Ponedeljek, 19. 2. 2024, 7.00
9 mesecev, 1 teden
Intervju: Branko Tamše
Presenetljiv konec zgodbe Slovenca na Hrvaškem: To je bil šok za vse
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,13
Branko Tamše ni več trener ekipe Nexe Našice.
"Tega se ni nihče nadejal, v prvem trenutku je bil tudi zame to velik šok," je po nepričakovanem koncu poglavja na trenerskem stolčku ekipe Nexe Našice v pogovoru za Sportal povedal slovenski trener Branko Tamše. Ta je v soboto šele po drugem porazu v sezoni ter po zelo uspešnih dveh letih in pol na klopi hrvaškega rokometnega prvoligaša po presenetljivi odločitvi vodstva ostal brez dela.
"Upravni odbor RK Nexe Našice je sprejel odločitev o prekinitvi sodelovanja z Brankom Tamšetom, ki od danes naprej ne opravlja več funkcije trenerja prve ekipe," so v nedeljo v sporočilu za javnost zapisali pri hrvaškem rokometnem prvoligašu Nexe Našicah in poskrbeli za veliko presenečenje. Slovenski trener, ki je zadnji dve leti in pol pisal izjemno uspešno zgodbo na Hrvaškem, je tako nenadoma in nepričakovano po porazu z ekipo Sesvete (33:38) v hrvaški ligi čez noč ostal brez dela. Še bolj nepričakovana in presenetljiva je odločitev uprave hrvaškega kluba zato, ker je bil za Tamšetovo zasedbo to šele drugi poraz v tej sezoni. Ob tem je namreč Nexe izgubil le še eno tekmo v evropski ligi, kjer je bil konec novembra boljši Skjern. Po poročanju hrvaških medijev in glede na odzive na družbenih omrežjih so nad dejanjem hrvaškega kluba ogorčeni tudi navijači Našic, ki so v zadnjih dveh letih in pol slovenskega trenerja sprejeli za svojega.
"Telefon mi bo danes pregorel," nam je v nedeljo iz domačega Velenja v pogovoru povedal 46-letni Tamše, ki je po koncu poglavja v Našicah zgodbi že nadel končno ločilo, pospravil kovčke in se vrnil v domovino, kjer zdaj poln zagona čaka na nove izzive in priložnosti.
Novica o vašem odhodu iz Našic je močno presenetila športno javnost, predvidevam, da je vas še toliko bolj. Kaj se je v zadnjih dveh dneh pravzaprav dogajalo?
To je bil šok za vse, za ljudi v Našicah, navijače, ljubitelje športa. Iskreno povedano mi oba telefona, tako slovenska kot hrvaška številka, po objavi te novice zvonita neprestano. Tega se ni nihče nadejal. Nikakor ni nihče pričakoval, ne ljudje okoli kluba ne igralci ne ekipa, da se bo po drugem porazu v sezoni, prvem v domačem prvenstvu zgodilo to, kar se je. V prvem trenutku je bil tudi zame to velik šok, zdaj pa je vse skupaj že za mano in sem po sproščenem adrenalinu že pripravljen na naslednje izzive.
Po sobotni tekmi in porazu z ekipo Sesvete ste dajali še izjave za hrvaške medije, vse je delovalo nekako normalno. Kdaj ste potem izvedeli, da se je vaša zgodba končala?
Nexe v torek igra tekmo v Velenju proti Gorenju v okviru evropske lige, tako da je bilo vnaprej dogovorjeno, da prespimo v Zagrebu v hotelu in zjutraj (v nedeljo, op. p.) startamo proti Velenju. Nekje med deseto in pol enajsto uro zvečer v soboto je športni direktor Vedran Zrnić meni in mojemu pomočniku Albinu Etru ter trenerju vratarjev Ninoslavu Paveliću poslal sporočilo, ali se lahko dobimo, ter da se potem dobijo še igralci. Na ta sestanek je poleg Zrnića prišel še poslovni direktor Igor Bušljeta.
Tamše bi moral v torek z Našicami gostovati v velenjski Rdeči dvorani, zdaj bo tekmo spremljal prek malih zaslonov.
Sestanek je trajal točno 47 sekund, Zrnić je dejal, da midva z Albinom nisva več trenerja od tistega trenutka naprej, nakar sem sam samo vprašal, ali je še kaj. Oba sta odvrnila, da ne, potem sem se samo zahvalil in odšel. Do tega trenutka in pogovora (s Tamšetom smo se pogovarjali v nedeljo popoldne, op. p.) še nisem imel stika s predsednikom kluba Josipa Ergovića, ki je alfa in omega njihovega rokometa. Čudi me, da še ni vzpostavil stika z mano oziroma mi malce širše objasnil zgodbe, a ta zadeva je zdaj tako ali tako končana, tako da bi bila tudi neka dodatna pojasnila zaman.
Zatem sem popolnoma spremenil načrte, iz Zagreba sem se odpeljal v Našice, prespal, zjutraj zgodaj pospravil kovčke, se usedel v avto in se odpeljal proti domačemu Velenju.
