Sobota, 3. 2. 2018, 4.04
6 let, 9 mesecev
Sobotni intervju – Veselin Vujović
"Kritiki bodo rekli, poglejte, Vujović je zganjal dramo, užalil Evropsko zvezo ..."
Teden dni po koncu 13. evropskega rokometnega prvenstva na Hrvaškem je spomin na šoke, ki jih je zaradi sojenja doživljala slovenska reprezentanca, še vedno živ. Slovenski selektor Veselin Vujović je še vedno jezen, vtise s prvenstva pa počasi ureja. Ponosen na svoje igralce obenem že pogleduje tudi v prihodnost, ki prinaša nove velike in nadvse zanimive izzive.
Prav ti so bolj ali manj zaznamovali turnir, na katerem so se prvega naslova evropskih prvakov veselili Španci, in to je velika težava sodobnega rokometa, nam je povedal Veselin Vujović, ki te dni, kot kaže, čuti nekaj pritiska tudi v Sloveniji. Končno osmo mesto slovenske vrste je za marsikoga neuspeh, ob tem pa pozabljajo, da so bili naši fantje skoraj do konca drugega dela tekmovanja v boju za polfinale. "Potrebujemo medalje, nič nam ne pomaga dober vtis," meni Vujović, ki je v slovenski rokomet vnesel prepotrebno zmagovalno miselnost.
Evropsko prvenstvo je zdaj že oddaljeno nekaj dni. Bilo je težko, čustveno in psihološko naporno. Ste si že malo odpočili?
To prvenstvo me je resnično iztrošilo tako fizično kot čustveno. Dogajale so se nekatere stvari, ki s športom nimajo veliko skupnega. To me je prizadelo, ampak ta šport je pač takšen, da se dogaja tudi to. Zdaj sem se vrnil v Koper in nadaljujem delo v klubu. Počasi urejam vtise s prvenstva.
Ko se spominjamo tega 13. evropskega prvenstva, ne moremo spregledati sodnikov in njihovih nenavadnih odločitev, hkrati pa se zdi, da se bo morda zdaj vseeno začelo nekaj spreminjati tudi na tem področju. Se vam zdi, da je bilo to prvenstvo v tem pogledu prelomno?
Iskreno si želim, da se to, kar se je zgodilo naši reprezentanci, ne zgodi prav nobeni drugi reprezentanci na svetu. Želim si, da postanejo rokometna pravila jasna in definirana. Da se ne dogaja več, da lahko eno pravilo interpretiramo na dva ali celo tri načine. Takrat to ni več pravilo. Želim si, da se uvede nova videotehnologija, ki bo omogočila tako trenerjem in gledalcem kot tudi sodnikom, da ta šport postane pregleden, da se približa povprečnemu gledalcu in da ostane atraktiven.
Upam, da naš primer ne bo šel v nič. Ne glede na to, da se bo pozabilo, da je bila Slovenija oškodovana, da bi morda lahko igrala v polfinalu, če bi bile nekatere sodniške odločitve drugačne. Ampak, še enkrat poudarjam, ne želim si, da bi se to zgodilo komurkoli. Naš primer naj služi za nekaj dobrega.
"Zakaj naš čas ni omejen tako, kot je v košarki in drugih športih? Zakaj mi ne vemo povsem jasno, kdaj in koliko lahko naredimo?"
Nad sojenjem se niste pritoževali samo v slovenski reprezentanci, o tej težavi je bilo kar nekaj govora, nazadnje so se nad sodniško režijo pritoževali tudi Danci po tekmi za tretje mesto …
Če bo splošno mnenje, da je bilo nad sojenjem nezadovoljnih več reprezentanc, mislim, da je to že dovolj močno znamenje Evropski rokometni zvezi in ljudem, ki se ukvarjajo s sojenjem, da bo nekaj treba spremeniti. Da to sodniško prepričanje ne bi imelo tako širokih pooblastil. Gre za prepričanje, da imajo sodniki vedno prav, kar postane jasno vsakič, ko poskušaš doseči pravico. Mi smo edini šport na svetu, kjer sodniki z dvigovanjem roke odločajo o dolžini napada.
