas pričakovali, da zmagamo na vsaki tekmi, jaz pa od igralcev pričakujem predvsem to, da dajo vse od sebe. Če bo občinstvo prepoznalo, da smo dali vse, kar smo zmožni, bomo potem vsi skupaj tudi lažje preboleli poraz ali remi. Smo pa jasno začrtali cilj. Na vsaki tekmi želimo zmagati.
Ponavadi se v klubih ob nenadnih menjavah trenerjev zgodi šok terapija, ki popelje igralce do boljših rezultatov. Boste zaradi tega, ker v svojem primeru ne morete takoj na igrišče, saj sezona zaradi pandemije koronavirusa do nadaljnjega miruje, na slabšem?
Šok terapija? Lahko bi bilo slabše, lahko pa tudi boljše, saj je ta premor prišel kot nalašč, da se igralci "resetirajo". Pred tem so bili morda zasičeni, nezadovoljni, utrujeni. Zato jim je ta premor zagotovo prišel prav in bi lahko pomenil prednost v primerjavi z drugimi klubi. Maribor je dobro organiziran, igralci so profesionalci. Vlada dobra etika. Pred dvema letoma sem bil v Mariboru na strokovni praksi za izpit pri Darku Milaniču, kjer sem dobro spoznal ta klub, in se že veselim obdobja, ko bom trener Maribora.
Bili ste skupaj z Milaničem, ki ga boste nasledili?
Da, z Darkom. Za to, da sem takrat prišel v Maribor, je zelo zaslužen Miran Pavlin, ki me je tudi predstavil Darku. Navdušil me je, ko sem ga spremljal. O njem lahko povem le najboljše stvari. Je odličen trener, enostavna oseba. Tako normalen, pa tako uspešen. Tega ne zmore vsak. Nikakor ne. Tako kot niso naključje uspehi Maribora. Da si trikrat v ligi prvakov, trikrat v ligi Europa, 15-krat slovenski prvak … V tem se prepozna veličina kluba. Maribor sem dodatno spoznal tudi v reprezentančnih premorih, ko sem se z njim pomeril na dveh prijateljskih tekmah z Gorico. Po teh tekmah smo ostali v dobrih odnosih, zlasti z Mariem Milaničem, Darkovim sinom, zadolženim za delo pri analizah tekem. Maribor sem spremljal na tribunah tudi na tekmi s švedskim prvakom Aikom. Zelo mi je bil všeč, prav tako sem bil navdušen nad vzdušjem in podporo navijačev.
Kaj o novem trenerju NK Maribor pravi kapetan Marcos Tavares?
Ste v zadnjih letih veliko spremljali Maribor, čeprav ste bili trener Gorice in se osredotočali na cilje v hrvaškem prvenstvu?
Seveda. Saj imaš na voljo televizijske programe, internet. Če te to zanima, in mene zagotovo je, lahko prideš do informacij.
Z Darkom Milaničem ga veže dolgoletno poznanstvo. Pri njem je leta 2018 opravljal strokovno prakso. Vas je potem, če ste dobro spremljali zadeve, presenetil odhod Darka Milaniča, nato pa še Zlatka Zahovića?
Zlatko je bil v klubu kar 13 zaporednih let, ne? Oba si zaslužita gromozanski poklon. Pri svojem delu sta porabila ogromno energije. Z njo nista varčevala, za to je treba čestitati obema, saj je klub naredil ogromno. Klubski uspehi, lovorike, dobri prestopi igralcev. Maribor je ustvaril veliko slovenskih reprezentantov. Po odličnih sezonah pa napoči tudi takšna, ko ne prideš do vrha. Pri našem poslu je žal tako, da ne moreš dlje. Lahko sta ponosna na vse, kar sta ustvarila.
Ste že izmenjali misli z Milaničem, odkar ste sklenili dogovor z Mariborom?
Ne, a to načrtujem. Pred prihodom se bom zagotovo pozanimal, kaj in kako. Vsaka informacija je zelo pomembna. Verjamem, da mi bo iskreno povedal in pojasnil, kaj je šlo narobe.