Torej nekih razlogov za nepričakovano slovo niste dobili, kljub temu pa je težko verjeti, da bi po seriji tako dobrih rezultatov in le enem spodrsljaju dobili nogo. Glede na odzive so ogorčeni tudi navijači kluba.
Razumem, na kaj namigujete, sam pri sebi vem, kako in zakaj, a to bo ostalo v meni, niti ni pomembno. Nikakor niso bili v igri kakšni spori ali kaj podobnega, a sam imam odgovor na to vprašanje. Morda ga bom kdaj v prihodnosti povedal, a za to ne čutim potrebe. V dveh letih in pol sem z izjemo zadnjega pol leta res užival, imel sem maksimalno podporo, v to sem dajal celega sebe in pomagal spisati največje uspehe v zgodovini tega kluba.
Tamše je s hrvaškim klubom poskrbel za zgodovinske dosežke.
Dobre rezultate smo nanizali v evropski ligi, enkrat smo igrali na zaključnem turnirju, tudi letos smo praktično že v osmini finala in tudi za to sezono sem prepričan, da bi posegli na zaključni turnir in da bi se v hrvaškem prvenstvu do konca borili za pokal, ne bom pa trdil, da tudi za prvenstvo. Za tem stojim, v to sem trdno prepričan, ob tem pa smo vsako leto vsaj enkrat premagali Zagreb, kar se prej ni zgodilo še nikoli. Klub smo v vseh elementih dvignili na višjo raven, rasli smo iz leta v leto. V Našicah danes igrajo rokometaši, ki pred dvema letoma sploh še niso želeli slišati za ta klub. Postavili smo piramido in zgradili pomembne temelje. Tudi sicer imam na to obdobje res lepe spomine, tudi na mesto in ljudi tam, spletel sem veliko prijateljstev in Našice bodo imele pri meni vedno posebno mesto.
Kako pa so se na vaš odhod odzvali rokometaši? Ste se z njimi kaj pogovarjali?
V soboto, ko sem končal tisti minutni razgovor z vodstvom kluba, sem imel to srečo, da so bili blizu tudi igralci, tako da sem lahko vsem povedal, kako in kaj, ter zatem vsakemu stisnil roko in se zahvalil za vse. To je bil kar neprijeten trenutek, sem pa vesel, da sem imel to priložnost, da sem lahko igralcem v živo povedal, se poslovil iz oči v oči, ker so si to fantje tudi zaslužili. Večina njih je bila z mano tri leta, nekaj se jih je pridružilo tudi letos. Igralci so šli pogosto prek sebe in so naredili ogromno za klub in rezultate.
Verjetno pa vašega odhoda niso pričakovali niti oni?
Res je, tudi za njih je bil to velik šok, a življenje teče dalje. Tudi sam sem bil igralec, minilo bo nekaj dni, pa bo šla zgodba naprej, kar je edino pravilno. So pa gotovo tu stvari, ki nas bodo za vedno povezovale, in to so v celoti pozitivne stvari. Tudi trije igralci, ki v soboto niso bili z nami zaradi poškodb, so se mi dan zatem javili in se poslovili. Vsi so bili razočarani, da se nam ni uspelo videti v živo.
V svoji trenerski karieri je vodil še Gorenje, Celje Pivovarno Laško, Zagreb in katarski Al Sadd.
Ko sva se v preteklosti večkrat pogovarjala, ste bili vedno navdušeni nad delovnim okoljem in razmerami v klubu. Prej ste omenili, da v zadnjih šestih mesecih niste uživali tako kot sicer. Zakaj?
Kar zadeva ekipo, navijače in moj tim, je bilo vzdušje vse do zadnjega na res visoki ravni. Ostajam pri tem, kar sem dejal tudi v preteklosti, delal sem z užitkom, v zadnje pol leta pa so se dogajale velike spremembe. Veliko igralcev je zapustilo klub, prišlo je veliko novih rokometašev, določeni ljudje v klubu pa so začeli razmišljati v stilu, da če ti v klub pripelješ igralca tipa Štrlek ali pa Bezjak, da je na račun tega ekipa kar sama od sebe za 50 odstotkov boljša. Vsi, ki karkoli vemo o rokometu, lahko potrdimo, da stvari ne delujejo tako.
A kljub temu smo bili na pravi poti, vsaj v mojih očeh so stvari tekle tako, kot smo si zastavili. Tudi ta zadnji poraz bi se dalo popraviti, saj je do konca prvenstva še devet krogov in priložnost bi bila še za vse. Iskreno imam občutek, da so določeni ljudje v klubu komaj čakali na en spodrsljaj, da se je zgodilo, kar se je zgodilo. To je vse.
Tudi pred tem se je v Zagrebu vaša zgodba končala z grenkim priokusom in predčasno. Če se malce pošaliva, torej vrnitev na Hrvaško zdaj ne pride več v poštev?