Zakaj naš čas ni omejen tako, kot je v košarki in drugih športih? Zakaj mi ne vemo povsem jasno, kdaj in koliko lahko naredimo? Toliko je teh nepravilnosti, ki ta nadvse kreativen, lep in tudi moški šport, ki ima ne nazadnje tudi veliko privržencev, vodijo v krizo. In za to so krivi ljudje, ki bi morali skrbeti za napredek tega športa. To je velika težava.
Zadnji trije sobotni intervjuji:
-> Nekoliko drugačen Zlatko Zahović, ki je svet osvajal z majhno nogometno žogo
-> Da sin ne bi ponavljal očetovih napak
-> Mislil je, da je Superman, nato je sledil padec na realna tla #video
Sojenje v rokometu je problematično od nekdaj. Ta subjektivnost sodnikov je že v preteklosti povzročala težave. Se je v zadnjem obdobju poslabšalo ali smo postali samo bolj občutljivi na te stvari?
Ne samo v rokometu, temveč v vseh športih je bilo sojenje nekoč kamen spotike, nekaj, kar je povzročalo težave. V drugih športih so to dojeli veliko bolj zgodaj kot v rokometu in se lotili posodabljanja pravil. Pravil, ki so določen šport izboljšala in mu omogočila razvoj. Postali so boljši, privlačnejši, učinek sodnikov so omejili. To so naredili v odbojki, košarki in številnih drugih športih, rokomet pa je ostal zadaj. Rokomet in vaterpolo. Ta športa zato izgubljata privlačnost in gledanost zaradi svojih pravil. Ti ljudje morajo dojeti, da je treba nekatere zadeve posodobiti, da lahko stopimo v prihodnost.
"Skozi svojo kariero sem bil mnogokrat kaznovan. Zaradi pravil, sodnikov in Evropske zveze, ki me je nekajkrat kaznovala, ko je popravljala svoje napake."
Vi ste trener, ki svojih čustev ne skriva, ob igrišču se vselej burno odzovete. Vas zaradi tega doleti kakšna kazen več kot bolj hladne in obvladane Skandinavce, na primer?
(smeh, op. p.) Res je, skozi svojo kariero sem bil mnogokrat kaznovan. Zaradi pravil, sodnikov in Evropske zveze, ki me je nekajkrat kaznovala, ko je popravljala svoje napake. Dokazano je bilo v nekaj primerih, da so sodniki naredili napako, ampak zveza je nato kaznovala Vujovića, ker ni sklonil glave in molčal. Tega nisem nikoli počel in nikoli ne bom. Mislim, da imam pravico, da se moj glas sliši. Mislim, da sem rokometu dal veliko več kot ti, ki me kaznujejo. Imam pravico, da se postavim v bran svojim igralcem in svoji ekipi. Kot sem se postavil v bran reprezentanci Slovenije tistega dne, ko so nam sodili tako sramotno na tekmi z Nemčijo.
Vem, da ni veliko ljudi kot sem jaz, ki bi odkrito povedali, kaj si mislijo, pa čeprav bodo zato kaznovani. Pričakujem, da bom deležen še veliko kazni, tako od sodnikov v Sloveniji kot tudi v Evropi, ampak nisem svoje avtoritete nikoli uporabljal za to, da bi na tekmah z njo poskušal pridobiti kakšno korist zase, da bi izvajal pritisk nad sodniki, da bi sodili v prid moji ekipi. To je bilo samo zaradi neskladja pravil in nepravične interpretacije.
