Ponedeljek, 30. 4. 2018, 16.03
6 let, 7 mesecev
Pred leti mu je trener v kotu celo rekel, da naj "špara" nasprotnika #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,95
2
Jernej Paulič je direktor in lastnik najboljšega fitnesa v Ljubljani po izboru Ljubljana In Your Pocket. A naš sogovornik je veliko več kot samo direktor fitnesa. Kot sam pravi, lažje našteje stvari, ki jih v življenju še ni počel, kot pa tiste, ki jih je. V intervjuju nam je zaupal izjemno zanimivo anekdoto, ko se je pred leti boril za naslov državnega prvaka v boksu.
Jernej Paulič je leta 2010 moral imeti kar nekaj poguma, da je v obdobju gospodarske krize opustil delo v službi in odprl fitnes, ki je bil pred kratkim razglašen za najboljšega v Ljubljani. V Cube fitnessu smo lahko že takoj ob vstopu začutili domačnost. Tam nas je za pultom pričakal Jernej, ki pozna skoraj vsakega gosta. Tudi med našim pogovorom je vsakega obiskovalca prijazno pozdravil, nekateri pa so si zaslužili tudi njegov pristni prijateljski objem. Diplomirani ekonomist ima za seboj veliko širšo zgodbo. V življenju je počel in tekmoval v veliko različnih stvareh (boks, rafting, tekmovanja Martin Krpan, armwrestling …), že od otroštva pa ga spremlja glasba. V srednji šoli so se po šolskih hodnikih pogostokrat slišale njegove orglice, še bolj posebna pa je mandolina, ki jo je v orkestru Mandolina Ljubljana igral 21 let.
Jernej, vaš fitnes je pred kratkim postal najboljši fitnes v Ljubljani. Kaj to pomeni za vas in za vaš fitnes?
Za mene je to veliko osebno zadovoljstvo. To je priznanje ljudi, da so zadovoljni z okoljem, kamor hodijo in z osebjem, ki delamo v tem fitnesu. Poudariti moram, da fitnes ni le objekt, temveč so to tudi vsi zaposleni. Sam bi rekel, da je celo bolj pomemben osebni pristop in domačnost, kot kakšna je oprema ali druge podrobnosti. Stranke ne smejo biti samo številke, temveč se moraš z njimi tudi pogovoriti in jim znati svetovati.
"Velikokrat slišim, da je pri nas res odlično, ker imamo tudi stranke, ki si med seboj pomagajo in se družijo."
Torej je pomembna vsa ekipa?
Imamo kar nekaj zaposlenih, ki pri nas delajo že več kot pet let. Ekipa je dobro uigrana in tudi oni se počutijo domače. Komuniciramo morda na drugačen način kot drugje. Bolj se dogovarjamo in pogovarjamo. Če gre kdaj kaj narobe nimam rigoroznih ukrepov, temveč probleme raje rešujem na mehak način, s pogovorom. Seveda, red mora biti in pri nekaterih stvareh ne popuščam. Želim, da se ljudje, ki delajo tukaj, dobro počutijo. Poudariti moram, da so tudi stranke del naše celote oziroma družine, če nas lahko tako imenujem. Velikokrat slišim, da je pri nas res odlično, ker imamo tudi stranke, ki si med seboj pomagajo in se družijo.
Kako trnova je bila pot do tega naziva?
Ni bila najlažja. Za takšen posel se moraš odrekati in delati veliko več kot v normalni službi. Fitnes je bolj ali manj odprt vse leto. Ni prostih sobot, nedelj ali praznikov. Veliko je usklajevanja, posebno v času dopustov.
Vaša direktorska funkcija ni povsem tipična. Ko sem prišel k vam, ste bili za sprejemnim pultom …
Načeloma vsako dopoldne delam za sprejemnim pultom, ker se mi zdi pomembno, da ostanem v stiku s strankami. Dostikrat pridejo v mojem delovnem času tudi zato, da se o čem pogovorijo, mi podajo kakšne predloge oziroma če imajo kakšno zagato s treningom in nato skupaj rešimo nastalo situacijo. Če ne bi delal na recepciji, potem tega ne bi mogel početi oziroma sproti reševati zadev.
Danes imeti fitnes ni lahek posel.
Kako to, da ste se odločili, da boste odprli fitnes?
Pred leti sem prepoznal, da bi bil lahko nov fitnes v Ljubljani dobra poslovna odločitev. Fitnes smo odprli leta 2010 in takrat jih v Ljubljani še ni bilo veliko. Tudi lokacija se mi je zdela dobra in računal sem, da bi fitnes lahko normalno preživel s 300 ali 400 člani. Danes se je položaj povsem spremenil. V Ljubljani je še enkrat več velikih fitnesov kot takrat, povprečne cene so polovico nižje … Razmere takrat so bile veliko bolj stabilne in donosne za tovrsten posel kot danes.
Kaj ste delali pred tem? Ste pustili službo in se podali v neznano?
Delal sem v kar nekaj službah. S tem sem seveda dobil tudi veliko različnih pogledov in izkušenj. Takoj po srednji šoli sem šel v redno službo ter delal kot strojni tehnik na področju strojništva. Nato sem diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in začel delati na področju javnih naročil v vladni službi, ter kasneje na področju televizije, gradbeništva in na koncu elektrotehnike. To različno znanje mi je pomagalo in mi še pomaga pri koordinaciji del v našem centru.
Jernej je bil med drugim tudi državni prvak v boksu.
Kakor mi je znano, ste se sicer v življenju ukvarjali z marsikatero stvarjo. Menda ste organizirali tekmovanja in tudi tekmovali v tako imenovanem armwrestlingu.