Niste prvi hrvaški strokovnjak na klopi Maribora. Odkar se igra 1. SNL, so bili trije. Ivo Šušak še v času, ko ste vi igrali v Sloveniji, v zadnjih letih, ko je bil športni direktor Zlatko Zahović, pa vaša rojaka Ante Čačić in Krunoslav Jurčić, ki pa se v Ljudskem vrtu nista zadržala dolgo. Kot da prihajajo hrvaški trenerji v Ljudski vrt le na kratko.
V Maribor kot Hrvat ne prihajam s tem predsodkom. Kot sem slišal, je Maribor pod vodstvom Čačića in Jurčića, ta je, če me spomin ne vara, izgubil le dve tekmi, igral dober nogomet. Ne vem pa, kaj se je takrat dogajalo v klubu, da bi razumel, zakaj sta sledila nezadovoljstvo in konec sodelovanja. V preteklost najraje ne bi preveč posegal. Ne more ti nič pomagati. Imam svoja prepričanja, kako zapeljati zadevo v Mariboru. Le tako bo mogoč uspeh. Poznam ekipo, vem, česa je zmožna, kaj lahko kdo igra, kdo lahko napreduje. Pri meni je edino merilo igrišče. Samo to delam, samo to znam. Najpomembnejše je, da pokažeš značaj in neguješ normalen odnos. Potem ni težav, saj delaš tisto, kar delaš najraje.
Navijači so pomembna moč NK Maribor.
Za Maribor pravijo, da velja za najbolj nogometno mesto v Sloveniji.
Če bi ga primerjali s Hrvaško, je po rezultatih, uspešnosti, lovorikah in igranju v Evropi na ravni zagrebškega Dinama, po navijačih pa se lahko bolj primerja s splitskim Hajdukom, z njegovimi vročekrvnimi in strastnimi navijači, ki lahko pomenijo veter v hrbet, lahko pa je tudi obratno, če gre za nezadovoljstvo. Sem ponavljam, da sem optimist. Pomembno je le, da daš vse od sebe. Potem ni razloga za nezadovoljstvo, tudi če izgubiš.
Je Maribor vaš največji izziv v trenerski karieri?
Zagotovo. Če sem v treh letih iz druge hrvaške lige prišel do Maribora, je to dokaz, kako ljudje verjamejo v moje delo. Pri delu mi pomagajo izkušnje, ki sem jih dobil kot igralec, seveda pa si kot trener nekaj več. Vodiš večjo skupino ljudi, moraš biti tako vodja kot tudi psiholog.
Novi trener Maribora si želi, da bi bil njegov pomočnik tudi Saša Gajser. Ste že izbrali pomočnike? Bo ostal tudi kakšen od nekdanjih Milaničevih sodelavcev?
O tem se bomo morali še pogovoriti, to bo moral potrditi tudi Oliver Bogatinov, kar pa zadeva mene, prihajam v Maribor s svojim kondicijskim trenerjem in pomočnikom. Ne bi pa imel absolutno nič proti, če bi ostala Saša Gajser in Mitja Pirih. Pa tudi Mario Milanič, s katerim dobro sodelujeva. To bi morala biti moja ekipa.
Vas je ponudba Oliverja Bogatinova takoj zadovoljila?
Je. Zelo sem zadovoljen s pogoji. Najini viziji o prihodnosti kluba imata veliko skupnega. Dolgo obdobje pri Mariboru se je z odhodom Milaniča končalo, letvica je dvignjena zelo visoko, zdaj se začenja novo obdobje. Tako Oliver kot sam vidiva veliko priložnost. Željna sva, lačna uspehov.
Za vodilno Olimpijo zaostajate sedem točk, na lestvici ste na četrtem mestu. Je naslov prvaka sploh še dosegljiv?
Zakaj pa ne? Do konca je 11 krogov, možnih je še 33 točk. Kot je Olimpija ušla Mariboru, jo lahko mi ujamemo. V derbijih z njo smo bili uspešnejši, zdaj se moramo izboljšati le še na tekmah z manjšimi tekmeci in osvajati točke. Nič ni podarjeno z neba, vse si moraš zaslužiti sam. Na igrišču. Verjamem, da nam bo uspevalo.
Verjamem, da lahko prehitimo Olimpijo in ji pokvarimo načrte. Če nam ne bo uspelo, ji bomo pač čestitali. Treba je gledati pozitivno, ne negativno. Zagotovo pa se bomo trudili, da čim prej znižamo zaostanek. Verjamem, da bi lahko prvenstvo nadaljevali že konec maja. Tudi na Hrvaškem se napoveduje podobno.