Na splošno gledano so sodniki ljudje, ki jim v športu ni uspelo, ni jim uspelo v rokometu, niso bili dovolj nadarjeni, da bi dosegli rezultate kot igralci in da bi ostali v tem športu, postali sodniki. Poganjajo jih kompleksi, osebne težave, ne tolerirajo ljudi, ne tolerirajo veličine. Preveč sodnikov je takšnih. Imamo seveda tudi drugačne, majhno število ljudi, ki poznajo šport, vedo, kakšne so razmere, in to spoštujejo. Vedo, da so trenerji pod stresom, ko se bojujejo za rezultat. Ti se tudi zavedajo, da lahko z eno odločitvijo ogrozijo športnikovo kariero, življenje, obstoj.
Veliko pa je takšnih, ki jih to sploh ne zanima. Trenerji so zanje drugorazredni ljudje. V njihovi hierarhiji so prvi sodniki, nato rokometni funkcionarji, nato novinarji, potem pridejo igralci, na koncu pa šele trenerji. Mislim, da bi ta piramida morala biti drugačna, trenerji bi morali biti v tem rokometnem miljeju v boljšem položaju.
Po vašem opisu je mogoče sklepati, da je svet v rokometu obrnjen na glavo …
Večinoma je res natanko tako. Pred pomembno tekmo se zdaj že zelo redko sprašujete, ali za nasprotno ekipo igra ta kakovosten igralec, ali jo vodi prekaljen trener, pomembno pa je, kdo bo sodil. In po tem, kdo je sodnik, boste vedeli, ali vas čaka korektno ali nekorektno sojenje. Od tega je odvisno marsikaj. To je trenutno pomembneje od tega, koliko bo navijačev, koliko golov bo treba doseči, kako bo vse to predstavljeno svetu ... Pomembno je le, kdo bo sodil. To je porazno za ljubitelje rokometa, za rokometaše same, zame in za šport na splošno.
"Na splošno gledano so sodniki ljudje, ki jim v športu ni uspelo, ni jim uspelo v rokometu, niso bili dovolj nadarjeni, da bi dosegli rezultate kot igralci in da bi ostali v tem športu, postali sodniki."
Temperamenten trener ste tudi v odnosu do igralcev. Vaši motivacijski govori med premori so znani. Kakšen je vaš pristop? Ste enako strastni tudi na treningih, kjer kamer ni?
Jaz sem zelo pregleden in čustven človek. Če bi se oziral na to, da se moji "time outi" snemajo, bi verjetno govoril drugače. Ampak v tem primeru ne bi mogel prenesti tega čustvenega naboja svojim igralcem. Verjamem v to, da boste, ko govorite iz srca, vedno dosegli dušo igralca. V takšnih razmerah včasih ne izbiram besed, vedem se tako, kot bi se kot igralec, tako kot mislim, da se profesionalni igralec, reprezentant mora. Da izvleče iz sebe največ, da bi dosegel dober rezultat.
Povsem enako se vedem tudi na treningih. Nisem človek, ki bi igral, nisem človek, ki bi imel te govore pripravljene in bi jih v primernih trenutkih potegnil iz svoje beležke. To počnem spontano. Če bi si jih pripravljal vnaprej, to ne bi bilo več tisto pravo. Povem, kar mi pride na misel v določenem trenutku. Povem, kar mislim. Sreča pa je, da me moji igralci, slovenski reprezentanti, razumejo na najboljši mogoči način. Da je to zanje dodatna motivacija in mi ne zamerijo kakšne bolj grobe besede. Oni so fantje, ki so rokomet nekoč dojemali kot nekakšno zabavo, spoznali, da rokomet mora biti borba, mora biti žrtvovanje, in postali smo reprezentanca, ki se odlikuje z borbenostjo in požrtvovalnostjo. Na to sem nadvse ponosen.
Videti je, da ste spremenili mentaliteto rokometnih reprezentantov. Kakšna je bila ta, ko ste prišli v Slovenijo?
Precej mi je uspelo spremeniti pristop svojih igralcev k igri in njihovo razmišljanje. Na žalost ne morem spremeniti mentalitete ljudi, ki me kritizirajo. Tudi takšnih je nekaj, čeprav je v Sloveniji veliko več tistih, ki me podpirajo. Ne morem spremeniti razmišljanja tistih, ki jih zaradi lastnih interesov in prepričanj Vujović moti. Njih moti Vujović, ki je spremenil generacijo 18 igralcev v roku dveh let. Moti jih Vujović, ki je ob tej menjavi generacije odšel na olimpijske igre in svetovno prvenstvo ter vzel medaljo. Da je ustvaril generacijo, ki vzbuja spoštovanje. Generacijo, ki je brez šestih pomembnih igralcev nastopila na evropskem prvenstvu in bila zelo blizu polfinalu. Moti jih Vujović, ki je pregleden človek, ki ga imajo povprečni ljudje radi, ki ima podporo neverjetnega števila ljudi. Ampak ti ljudje me ne zanimajo, zanimajo me ljudje, kot ste vi, saj ob vaših vprašanjih vidim, da me cenite in spoštujete.
Svojim igralcem sem od štarta govoril, kako pomembna so čustva in želja. Želje, čustva in kemija v ekipi so veliko pomembnejši kot kakovost ekipe. Ena skupina ljudi, pa naj bo še tako majhna in šibka, bo zagotovo dosegla rezultat, če se le želi bojevati in daje vse od sebe. To pa nikakor ni preprost proces. Je dolg in naporen. Da prepričaš skupino fantov, da lahko dosežejo nekaj, v kar niti sami ne verjamejo. Verjemite, ni lahko otroka prepričati, da lahko dvigne sto kilogramov. Ampak ko ga prepričate, da to poskusi, bo nekega dne tudi zares dvignil sto kilogramov.
Tako sem jaz svoje fante prepričal, da ni nepremagljivih ekip, nepremagljivih reprezentanc. Da niso niti Danci, Francozi, Hrvati niso nič boljši od nas. Nekega dne bomo zmagali, drugič izgubili, a v vsakem trenutku morajo dati od sebe največ, da na parketu pustijo srce in verjamejo, da so sposobni dosegati vrhunske rezultate. To je bil moj cilj. Ne verjamem, da sem ga izpolnil do konca, tukaj imamo še veliko dela. Še vedno je nekaj detajlov, ostajajo travme in nekakšne gube v tej mentaliteti, ampak smo na dobri poti, da nam to uspe.
Omenjali ste poškodovane igralce, kljub odsotnosti nekaterih nosilcev igre vam je vendarle uspelo najti primerne zamenjave …
Kolegi iz preostalih reprezentanc so me spraševali, koliko prebivalcev sploh ima Slovenija, da ste ostali brez pet najboljših igralcev, se pravi Henigmana, Dolenca, Gabra, Poteka in Medveda, pa vam jih je uspelo nadomestiti? Vzemite pet igralcev katerikoli drugi reprezentanci, Danski, Španiji, Franciji, Hrvaški, pa ne bodo premagali nikogar na prvenstvu.
Res sem razširil to bazo, ampak v Sloveniji se res zelo dobro dela. Veliko je dobrih igralcev, veliko je dobrih trenerjev, nič novega si nisem izmislil. Ti igralci so bili že izdelani in na voljo, to sem samo izkoristil. Hvaležen sem vsem tem kolegom trenerjem, da so tem igralcem dali odlično osnovno znanje, jaz sem samo še določil neke stvari in upam, da rezultati ne bodo izostali.
"Svoje fante sem prepričal, da ni nepremagljivih ekip, nepremagljivih reprezentanc. Da niso niti Danci, Francozi, Hrvati niso nič boljši od nas."
Pa so te res številne poškodbe posledica napornih in dolgih klubskih sezon? Vsega skupaj je bilo pred tem prvenstvom res veliko.
