"Vsi so me odpisali, a sem se vrnil"

Po finalu je bil povsem prazen. Čeprav je po epski zmagi Kielc nad Veszpremom - njegova ekipa je zaostajala že za devet golov, po sedemmetrovkah pa zmagala z 39:38 - Uroš Zorman osvojil že svoj četrti naslov evropskega klubskega prvaka. S tretjim klubom, kar je uspelo samo še trem rokometašem. Slovenski kapetan, ki mu je pomlad prinesla tudi uvrstitev na druge olimpijske igre, niti ne skriva, da ga je odnos tistih, ki so menili ali še menijo, da je za v pokoj, še dodatno podžgal. A izzivov je še mnogo. Čez nekaj dni se že začnejo priprave pred kvalifikacijami za svetovno prvenstvo.

Ste v več kot četrt stoletja kariere kdaj že doživeli vsaj podobno tekmo, kot je bila finalna v ligi prvakov?
Nisem. Lahko se je zgodila kakšna ligaška, finale pa gotovo ne. Na takšen način nikakor.

Kaj ste razmišljali sredi drugega polčasa, ko ste na najpomembnejši tekmi sezone zaostajali že za devet golov?
Priznati je treba, da v prvem trenutku gotovo razmišljaš, kako omiliti razliko, da ne bo zrasla na 10, 15 golov. Da bi bil to vsaj dostojen poraz. V podzavesti pa še vedno nismo opustili misli, da mogoče lahko tekmece dohitimo. Ko smo se menjavali v napadu oziroma obrambi, smo si govorili, da imamo še čas in se spodbujali.

Po dveh tretjih mestih so se Kielce prvič povzpele na vrh Evrope. Foto: Guliverimage/Getty Images Za to smo delali vso sezono. Izjemno sem vesel, da smo pokazali značaj in moč ekipe. Lahko bi celo slavili že po rednem, delu, a je Mirko Alilović obranil dve sedemmetrovki. Veszprem je imel 45 fenomenalnih minut. Zaslužil si je sedemmetrovke.

Kaj ste po tekmi dejali poraženemu Gašperju Marguču?
Bil sem vesel, a prazen, brez čustev, energije. Mislim, da v življenju še nisem odigral dveh tako težkih tekem v 24 urah. Vedeti je treba, da sta PSG in Veszprem ekipi, ki imata na položajih od dve do pet 120-kilogramske silake. Bil sem povsem izžet, nisem se mogel veseliti. Marguču sem čestital, mislim pa, da ima še veliko časa, da osvoji ligo prvakov.

Drži metafora, da so naslovi kot otroci, ki jih ni mogoče primerjati?
Prvi je vedno prvi. S Celjem je bilo v tisti famozni sezoni osvojiti ligo prvakov res nekaj posebnega. Vedno pa se veseliš vsakega naslednjega. Spominjaš se tistih, ki so bližje. Jaz se bližam koncu kariere. A sem se pri 36 letih uvrstil na olimpijske igre in osvojil ligo prvakov. Čeprav so me vsi že odpisali, sem še tu in diham.

Večkrat ste omenili izjavo trenerja Talanta Dušebajeva še iz časov, ko sta bila skupaj pri Ciudad Realu, da je priložnosti za lovorike treba izkoriščati, saj nikoli ne veš, kdaj pride naslednja. Če sploh. Ste se tudi zdaj spomnili na te besede?
To je bila ena mojih zadnjih možnosti. Čakal sem jo od leta 2009 in jo hvala bogu izkoristil. Tudi jaz mladim sporočam podobno, kot je meni Dušebajev, tudi jaz sem bil enkrat mlad …

Zorman ostaja v Kielcah tudi v prihodnji sezoni. Foto: Guliverimage/Getty Images
To pomlad si boste nedvomno zapomnili. Konec januarja so bile po 14. mestu na evropskem prvenstvu stvari bistveno bolj črne, nato pa ste z olimpijskimi igrami in ligo prvakov uresničili dva velika cilja …
Poklopile so se zvezde. Lahko rečem, da je to moja sezona. Ni najtrofejnejša niti najboljša, ampak moja. To mi je uspelo pri 36 letih. Pošiljali so me v pokoj, dvignil sem se in mogoče pokazal najboljše igre v karieri. Smetana bi bila uvrstitev na svetovno prvenstvo. Glede olimpijskih iger se ne obremenjujem z uvrstitvijo. Že s potrditvijo udeležbe tam smo veliko naredili. Kar bo, bo.

Kako je z ledvičnimi kamni, ki so vas pestili in zaradi katerih ste morali pred odločilno tekmo za poljski naslov v bolnišnico?
Za zdaj je stanje v redu. V Sloveniji bom opravil še nekaj pregledov.

Kaj pa vaša prihodnost v Kielcah? Omenjalo se je celo prihod v Gorenje, v preteklosti je bil aktualen Vardar …
Ne bom o imenih klubov. Imel sem neke ponudbe, a me klub ni pustil, z Velenjčani pa nisem imel stikov.