Špira Peričića, ki v dresu Maribora še ni pokazal vsega, kar je znal pri Muri, je Jakirović videl na delu že v drugi hrvaški ligi.
Dobro poznate Olimpijo? V njej igra kar nekaj vaših rojakov.
Poznam vse hrvaške igralce v slovenski ligi. Ne preseneča me, da jih je tako veliko, saj igrajo dobro. Veliko jih imata tudi Aluminij in Celje, kar nekaj jih igra tudi v drugi ligi. Ko sem bil na primer trener v hrvaški drugi ligi, sem večkrat igral proti Špiru Peričiću. Takrat je igral za Dugopolje.
Odkar je iz Mure prestopil v Maribor, še ni upravičil pričakovanj vodstva kluba, saj niha v formi.
V drugi hrvaški ligi je bil pravi vodja, velik borec. Je pa verjetno povsem drugače, ko si v Dugopolju, Muri ali pa Mariboru. Morda se je pa zdaj, ko je napočil čas za prisilni premor, obnovil. Upam. Če poprej ni bil dober, sem prepričan, da še bo.
Zadnjo tekmo v karieri ste vodili v Splitu, kjer ste pred dvema mesecema izgubili proti Hajduku kar z 0:6, nato pa zapustili Gorico, s katero ste bili v prejšnji sezoni pravi hit hrvaškega prvenstva.
Hitro pozabljam poraze. Tak sem po naravi. Tista tekma je šla v povsem napačno smer, čeprav ne bi smela. Do 35. minute smo se dobro upirali Hajduku, nato pa nas je uničila ena odločitev VAR. En nedovoljen položaj, ki pomeni stotinko sekunde. Potem je bilo 2:0, pa 3:0 in je šlo naprej … To je moj najtežji poraz v karieri, a ko ga analiziraš, hitro prideš do ugotovitve, da je poraz z 0:1 ali 0:5 isti. Vsakič ostaneš brez treh točk. Ne smeš pa ustvarjati sklepov le po tej tekmi. Pri Gorici smo sicer odlično sodelovali, imeli krasne rezultate ter pozitivno razmerje z vsemi klubi razen Dinama in Lokomotiva. Zmagali smo na vseh stadionih razen na Maksimiru.
Z Gorico je povzročal velike težave zlasti Rijeki, Hajduku in Osijeku. Tranziciji v nogometni igri posvečate ogromno pozornost. Niste privrženec ekip, ki bi težile k veliki posesti žoge.
Posest žoge niti ni tako moteča kot občutek, ko ne veš, kaj bi napravil z žogo. Sovražim ekipe, ki ne vedo, kaj bi z žogo, nato pa spremljaš, kako si jo izmenjujejo na svoji polovici. Ali pa z vratarjem. Tega ne maram. Moji igralci morajo natanko vedeti, kaj narediti. S štirimi do petimi podajami želim priti na nasprotno polovico igrišča, nato pa zapretiti tekmecu s čim več igralci. Ponavadi se je ob koncih akcij znašlo od pet do šest mojih igralcev pred vrati. Tako naj bi bil videti moderen nogomet, v katerem je postala tranzicija, hiter prehod iz obrambe v napad ali obratno, zelo pomembna. Zlasti v trenutkih, ko izgubiš žogo. Takrat je zelo pomemben tvoj odziv.
Ste zadovoljni z igralsko kariero? Igrali ste v številnih državah, a nikoli v zares večjem evropskem klubu?
Zamenjal sem ogromno klubov in živel od nogometa. Še zdaj živim. S tem sem zadovoljen. Včasih se kot igralec nisi mogel nikakor tako dobro promovirati kot danes. Danes vidi vsak tvojo statistiko, obstaja več načinov, včasih pa si moral klubu, če se je hotel prepričati o tvojem znanju, poslati VHS-kaseto. To so bili res drugačni časi, a gre življenje naprej. Družba napreduje. Vesel sem, da sem zaigral tudi v državnem dresu. Moj oče prihaja iz Mostarja, zato sem po zelo dobri sezoni pri Zagrebu prejel poziv Bosne in Hercegovine. Privolil sem. Ni mi žal, to so bile prekrasne izkušnje.
Se še spominjate svoje prve tekme na tleh Slovenije proti Mariboru?
Seveda. Zmagali smo s 3:1 v Ljudskem vrtu. To je bila velika zmaga Korotana in zelo boleč poraz Maribora, ki je odmeval. Matjaž Kek je takrat odstopil kot trener, mar ne? V nogometu pridejo takšni trenutki, sicer pa je Matjaž legenda hrvaškega nogometa. Kaj vse je dosegel z Rijeko, to je bil ogromen podvig! Pomnijo ga po najlepšem!
Na tisti tekmi me je Nastja Čeh nehote udaril s komolcem v glavo. Bilo je v žaru borbe, nikakor namerno. Močno me je udaril, sam sem še malce pretiraval z bolečino, sodnik pa je pokazal rdeči karton. Bilo je na začetku tekme.
Da, v 11. minuti. Pa veste, kdo je bil takrat sodnik?
Da. Damir Skomina, ne? Če je takrat sodil on, je bilo vse po pravilih (smeh, op. p.). Zelo kakovosten sodnik je, kar dokazuje tudi v ligi prvakov.
Ko je Jakirović prvič v 1. SNL zaigral proti Mariboru, je na dvoboju sodil Damir Skomina.
Ko ste odigrali drugo tekmo z Mariborom, resda izgubili z 2:4, a tudi prvič zatresli mrežo vijolic, je spet delilo pravico zelo zanimivo nogometno ime.
Spet Skomina?
Ne, ampak Radenko Mijatović.
Zdajšnji predsednik Nogometne zveze Slovenije? Spominjam se ga. Izkušen, kakovosten sodnik. Takrat me sojenje sploh ni motilo. Nimam slabih spominov nanj.
Vas sojenje kot trenerja sicer moti? Vaš predhodnik Darko Milanič je znal nekajkrat zelo ostro protestirati, podobno velja za Maribor.
Tudi sodnikom ni lahko. Tudi nad njimi se izvaja pritisk, vse skupaj je nogometna folklora. Pri meni je tako, da si želim, da vse ostane na igrišču. Da pa se kaj dogaja v žaru ali afektu, pa ne moreš preprečiti. Takšna je človeška narava.
Pri Korotanu ste igrali dve sezoni in se borili za obstanek. Ste se dogovarjali tudi o prestopu v katerega izmed še večjih slovenskih klubov?
Dogovorjen sem imel že prestop v Celje, takrat je bil direktor Ambrož Krajnc, a sem nato prejel poziv hrvaške vojske. Takrat je bilo služenje vojaškega roka še obvezno. Zato sem odšel v Veliko h Kamen Ingradu. V vojski sem bil v športni četi v Požegi, zelo blizu Velike, tako da mi ni bilo težko. Kamen Ingrad je bil posrečen klub. Majhen kraj za velike dosežke. Igrali smo na modernem stadionu, tudi evropske tekme. Schalke iz Nemčije nas je komaj izločil v pokalu Uefa, tresel se je do zadnje sekunde.
Senijad Ibričić je zaupal nekdanjemu soigralcu iz NK Zagreb, da bi rad ostal v Domžalah tudi v drugačni vlogi.
Nato ste z Zagrebom leta 2006 osvojili tretje mesto. Takrat delili slačilnico tudi s Senijadom Ibričićem.
Malce pred vašim klicem mi je čestital. Z njim sva pogosto v stiku. Napravil je izjemno kariero, spada med legende Hajduka, najboljši pa je tudi v Domžalah. Dejal mi je, da uživa v Sloveniji in želi postati športni direktor domžalskega kluba.
Na Hrvaškem ste postali strup za nekatere velikane. Rijeko ste na primer premagali petkrat zapored. Ne Matjaž Kek, ne Igor Bišćan, ne Simon Rožman. Nihče ni mogel ugnati vaše Gorice. Bili ste celo usodni za Keka, ki je zadnjo tekmo kot trener Rijeke odigral ravno na gostovanju v Veliki Gorici in po porazu (1:2) odstopil.