To je očitno. Bile so sicer poškodbe, na katere človek nima vpliva. To so mehanske poškodbe, ko se igralec udari z nasprotnikom in se zgodi. Pri tem ni mogoče veliko storiti. Drugo pa je pripravljenost nekaterih igralcev, ki je posledica dela v klubih in slabega trenerskega procesa. Ta je pripeljal do poškodb nekaterih za nas zelo pomembnih igralcev in te bi bilo mogoče preprečiti.
Svojim igralcem ves čas pravim, da niso reprezentanti samo sedem ali 15 dni, ko so na reprezentančni akciji, oni so reprezentanti 365 dni na leto. To pomeni, da morajo ves čas paziti nase, na svojo formo, na svojo pripravljenost. Profesionalci morajo biti 24 ur na dan, da ostanejo zdravi in so sposobni izpolniti vse zahteve sodobnega rokometa. Ta je gladiatorski šport. Le celosten športnik lahko zdrži vse te napore. Upam, da bomo na naslednjih reprezentančnih akcijah vsi. Če smo v popolni zasedbi, nam prav nobena reprezentanca na svetu ne sme povzročati težav.
Je vaš koncept igre, vaša rokometna filozofija že zaživela stoodstotno? Ali vselej nekaj manjka, da bi ta vaša vizija zaživela v popolnosti?
Stoodstotna zagotovo ne bo nikoli. Prisoten je človeški dejavnik in vedno bo kakšen igralec v slabši formi ali pa bo imel kakšno psihološko oviro, ki bo preprečevala, da bi se vse izšlo popolno. Ampak večinoma smo dosegli, da je ta koncept spoštovan, da je sam sistem, način igre, na dobri ravni. V reprezentanci smo vzpostavili hierarhijo, v kateri se ve, kdo je trener, kdo so igralci, kaj počne rokometna zveza, kakšne so zadolžitve direktorja …
Po tej strani nimamo niti ene same težave. Sami ste lahko videli, da igralci, ne glede na to, koliko jih poskušajo nekateri novinarji, ki nimajo najboljših namenov, sprovocirati z določenimi vprašanji, ostanejo mirni. So kot družina, ki absolutno spoštujejo družinsko hierarhijo in spoštujejo svoje delo. Jaz vem, kaj je moje delo, vsi spoštujemo pravila in mislim, da je to edina pot k uspehu.
"Imamo seveda tudi drugačne sodnike, majhno število ljudi, ki poznajo šport, vedo, kakšne so razmere, in to spoštujejo. Vedo, da so trenerji pod stresom, ko se bojujejo za rezultat. Ti se tudi zavedajo, da lahko z eno odločitvijo ogrozijo športnikovo kariero, življenje, obstoj."
Vas je na prvenstvu kdo posebej navdušil, morda tudi presenetil?
Nekaj jih je, ki so odigrali odlično. Predvsem so to vratarji, tudi debitanta Suholoežnik in Verdinek sta zelo dobro prestala krst. Pa seveda igralci, ki so nosili glavnino bremena. Vsi vemo, kdo ti so, to so Miha Zarabec, Blaž Blagotinšek, Vid Kavtičnik ... Ti so že preverjeni. Vesel sem za Miho Zarabca, da je odigral eno vrhunsko prvenstvo. Bilo je nekaj takšnih, ki so verjeli, da on s to svojo nizko konstitucijo ne more biti vodja reprezentance, a smo dokazali, da smo resna reprezentanca v resni državi, Miha Zarabec pa eden od najboljših igralcev na svetu.
Zarabec je bil res neverjeten, kar so nenazadnje spoznali tudi v njegovem klubu Kielu, kjer so mu pred dnevi podaljšali pogodbo …
… je pa zanimivo, da pogodbe niso podaljšali pred prvenstvom. Kot da so čakali, kako bo odigral. Mislim, da je demantiral vse tiste, ki vanj niso verjeli. Zelo vesel sem, da je Miha dosegal te rezultate.
Zdaj je pred vami Madžarska v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Za kako močnega nasprotnika gre?
To je zelo resen nasprotnik. Vidim, da so v manjši paniki, njihov generalni sekretar je dejal, da morajo oditi na svetovno prvenstvo za vsako ceno. Ne vem, kaj to "za vsako ceno" pomeni, a upam, da ni povezano s tem, o čemer smo govorili na začetku, temveč gre za športni motiv. Vidim, da si želijo vrniti Laszla Nagyja, svojega najboljšega igralca, ki je sicer že sklenil reprezentančno kariero. Renata Sulića, hrvaškega reprezentanta, in Momirja Ilića, srbskega reprezentanta, poskušajo prepričati, da odigrata te kvalifikacije proti nam. To je samo pokazatelj, da nas cenijo in se nas bojijo.
Njihova težava je, kako se bodo organizirali in kaj bodo počeli, moja je, kot sem že dejal, da bo moja ekipa popolna, da ne bo težav s poškodbami. Logično je, da bo zelo težko, pričakujemo, da se bosta mobilizirali tako rokometna zveza kot vsa rokometna javnost, da vsi igralci dojamejo, kako pomembno je igrati na svetovnem prvenstvu v Nemčiji in na Danskem. Skupaj bomo lažje preskočili to veliko oviro z imenom Madžarska.
Svetovna prvenstva sicer imajo drugačen sistem tekmovanja kot evropska, ta je očitno tudi nekoliko lažji. Je to res? Kakšna je razlika? Kako to čutite na igrišču?
V skupini je več ekip, tudi iz delov sveta, ki niso na ravni evropskih reprezentanc. Evropsko prvenstvo je veliko bolj kakovostno, po drugi strani pa je zelo naporno odigrati tudi svetovno prvenstvo. Preizkuša motivacijo in fizično pripravljenost vse ekipe, ne le igralcev, temveč tudi zdravnika, terapevta in mene, da bi bili mentalno in fizično močni. Upam, da se bomo uvrstili na svetovno prvenstvo, da izvemo za skupino in nato odigramo dobro prvenstvo in še bolj utrdimo status rokometa v Sloveniji in ugled slovenske reprezentance v Evropi in svetu. Zgraditi želimo reprezentanco, ki bo na vseh velikih tekmovanjih v borbi za medalje.
"Vesel sem za Miho Zarabca, da je odigral eno vrhunsko prvenstvo. Bilo je nekaj takšnih, ki so verjeli, da on s to svojo nizko konstitucijo ne more biti vodja reprezentance, a smo dokazali, da smo resna reprezentanca v resni državi, Miha Zarabec pa eden od najboljših igralcev na svetu."
Naslednji veliki cilj pa je uvrstitev na olimpijske igre v Tokiu leta 2020. Je res tako?
Tako je. Mi bi se z dobrim rezultatom na svetovnem prvenstvu zagotovili neposredno uvrstitev na olimpijske igre. Če nam to ne uspe, moramo v kvalifikacije, ki pa so vselej precej tvegane. Gremo korak za korakom. Najprej se moramo uvrstiti na svetovno prvenstvo, potem bomo razmišljali o olimpijskih igrah, ki so naš končni cilj, za te menimo, da bi lahko tja odšli kot kandidati za medaljo.
Na Euru je bilo nekaj manjših presenečenj, močni Čehi, na primer, pa tudi naslov Špancev, ki ste jih v glavnem delu premagali ...
To nam je manjša uteha, da smo premagali evropskega prvaka. Odigrali smo dobro, tudi Čehi so odigrali dober turnir, igrajo moderen lep rokomet in tega sem vesel. Očitno pa je, da moramo mi osvajati medalje, da bi se počutili dobro. Vtis, ki smo ga pustili, je veliko boljši, kot kaže konča uvrstitev. Vsi pravijo, da smo igrali dober rokomet, da smo bili blizu vrhunskemu rezultatu, ampak kaj nam to pomaga, če smo bili v končni razvrstitvi osmi.