(Smeh, op. p.) Tukaj moram najprej poudariti, da me je moja prva pogodba z Našicami vezala za dve leti in pol, vmes sem pogodbo podaljšal in me je s klubom pogodba vezala zdaj še leto in pol, tako da sem prvi del uspešno oddelal. Mi je pa leta 2021 takrat predsednik ponudil petletno pogodbo, pa sem bil sam toliko pošten, da sem dejal, da moramo najprej videti, ali se ujamemo, zato sem sklenil pogodbo za dve leti in pol.
"Nikakor si zdaj ne zapiram nobenih vrat," poudarja Tamše.
Nikakor pa si zdaj ne zapiram nobenih vrat. Klubu sem se zahvalil in tudi sicer sem imel z ljudmi v klubu dober odnos, sploh s predsednikom kluba, s katerim vem, da se bova v prihodnjih dneh zagotovo slišala. Imela sva res pristen in prijateljski odnos in vem, da bova ostala v lepih odnosih.
Če sva pa ravno omenila Zagreb, pa moram povedati, da je bil eden prvih ljudi, ki so v nedeljo stopili v stik z mano in mi izrekli podporo, Zoran Gobec. Človek, ki je prvo ime hrvaškega rokometa in me je pred leti prepričal, da pridem v Zagreb. Že takrat, ko sem zapustil Celje, mi je dejal, "Brankec, ne obremenjuj se, vse se bo uredilo do božiča," pa sem imel nato konec oktobra že klub. Zdaj si iskreno najprej želim nekaj počitka, da sestavim stvari v glavi, nikoli pa se ne ve. Vedno, ko sem se do zdaj odločil za nek počitek, se je potem na hitro odvila kakšna nova zgodba in sem ekspresno skočil na nov vlak.
Tudi sicer v rokometnih krogih veljate za človeka, ki nikoli ne miruje.
Absolutno se s tem strinjam, se pa veselim zdaj stvari, ki jih nisem imel v teh letih v Našicah, predvsem tega, da bom lahko več časa preživel s hčerko in ženo. Ob tem pa si želim vzeti nekaj časa in v živo spremljati nekatere mlade igralce v Sloveniji, ki sem jih zdaj lahko spremljal le prek posnetkov, tako da bom prisoten tudi v slovenskih dvoranah.
Boste v torek prisotni morda tudi v velenjski dvorani, kjer bodo gostovale Našice?
Ne bom, ker nihče ne potrebuje tega, ne Nexe ne rokometaši in niti jaz sam. Tako da bom tekmo spremljal doma po televiziji.
Velenjčani bodo v torek gostili Našice.
Kakšne pa so želje za prihodnost? Obdobje v Našicah vam je zagotovo dalo številne izkušnje.
Vsaka taka izkušnja prinese nekaj novega, nova spoznanja. Šport piše lepe zgodbe, dogajajo pa se tudi razhodi. Na splošno gledano sem z delom, ki sem ga opravil pri Nexeju, izredno zadovoljen, morda pa je bil tudi že čas, da grem novim izzivom naproti.
Rokometna javnost v Sloveniji vas ob boku Uroša Zormana in Aleša Pajoviča nekako uvršča med najobetavnejše slovenske trenerje. Si morda zdaj želite tudi stopničko višje?
Absolutno, vsak si želi delati na najvišji ravni, na primer v bundesligi. Je pa tu še nekaj drugih držav, ki imajo zanimive klube. Po drugi strani pa se zdaj vse bolj odpira tudi trg v arabskem svetu, tam, kjer sem jaz že bil. Sam sem deloval v Katarju, zdaj je zelo aktualna tudi Savdska Arabija. Danes (v nedeljo, op. p.) sem imel konkretno že dva klica za tovrstno delo, a me v tem trenutku to ne zanima in si tega ne želim.
Zdaj si želi nekaj več časa preživeti z ženo in hčerko.
Sam sem takrat, ko sem se vrnil iz Katarja, rekel, da sem za tovrstne izzive še premlad. A Savdska Arabija se z ogromnimi vložki res postavlja na rokometni zemljevid, tako da bom rekel, nikoli ne reci nikoli. V glavi sem si zadal neke cilje in upam, da bom prišel v klub, kjer mi bo uspelo doseči nove cilje in sanje. Želim se pokazati tudi na največji sceni, kar zadeva evropski rokomet, ne zapiram pa si prav nobenih vrat. Veselim se tudi dela z mladimi igralci, ki se razvijajo in iščejo pravo pot. Ravno pred kratkim sem dobil res lepo zahvalo Maria Šoštarića za vso pomoč na njegovi poti in to so stvari, ki napolnijo dušo, da sem potem vesel in zadovoljen.
Torej vam moči in energije za nove izzive ne manjka?
Uf, kje pa. Pokam od energije. V zadnjem času sem izgubil tudi večje število kilogramov. Iskreno sem zdaj, kar zadeva moje telo, spet v tistih čevljih, v katerih sem bil še kot aktivni igralec Gorenja. Počutim se odlično, tako da sem zdaj maksimalno osredotočen, pripravljen in čakam na nove izzive.
Preberite še:
