Ena brez noge, druga brez vida, a vseeno tečeta

Čez dobre tri tedne, natančneje 28. maja, bo v ljubljanskem parku Tivoli že 11. dm tek za ženske. Tudi tokrat se bosta teka udeležili ženski, ki sta lahko mnogim v navdih in vzor. Jožico Cajnko je življenje postavilo pred preizkušnjo, ko ji je odvzelo nogo, Sabina Dermota pa je izgubila vid. A obema je skupna močna volja do življenja in predanost, zato ne pustita, da bi ju to omejevalo pri njunih aktivnostih.

"Človeško telo je v svojem bistvu ustvarjeno za gibanje. Izguba vida je pri tem drugotnega pomena. Če sem z geni dobila hudo očesno okvaro, se jim moram po drugi strani zahvaliti za neustavljivo življenjsko energijo. S tem pa ljubezen do vseh vrst športa v naravi in za prijatelje, s katerimi lahko to počnem," pravi Sabina, Jožica pa se še danes dobro spominja trenutka, ko se je odločila, da bo prvič tekla s protezo. "Odločilen trenutek je bil, ko so me poklicali iz URI Soča in me vprašali, ali bi rada tekla, in mi povedali, da bodo na 6. dm teku zbirali sredstva za nakup nove športne proteze. Ko izveš, da ti bo nekaj, kar je za druge samoumnevno, zdaj spet omogočeno, takrat ni vprašanje, ali zmoreš, takrat se komaj zavedaš, da zmoreš in greš z močno voljo proti cilju."

Sabina je do zdaj tekla že na treh dm tekih za ženske ...

Redno gibanje brez izgovorov

Ob njiju se zdijo izgovori v stilu "nimam časa", "boli me koleno", "boli me glava" ali "ne ljubi se mi", povsem neupravičeni. Jožica se s tekom sprošča, a ima rada tudi druge oblike rekreacije, Sabina pa obožuje vse aktivnosti na prostem: vožnjo s tandemom, plavanje in smučanje, najraje pa ima hojo v gore. "Gore so zame največja in večna umetnina narave. Srečna sem, če se jih lahko dotikam, plezam po njih in vsrkavam vase njihovo zgradbo, energijo in čudežno moč," pravi, a tu se njeno gibanje kljub slepoti ne konča. Všeč so ji tudi adrenalinski športi, saj ima rada občutek hitrosti in gibanja po vodi in v zraku. "Tako mi je všeč spust s kajakom po Soči in polet z jadralnim padalom."

Omejitev sta obrnili sebi v prid

Tako Sabina kot Jožica sta sprejeli, da ju je življenje postavilo pred izziv, s katerim se odlično spopadata in svoje omejitve obračata sebi v prid. Sabina pravi, da resda ne vidi lepih razgledov s hribov, cvetoče lepote narave ali nevarnosti skal, a ji vid nadomesti tisočero drugih občutkov, pravi. "Vonjam cvetje na planinskem travniku, občutim, ko mi pol Soče pljuskne v naročje, ko mi sonce posije na obraz in ko mi veter mrši lase. Zelo lepo mi je tudi, če se lahko udeležim kakšnega dobrodelnega teka in skupaj z drugimi tečem za tiste, ki tega ne morejo. To je izraz moje hvaležnosti moji družini in prijateljem, ki mi stojijo ob strani in mi pomagajo, da sem to, kar sem."

... Jožica prav tako.

Prav posebno izkušnjo pa ima tudi Jožica, saj je morala z nožno protezo najti drugačen ritem teka. "Protezo sem vzela kot svojo nogo in na začetku sem se vedno poskušala približati temu, da tečem točno tako, kot bi imela svojo nogo. Seveda občutim razliko med odrivom zdrave noge in odrivom z vzmetjo. Pomembno je tudi, da je krn moje noge udobno nameščen v ležišče proteze, da med tekom ne žuli, leze in tišči."

Sporočilo za tiste, ki nimajo omejitev

"Lep aforizem pravi Kdor hoče, najde pot, kdor pa ne, pa izgovor, meni Sabina in dodaja, da lahko le sami največ naredimo za ohranjanje svojega zdravja, pri čemer ima gibanje zelo pomembno vlogo. "Zavedam se, da je prvi korak vedno najtežji. Vsi naslednji so lažji. Vedno pa poskrbim za to, da želja nikoli ne zmanjka." Jožica pa dodaja: "Rekla bom samo to, da kadar ti je nekaj onemogočeno ali odvzeto, le takrat se zavedamo, koliko nam to pomeni. Na mojo veliko srečo sem jaz tisto, kar mi je bilo onemogočeno, odvzeto, dobila nazaj. In zdaj ponosno in z veseljem to tudi izkoriščam."