liga prvakov
Sreda, 8. 3. 2017, 10.37
7 let, 2 meseca
Intervju: Silvio Ivandija, trener rokometašev Zagreba
Trenerja Zagreba je v Celje pripeljal Ante Kostelić
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,40
Morda ni tako atraktiven govorec kot njegov predhodnik na zagrebški klopi Veselin Vujović. A Silviu Ivandiji je hrvaške rokometne prvake uspelo stabilizirati. Na derbiju proti Celju ima v četrtek priložnost, da jih popelje v osmino finala lige prvakov.
Ekipo bo 52-letnik vodil proti nekdanjemu klubu, za katerega je igral med sedem sezon. Zagreb nujno potrebuje zmago z vsaj dvema goloma razlike, slovenskim prvakom bi lahko zadostoval že remi.
Kakšni so spomini na vaše obdobje kariere v Celju, kjer ste nastopali med letoma 1988 in 1996?
Za Celje sem igral, še ko se je to imenovalo Aero. Pripeljala sta me Andrej Šušterič in Vlado Privšek. Igral sem z Igorjem Razgorjem, Mišem Toplakom, Vitom Selčanom … Nato sta se vključila Tone Turnšek in Pivovarna Laško. To obdobje mi je ostalo v res lepem spominu. Odigrali smo veliko pomembnih tekem, tudi v ligi prvakov. Kasneje so se ekipi pridružili Uroš Šerbec, Roman Pungartnik, Beno Lapajne …
Imeli pa ste smolo, da je bila tedaj Barcelona res superiorna.
Barcelona je bila v ospredju malo pozneje. Mi smo se spopadali predvsem s špansko Teko, nemškim Wallauom … Igrali smo lep rokomet, dvorana Golovec je bila polna.
Nekoč so bili sosedski derbiji (še) veliko bolj strastni kot danes.
Zagrebško-celjske derbije ste igrali na obeh straneh, tudi ko so bili ti bistveno ostrejši na igrišču in zunaj njega kot zdaj. Kako se je Hrvat počutil v vse prej kot prijateljskem vzdušju sredi domovine?
Naboj na tekmah med Celjem in Zagrebom je bil precej večji. Po razpadu skupne države je šlo za lokalni prestiž. Vsaka tekma je bila na nož. Veliko Hrvatov je igralo v Celju in Slovencev v Zagrebu. Nekateri, tudi jaz, za obe ekipi. Na derbiju si osredotočen izključno na svojo ekipo, ne smeš se prepustiti navijanju, razmišljati o vzdušju.
Hrvati so ste se ponavadi v Celju vedno dobro počutili, tako igralci kot trenerji.
Drži. V Celje me je pripeljal trener Ante Kostelić (oče Ivice in Janice, op. a.) leta 1988. Tedaj je deloval v svojih zadnjih rokometnih sezonah, kasneje se je z otrokoma osredotočil na smučanje. Nato so bili trenerji Tone Tiselj, Miro Požun, Zdravko Zovko, Josip Šojat … Imeli smo dobro ekipo.
Kakšen je bil Kostelić v rokometni vlogi?
Zelo trd, vztrajen pri svojih stališčih. Ekipa ga je poslušala in veliko delala. Svoje ideje o kondicijski pripravljenosti je implementiral tudi v rokomet. Veliko bolje pa so se izkazale v individualnem športu. Poldrugo leto smo bili skupaj. Ivica in Janica sta bila tedaj majhna, prijateljstvo smo ohranili do današnjih dni.
Fotografija celjske ekipe iz sezone 1988/89 iz knjige Andreja Šušteriča Zgodovina celjskega rokometa. Ante Kostelić stoji tretji z desne, Silvio Ivandija pa čepi tretji z leve.
Zakaj ste ga klicali Gips?
Kolikor vem, je nekoč v smuku, bil je B-reprezentant Jugoslavije, zletel s proge in bil pol leta v mavcu.
Zagreb in Celje sta si podobna. Po proračunu nikakor ne moreta konkurirati najboljšim v Evropi, a jim vseeno kdaj pristrižeta krila. Vsaj na kakšni tekmi.
Ne smemo pozabiti, da proizvajata izjemno veliko igralcev za večje in bogatejše klube. Hrvaška in slovenska šola rokometa sta izjemni. Finančno se ne moremo meriti z najboljšimi, a Celje in Zagreb še vedno držita neko raven. Mislim, da bo tako tudi v prihodnje.
Kolikšna prednost pred derbijem so za Zagreb trije Slovenci?
Prednost vsekakor je. To se je videlo že na zadnji tekmi lige Seha, ko so bili Matevž Skok, David Miklavčič in Darko Cingesar med najboljšimi posamezniki tekme. Motivacija je vsekakor povečana. Tudi proti nam je naš nekdanji član Sandro Obranović v majici Szegeda igral zelo dobro. Gre za trenutke navdiha, ko se igralec proti nekdanjim soigralcem in klubu želi prikazati v najboljši luči. To iz igralcev povleče najbolje.
Ivandija je zagrebško ekipo prevzel oktobra. V ligi prvakov je zbral tri zmage (Vardar, Rhein-Neckar in kristianstad) in en neodločen rezultat (Meškov).
Zaznavate več napetosti pred derbijem, še posebej tako pomembnim, kot pred običajno tekmo te ravni?
Liga prvakov je top raven. Pri nas se čuti, da je treba v tekmo kreniti ostreje, močneje kot ponavadi.
Oktobra ste Zagreb prevzeli po štirih porazih v ligi prvakov iz rok Veselina Vujovića. Kako je bilo to videti iz vašega zornega kota?
Nismo imeli nobene točke. Treba je bilo sploh ujeti priključek v lovu na osmino finala. Zdaj o tem odločamo sami. Mislim, da smo ekipo dvignili na raven, s katere lahko odide v osmino finala. Uvrstili smo se na F4 lige Seha. Vseeno še precej nihamo. Nehvaležno je, ko vodiš ekipo, ne da bi z njo šel skozi priprave. Pozimi pa se mi je to zgodilo praktično še enkrat, saj je v različne reprezentance šlo skupaj deset igralcev. A osvojili smo nekaj pomembnih točk in smo v dobrem položaju.
V Zagrebu v letošnji sezoni nastopajo trije Slovenci: z leve proti desni Matevž Skok, David Miklavčič in Darko Cingesar.
S kakšnim proračunom bi bil Zagreb legitimni kandidat za zaključni turnir?
Po moje z okrog štirimi ali petimi milijoni evrov. Ogromno igralcev je, ki bi radi igrali v Zagrebu, a iz finančnih razlogov ne. No, vrnil se je na primer Igor Vori, imamo kopico kakovostnih igralcev. Zmanjšati moramo črne luknje v igri in podaljšati vrhunce. Do kraja sezone lahko spišemo še lepo zgodbo.
Kolikšen proračun ima zdaj Zagreb, približno polovico omenjenega?
Ne vem natančno, ampak toliko, kot sem omenil, gotovo ne. Velikokrat pa tako ali tako ne odloča denar, ampak želja. Če ne bi bilo tako, mi manjši klubi nikoli ne bi premagovali favoritov, kot so Rhein-Neckar, Vardar, Kielce …
