Nedelja, 14. 8. 2016, 10.04
7 let, 2 meseca
Ali imajo vrhunski športniki boljše gene od navadnih ljudi?
Eno od še ne povsem odgovorjenih vprašanj: ali se vrhunski športniki rodijo ali se naredijo? Koliko prispeva narava, koliko pa trdo delo?
Odgovore na takšna vprašanja znanstveniki iščejo že dolga desetletja, a enoznačnih odgovorov nimamo. Čeprav velja neko soglasje, da je pomembno oboje, še vedno ostaja velik razkorak glede tega, kolikšen pomen se pripisuje predispozicijam, kolikšen trdemu delu športnika, kolikšen prehrani in drugim okoliščinam, ki neposredno vplivajo na športnika, in kolikšen na širše družbene pojave in dogodke.
Ko gledamo nekatere vrhunske športnice in športnike in kako ti premikajo meje mogočega, se gotovo kdaj vprašamo, ali je to res mogoče samo ob tisočih urah vadbe in odrekanja, pravilni prehrani in življenjskem slogu. Ali je nekaterim narava res dala bistveno boljša izhodišče za več moči, več vzdržljivosti, več natančnosti?
Izjemen pomen družinskega okolja
Medtem ko se veliko pozornosti pripisuje naravnim danostim in predanemu treniranju, velikokrat ostanejo podcenjeni dejavniki okolja. Tako je na primer velika prednost za vrhunskega športnika, če so tudi drugi v družini, predvsem vsaj eden od staršev, (vrhunski) športniki, če je torej celotna družinska kultura športno naravnana in če ima družina dobre pogoje za treniranje in kulturo pravilne ter zdrave prehrane.
Znanstvenikom je uspelo povezati nekatere genske lastnosti z vzdržljivostjo in močjo, a ne do te mere, da bi bile te lastnosti napovedljive.
Nekatere povezave sicer so, a še ne dopuščajo veljavnih napovedi
Znanstvenikom je uspelo povezati nekatere genske lastnosti z vzdržljivostjo in močjo, a ne do te mere, da bi bile te lastnosti napovedljive. Z drugimi besedami, ni nekega gena, ki bi vnaprej lahko opredelil ali določil vrhunskega športnika.
Eden od proteinov, ki ga najdemo pri skoraj vseh olimpijskih tekmovalcih, je, navajajo v spletni izdaji revije Fast Company, alfa-aktinin-3. Ta mišični protein nastaja z navodili gena ACTN3, ki mu rečejo "hitrostni gen", ker protein, ki nastane pod njegovo taktirko, povezujejo z izjemnimi hitrostmi.
Toda genetiki opozarjajo, da sam gen nikakor ne bi zadoščal za spodbujanje vseh potrebnih mišic na enak način, kot to zagotavlja primerno treniranje. To pa vendarle ne ovira raznih podjetij pri trženju genotipskih preizkusov, pri čemer nekateri gredo tako daleč, da na podlagi rezultatov teh preizkusov svetujejo, v katerem športu bi bil nekdo najuspešnejši. Genetiki vztrajajo: kljub nekaterim nespornim povezavam med gensko zgradbo in zmogljivostmi takšne napovedi nimajo dovolj zanesljive znanstvene veljave!
Največja groza za nekega vrhunskega športnika so poškodbe, ki lahko pomenijo tudi nasilni in predčasni konec športne kariere.
Ali nam bodo geni pomagali zmanjšati tveganja pred poškodbami?
Največja groza za nekega vrhunskega športnika so poškodbe, ki lahko pomenijo tudi nasilni in predčasni konec športne kariere. To je motiviralo znanstvenike, da z genetskimi raziskavami poskusijo bolje spoznati tveganja pred poškodbami: ali so nekateri posamezniki naravno bolj občutljivi na kritične poškodbe, kot so zlomi.
Skupina raziskovalcev na ameriški univerzi Stanford, vodi jo Stuart Kim, tako raziskuje, ali obstajajo kakšne genske lastnosti ali kakšen podpis znotraj DNK, ki bi nakazovali na določeno športno poškodbo. Takšno spoznanje bi, verjetno bolj kot za olimpijce, ki imajo za sabo tako veliko kilometrino, v kateri so sebe in svoje zmogljivosti že odlično spoznali, koristilo predvsem nastajajočim mladim športnikom, ki bi tako lahko že v zgodnjem obdobju svojega športnega razvoja prilagodili svoj režim treniranja za čim večji učinek in čim manjša tveganja.
Kim tako ima še več dokazov, da ni univerzalnega načina treniranja za vsakega športnika in da zlasti pri vrhunskih športnikih najboljše rezultate lahko pričakujemo s skrbno oblikovanimi osebno prilagojenimi programi in režimi treniranja.
1