Sreda, 20. 7. 2016, 4.00
7 let, 1 mesec
OLIMPIJSKI LONDON, ŠTIRI LETA POZNEJE
Domžalčanom se nasmiha zgodovinska olimpijska izkušnja
Če bodo nogometaši Domžal na četrtkovi povratni tekmi drugega predkroga lige Europa ugnali beloruski Šahtjor, jih štiri leta po olimpijskih igrah v Londonu čaka gostovanje na olimpijskem štadionu, na katerega se seli West Ham United.
Angleški prvoligaš West Ham United, katerega trener je hrvaški strokovnjak Slaven Bilić, je v torek v prodajo ponudil vstopnice za povratno tekmo drugega predkroga lige Europa. Novica je za slovenski prostor zanimiva iz dveh razlogov. Omenjeni nogometni klub se bo namreč prav s to tekmo (4. avgusta) preselil na olimpijski štadion v osrčju parka kraljice Elizabete II., kjer so pred štirimi leti potekale zadnje olimpijske igre. Kandidata za tekmeca na zgodovinski tekmi ob njegovem odprtju pa sta dva – Šahtjor iz Soligroska in Domžale.
Prvi slovensko-beloruski dvoboj se je končal z rezultatom 1:1, o potniku v naslednji krog tekmovanja bo odločala četrtkova povratna tekma v Domžalah. Iz West Hama so medtem že sporočili, da so se z obema potencialnima tekmecema dogovorili za zamenjavo igralnega termina. Domžalčani bodo tako ob zmagi nad Belorusi prvo tekmo z West Hamom igrali 28. julija na domačem štadionu, povratno pa na prenovljenem olimpijskem objektu v Londonu.
Londonski štadion: v pričakovanju NK Domžale?
London, štiri leta pozneje
In kakšna so pravzaprav olimpijska prizorišča štiri leta po olimpijskih igrah? London je z infrastrukturnimi aktivnostmi vzorčni primer zagotavljanja kakovostne dediščine največjega športnega tekmovanja. Angleži so se namreč, za razliko od predhodnih gostiteljev OI Kitajcev in Grkov, že v naznanitvi kandidature v dobršni meri oklenili obstoječih prizorišč, za vsako novogradnjo pa so idejni očetje tretjih iger v britanski prestolnici natančno vedeli, kakšna bo njena usoda po letu 2012 in kako bo sobivala s preostalimi predeli mesta.
Olimpijski park oživil londonski severovzhod V olimpijski vasi, zgolj streljaj od štadiona, so po novem stanovanja.
Štiri leta po tem, ko je z všečno sklepno slovesnostjo padel zastor iger tridesete olimpijade, katere tekmovalni utrip so nato podaljšale še paraolimpijske igre, v središču Londona skorajda ni več mogoče zaslediti olimpijskih sledi. Izjema je le še kakšna olimpijska značka na že nekoliko zaprašeni polici zakotne trgovinice s spominki ali pa olimpijski krogi na asfaltu ob Temzi, ki so leta 2012 označevali del cestišča, rezerviranega za uradna olimpijska prevozna sredstva.
Povsem drugačen (olimpijski) vtis pa obiskovalec glavnega mesta otoške kraljevine dobi v severovzhodnem delu mesta, v predelu Stratford. Ta je bil do leta 2006 dokaj zanemarjen, zaznamovan s tamkajšnjo lahko industrijo, dotrajanimi hišami, neurejenim rečnim bregom in neuglednim odlagališčem odpadkov. Šest let pozneje je bil srce olimpijskega dogajanja. Danes postaja eden od osrednjih londonskih parkov, ki združuje rekreativne površine, tekmovalne objekte in spomin na OI s pripadajočimi novimi stanovanji ter velikanskim nakupovalnim središčem.
Stanovanje v olimpijski vasi in čofotanje v olimpijskem bazenu
Ko je mednarodna olimpijska druščina zapustila Združeno kraljestvo, so park v Stratfordu znova zavzeli gradbeni stroji, aprila 2014 pa so Londončani dočakali slovesno odprtje olimpijskega parka, poimenovanega po kraljici Elizabeti II. Olimpijski bazen je po OI ostal brez mogočnih tribun.