Da, res je. Organizacija mi ni bila nikoli tuja, saj sem organiziral kar nekaj tekmovanj. Če lahko nekako povzamem svojo športno pot. Že kot najstnik sem bil vseskozi na igrišču. Najbolj pogosti športi v tistem času so bili tenis, košarka in nogomet. Z 18 leti sem začel boksati, kjer sem tekmoval s klubom Odred Ljubljana. Tam me je vodil trener Janez Gale. Eno leto sem se celo preizkušal v borilni veščini Wing Chun. Nato sem dve leti tekmoval v državnem prvenstvu v raftingu v drugi ekipi Bobrov, dve sezoni sem tudi tekmoval na tekmovanju Martin Krpan ... Pred desetimi leti sem spoznal brazilski ju-jitsu, s katerim se ukvarjam še danes. Doma imam kar nekaj medalj iz različnih športov. Skratka, tega je bilo zelo veliko.
V boksu ste bili menda tudi državni prvak?
Tako je. Leta 1993 sem bil v poltežki kategoriji državni prvak.
Nekaj časa je veslal v drugi ekipi znamenitih Bobrov.
Je resnična anekdota, da ste morali v tem dvoboju morali "šparati" nasprotnika?
Res je bilo tako (smeh, op. p.). Trener mi je v kotu dejal, naj ga ne tepem preveč. Takrat sem zares veliko treniral in bil dobro pripravljen. Vseeno je treba vedeti, da je bil boks takrat v mladi Sloveniji veliko manj razvit kot v Jugoslaviji oziroma tekmovalcev je bilo dosti manj. Zato so se pojavljale tako velike razlike med nami. V boksu je namreč veliko kategorij in za vsako kategorijo težko najdeš veliko dobrih nasprotnikov. Ne želim povedati, da je bil moj nasprotnik slab, temveč, da sem takrat zelo veliko treniral in imel močan udarec.
Zakaj ste se potem umaknili od boksa?
Trener je želel, da bi se profesionalno lotil boksa, zame pa je bilo pomembnejše, da končam fakulteto. Nisem želel predolgo vztrajati v tem športu, ker je vendarle treba paziti na glavo. Dokler sem boksal na amaterski ravni, sem lahko vse skupaj še usklajeval. Med drugim sem si enkrat močno poškodoval gleženj, tako da pol leta nisem mogel boksati, kar je malo zaustavilo mojo boksarsko pot.
Zanimiva je tudi zgodba z raftingom. Bili ste v drugi ekipi zelo znanih Bobrov, ki so večkratni svetovni prvaki. Kako ste iz boksa prišli v raft?
Nekdo me je povabil in ko sem prišel tja, so me vprašali, na kateri strani bi veslal, bilo mi je vseeno. Posadili so me na levo stran, kjer ponavadi primanjkuje veslačev, in tako sem dve leti tudi veslal.
Verjetno je bila vaša moč v čolnu dobrodošla?
Da, verjetno res, ampak je tudi res, da sem bil takrat v državnem prvenstvu med najtežjimi tekmovalci. Imel sem okoli 92 kilogramov in ne vem, ali je bil še kdo težji od mene (smeh, op. p.).
Dolga leta ste igrali tudi mandolino. Kako lahko takšen orjak , kot ste vi, obvladuje tako nežen inštrument?
Zelo lahko, ker sem inštrument igral od otroštva. Mandolino sem začel igrati pri desetih letih in ta inštrument je bil del mene. Z njim sem rastel in kljub temu, da imam močne roke, mi to ni bil nek izziv. Lahko tudi povem, da sem pel v pevskem zboru Tine Rožanc. Naj dodam, da res rad pojem (smeh, op. p.).
Mandolina pa ni edini inštrument, ki ga znate igrati?
Ne. V glasbeno šolo sem hodil na klavir, v osnovni šoli smo igrali blok flavto, naučil sem se igrati ustne harmonike (orglice), malo tudi diatonično harmoniko.
Menda so bile orglice vaše močno orožje?
Rad in veliko sem igral ogrlice. S seboj sem nosil tudi stojalo za orglice in sem velikokrat igral orglice in mandolino skupaj. Lahko rečem, da je bilo to lepo obdobje (smeh, op. p.).
Torej ste v življenju počeli mnogo stvari in, kot kaže, imate zelo polno življenje. Nam lahko zaupate, katera od teh stvari vas je najbolj zaznamovala, ob vaši družini, seveda?
Vsekakor je moja družina na prvem mestu in mi daje največjo podporo na moji poti (daljši razmislek, op. p.). Težko bi se odločil. Skozi življenje gremo kot celota. Težko bi se odločil kaj me je najbolj determiniralo. Glasba mi je veliko dala. Veliko smo potovali in videl sem veliko sveta. Tudi prek športa sem spoznal veliko ljudi in to mi omogoča bolj kakovostno življenje. Težko bi izbral eno stvar in rekel, da sem zaradi nje drugačen. Lahko rečem, da mi je veliko doprinesla tudi vzgoja v mladosti in srečno otroštvo, kar je razlog zakaj sem vedno nasmejan.
Pravijo, da se na lovorikah ne sme počivati. Kakšni so vaši prihodnji načrti za fitnes?
Trenutno razmišljamo o delni menjavi opreme. Vsako poletje kaj prenovimo in popravimo. Sicer se, zaradi tega naziva, ne bom vedel nič drugače kot do sedaj. Glede na to, da so nam ljudje dali to priznanje, pomeni, da jim naš pristop ustreza, kar pomeni, da smo na dobri poti.
2