Res je, a takrat, ker sem bil tekmo pred tem izključen, nisem bil neposredno na trenerskem stolčku, ampak na tribunah. Sem pa morda poskrbel, da je Matjaž prepoznal, kako je napočil trenutek za slovo od klopi Rijeke. Na njej je prebil skoraj šest zaporednih let. Skoraj ga ne vidim junaka, ki bi lahko popravil njegov rekord. V zgodovini Rijeke bo zapisan kot najzmagovitejši trener. Kar pa zadeva ta niz proti Rijeki, mi je bilo najbolj všeč sporočilo, ki mi ga je poslal Ivan Mance, pomočnik športnega direktorja reškega kluba, in mi v šali napisal: ''Končno si odšel, da lahko začnemo premagovati Gorico.''
S Simonom Rožmanom sva se letos pomerila pri nas doma, bilo je 0:0. Imeli smo srečo, Rijeka je v zadnjih minutah dosegla zadetek, ki pa je bil razveljavljen. Simon je skakal od sreče, nato pa bil zelo razočaran. To so čustva, tega ne moreš krotiti. Zato je nogomet tako zanimiv.
Na tekmah hrvaškega prvenstva se je večkrat pomeril proti slovenskim strategom.
Ste se izkusili tudi proti Marijanu Pušniku na klopi Hajduka?
Ne, on je vodil Hajduk pred mojim prihodom v Gorico. Takrat sem deloval še v drugi hrvaški ligi. Sem pa tekmoval proti Pušniku v slovenski prvi ligi. Kot igralec Korotana, on pa je bil trener Celja. Je energičen, temperamenten. Ima lepo kariero, velika čast je priti v Hajduk. Ko je prišel, je imel klub velike finančne težave, kar mu je oteževalo delo.
Bi se tudi vi radi kdaj preizkusili na klopi katerega izmed največjih hrvaških klubov? Dinama, Hajduka, Rijeke, Osijeka?
Kdo si tega ne bi želel? To bi bil velik izziv.
Pa ste za katerega izmed naštetih tudi stiskali pesti?
Od trenutka, ko sem postal profesionalni nogometaš, ni več navijanja. Ko sem bil otrok, to je bilo še v nekdanji Jugoslaviji, sem največkrat gledal Velež iz Mostarja. Zdaj pa navijam za vsak klub, za katerega delam. Sem profesionalec. Tako mi je k srcu prirasla tudi Gorica (nekdanji Radnik iz Velike Gorice, op. p.). To je bil moj prvi posel v prvi ligi. Moj prvi otrok.
Oliver Bogatinov o novem trenerju NK Maribor:
V tem prostoru Evrope ni v zadnjem tednu iskal novega trenerja le Maribor, ampak tudi zagrebški Dinamo. Ste verjeli, da bi se lahko po odhodu vašega prijatelja Nenada Bjelice vodstvo kluba spomnilo tudi na vas?
Morda je bilo kaj v zraku, omenjalo se je veliko kandidatov, a ni lahko naslediti Bjelice. Z Dinamom je dosegel ogromne stvari, velike rezultate. Jovičević, ki je prejel priložnost, ima vso mojo podporo. Skupaj sva rasla v drugi hrvaški ligi, pred 20 leti pa sva bila celo skupaj na preizkušnji na Kitajskem. Želim mu veliko sreče. Jovičević je dokaz, da lahko dočakaš priložnost, če dobro delaš z B-ekipo.
Njegov trenerski vzor je Jürgen Klopp. Na Hrvaškem se je Gorice prijel vzdevek hrvaški Atletico, sprejeli so vas kot hit prvenstva.
Igrali smo podobno kot Simeone. Igrali smo 4-4-2, imeli profil igralcev, ki so ustrezali temu sistemu, da smo bili trd oreh za tekmece. Imeli smo hitro tranzicijo in dobro realizacijo. To, da so v igri Gorice prepoznali Atletico, je bila zame ogromna pohvala. Še bolj ti je toplo pri srcu, ko vidiš, kako je Simeone na Anfieldu izločil Liverpool.
Atletico, tudi z veliko pomočjo Jana Oblaka, je izločil evropskega prvaka, ki ga vodi vaš trenerski vzor Jürgen Klopp.
Spremljam ga od Mainza. Njegova vrhunska sposobnost je, da je iz povprečnih napravil vrhunske igralce. To je bil pravi čudež, zlasti v Dortmundu. Je kdo že prej slišal za Grosskreutza, Reusa, Götzeja? Nihče jih ni nikoli gledal. Podobno je zdaj v Liverpoolu. Klopp ima v sebi nekaj, kar dela bolje od drugih.
5