Leta 2012 dodobra zastražena in skorajda hermetično zaprta olimpijska vas, v kateri so domovali tudi slovenski športniki, se je preoblikovala v novo londonsko naselje, v katerem je posameznikom in družinam na voljo 2.818 stanovanj. Od teh jih ima kar nekaj lep pogled na olimpijski park, v katerem so urejeni sprehajalne, tekaške in kolesarske poti, otroško igrišče in številne druge možne oblike rekreacije.
Obiskovalcem je namreč na voljo športno udejstvovanje na olimpijskih objektih. Za te se Angleži trudijo, da bi tudi v prihodnje prinašali dobiček. Tako so recimo vodnemu centru, ki je med OI 2012 sprejel kar 17.500 gledalcev, odstranili dve mogočni tribuni, obnovili zunanji steni in ga ponudili še rekreativcem, ne samo profesionalnim plavalcem. Kopanje v bazenu, v katerem je blestel Michael Phelps, svojo olimpijsko trilogijo pa je sklenila Sara Isaković, je recimo na voljo že za slabih pet evrov.
Dober streljaj oddaljeni kolesarski center sicer ohranja mogočni velodrom, primeren za največje prireditve, stezi za BMX in cestno kolesarstvo pa sta odprti za vsakogar. Podobno velja za sosednja teniška igrišča, kjer so se delila odličja med paraolimpijskimi igrami, in pa zunanji štadion za hokej na travi Riverbank. Ta je sicer ostal brez tribun za 16 tisoč gledalcev, a na ravni športnega udejstvovanja služi svojemu osnovnemu poslanstvu.
Pred Bilićem še gradbinci
Zanimivo je, da se je tudi olimpijski štadion kot srce olimpijskega parka po OI 2012 znova spremenil v gradbišče. Najdražji olimpijski objekt, za katerega je bilo treba odšteti kar 537 milijonov evrov, so Angleži znova preuredili in občutno zmanjšali število sedežev (z olimpijskih 80 tisoč na 60 tisoč).
Olimpijski štadion med prenovo leta 2014.
Bi kupili košarkarsko dvorano?
Prav zaradi vprašanj o (ne)rentabilnosti in strahu pred propadanjem je bilo v londonskem načrtu ob preoblikovanju tudi podiranje objektov. Medtem ko je dvorana Copper Box, ki sprejme 6.500 gledalcev in je med olimpijski igrami gostila rokometni turnir, postala dom košarkarjev moštva London Lions ter je na voljo tudi za številne druge prireditve, pa boste v olimpijskem parku zaman iskali dvorani za vaterpolo in košarko. Ti sta organizatorje skupaj stali 75 milijonov evrov, a sta bili že tedaj označeni za začasna objekta.
Po igrah so ju preprosto razstavili, košarkarski objekt pa ponudili morebitnemu novemu kupcu. Podobne usode je bilo deležno kraljevsko strelišče na drugem koncu mesta, kjer je tretjo olimpijsko kolajno osvojil zimzeleni Rajmond Debevec. Tudi objekt, vreden dobrih 40 milijonov evrov, danes v olimpijski obliki ne obstaja več.
Leta 2015 je štadion gostil tudi del svetovnega pokala v ragbiju.
Kultna prizorišča
Ena od odlik londonske organizacije OI pa je bilo tudi naslanjanje na že obstoječe objekte, ki dobri dve leti po igrah "živijo" svoje običajno življenje. Kompleks mogočnih hal ExCel, kjer je po zaslugi zlate judoistke Urške Žolnir zadonela tudi Zdravljica, tam pa so nastopali še dvigovalci uteži, namiznoteniški igralci, sabljači in predstavniki preostalih borilnih športov, ostaja sejemsko središče. Delujoči sta tudi odbojkarska dvorana Earls Court, sicer most med OI 1948 in 2012, ter velika O2 arena, v kateri je prostora za kar 20 tisoč gledalcev.
S tradicijo prežeti Wimbledon tudi po olimpijskih igrah ostaja kultno prizorišče najbolj znanega teniškega turnirja na travi. Meka otoških veslačev ostaja Eton Dorney, kjer je svojo olimpijsko kariero z bronasto kolajno sklenil Iztok Čop. Pomembna olimpijska pridobitev in dediščina pa je (p)ostalo središče Lee Valley, kjer so se med igrami za odličja potegovali kajakaši in kanuisti, danes pa je to poleg dobrega poligona za trening tudi turistična atrakcija, saj omogoča rafting.