To daje veter v jadra mojim kritikom, ljudem, ki me ne marajo. Oni lahko vse dobre stvari zanemarijo in rečejo, poglejte, Vujović je tam zganjal dramo, užalil Evropsko zvezo, končali pa smo na osmem mestu. Veliko grdega se bo govorilo o meni, ampak tega posla ne opravljam zaradi ljudi, ki me kritizirajo, delam za tiste, ki rokomet spoštujejo in znajo našo igro pošteno ovrednotiti.
Seveda pa je mogoče vedno igrati še boljše. Imam tudi jaz kakšne napake? Zagotovo! Ampak ko pogledamo vse skupaj, moramo ugotoviti, da je Slovenija odigrala dobro prvenstvo, uveljavili so se novi igralci, po svoje pa se mi zdi, da so stvari, ki so se dogajale s sodniki, poenotile Slovenijo. Večji učinek je imela sodniška odločitev kot zmaga, ki bi jo morali doseči proti Nemčiji. Vesel sem zaradi tega in vesel sem, da so Slovenci vse bolj vezani na rokomet. Še posebej vesel pa bom, če bo zaradi odmevnosti zdaj rokomet začelo trenirati na stotine otrok.
"V zimskih športih imam rad skakalnice, slalom in veleslalom. To so moje priljubljene discipline."
Kako bi primerjali Veselina Vujovića kot igralca z Veselinom Vujevićem trenerjem? Kakšna je razlika?
(smeh, op. p.) Veste, Vujović kot trener ne bi nikoli prenašal Vujovića kot igralca. Zagotovo ne. Mislim, da je razlika med tem, kakšen igralec sem bil po značaju in odnosu na igrišču, in trenerjem, kakršen sem, ogromna. Mislim, da sem se umiril, ampak tako je tudi zaradi let. Popolnoma drugače je, če imate 22 let ali 52 let. Logično je, da razmišljam o sebi, o svojem vedenju, kako bi svoje igralce na najboljši in najbolj korekten način pripeljal do dobrega rezultata.
Ne gre samo za delo na klopi Slovenije, tudi moje delo v Kopru mi omogoča, da dosegam nove, dobre stvari. Koper se je uvrstil v skupinski del lige Evropa, kar je za to mlado ekipo fenomenalen uspeh. Ponosen sem na to, da ljudje moje delo ocenjujejo kot dobro, prepričan pa sem, da mi kot trenerju nikoli ne bo uspelo doseči vsega tistega, kar sem dosegel kot igralec. Nekajkrat sem bil prvak Evrope, pa svetovni prvak in olimpijski. Mislim, da za ponovitev tega nimam na voljo niti dovolj časa.
Kaj počnete, da se izklopite iz rokometa?
Ko sem v Srbiji, v Šabcu imam hišo ob reki, tam pogosto gledam reko in vsa tista tišina mi po vsem kravalu in kaosu zelo prija. V Kopru za to sicer nimam toliko časa, a grem rad do Portoroža, se usedem in gledam morje. To so moji trenutki pobega. Rad pa si vzamem čas, da pogledam tudi druge športe, košarko, odbojko, nogomet. Gledam, kako se moji kolegi mučijo v drugih športih (smeh, op. p.).
Spremljate tudi zimske športe?
Pričakujem, da se bo Slovenija na igrah v Pjongčangu predstavila v zelo dobri luči in nazaj prinesla kakšno medaljo. Tega bi bil izjemno vesel. V zimskih športih imam rad skakalnice, slalom in veleslalom. To so moje priljubljene discipline.
Pa hokej, kjer sicer ni žoge, je pa vseeno malo bolj podoben rokometu?
(smeh, op. p.) Ne morem slediti paku. Vse se dogaja tako hitro in zato zame ni tako zanimiv. Vem pa, da je všeč mnogo ljudem, kar je odlično. Meni ni tako pri srcu kot kakšen drug šport.
16