Razglasitev je spremljal s prikolice na parkirišču

Andrej Jelenc je tekmoval v disciplini kanu enosed in je v svojem času veljal za najboljšega kanuista na svetu. Andrej se lahko pohvali z devetimi medaljami z največjih tekmovanj, dve izmed teh pa je dosegel leta 1991 tudi na domačem svetovnem prvenstvu na Soči. Na progi, ki bo od 9. do 12. maja gostila tudi evropsko prvenstvo. Leta 1989 je v ZDA postal tudi svetovni prvak, istega leta pa je postal slovenski športnik leta. Z njim smo se spomnili časov, ko je pobiral medalje na največjih tekmovanjih, dotaknili pa smo se tudi prihajajočega evropskega prvenstva.

Katera tekma se je vam najbolj vtisnila v spomin v vaši karieri? Zagotovo je to svetovno prvenstvo leta 1989, ko sem postal svetovni prvak. To je bila le edina tekma, ko sem zmagal na svetovnem prvenstvu. Tekma, ki se mi je zelo vtisnila v spomin, je bilo svetovno prvenstvo leta 1987, ko se mi zdi, da sem bil najbolj pripravljen. Takrat sem po napaki, ko sem se pred ciljem zvrnil in izgubil ogromno časa, ostal brez medalje in bil zelo razočaran, a hkrati postal še bolj odločen, da enkrat pridem na vrh. Ne bom pozabil, da sem takrat razglasitev spremljal z naše prikolice na parkirišču, precej daleč stran. Bil sem preveč razočaran, da bi lahko razglasitev od blizu spremljal (smeh). Seveda pa mi je ostalo v spominu tudi svetovno prvenstvo na Soči. Saj je bila domača tekma in vzdušje je bilo izjemno. Kljub osvojeni bronasti medalji in ekipnem zlatu sem bil zelo razočaran, saj sem 14 dni pred tem zmagal na tekmi svetovnega pokala s prednostjo pol minute. Poražen pa sem bil s strani dveh tekmovalcev iz reprezentance (Tomislav Crnkovič in Joško Kancler). Razočaranje je bilo veliko, jaz in še marsikdo je pričakoval, da bom ubranil naslov svetovnega prvaka.

Kaj je šlo narobe na tem prvenstvu? Kot prvo, meni Soča kot taka nikoli ni najbolj ustrezala. Zahteva veliko natančnosti in ima ogromno prehodov med skalami. Sam imam težave z vidom in sem bil mogoče že s tega stališča nekoliko hendikepiran, saj sem moral tekmovati brez očal. Poskušal sem tudi z lečami, vendar se ni obneslo. Napaka je bila, ker sem nastopil z novim čolnom, namesto da bi uporabil čoln za trening, ki sem ga bil bolj vajen. Tudi sama vožnja je bila daleč od optimalnega. Če nekoliko razmišljam za nazaj, smo "predobro živeli". Danes tekmovalci veliko poudarka dajejo prehrani, sploh pred tekmami. Jaz pa sem takrat preveč dobro jedel in s tega stališča nisem bi optimalno pripravljen za samo tekmo.

Zdi se, da je danes prijateljstvo v slovenski ekipi zelo veliko. Leta 1991 je bila znotraj ekipe velika konkurenca, kaj pa prijateljstvo med vami, tekmovalci? Mislim, da smo bili kar dobra druščina, čeprav smo takrat bili ekipa Jugoslavije. Sicer smo trenirali vsak na svojem koncu. Imeli smo skupne priprave in vedno smo kar dobro funkcionirali. Smo pa imeli seveda vsak svoj cilj. Odnosi znotraj ekipe so bili zelo korektni, vendar nekih velikih prijateljstev nismo sklepali.

Prvenstvo se je odvijalo le nekaj dni pred osamosvojitveno vojno za Slovenijo. Je bilo takrat čutiti kakšne napetosti v zraku? Ne spomnim se, da bi bilo čutiti kakšne napetosti ali da bi to na nas kaj vplivalo. Se mi zdi, da smo bili tako osredotočeni na samo prvenstvo, da se z drugimi stvarmi sploh nismo ukvarjali. In tudi ne bi iskal kakšnih izgovorov glede tega, da zaradi tega nisem tekme odpeljal tako, kot bi moral.

Včasih je veljalo, da sta spust in slalom enakovredni disciplini. Tudi prvenstva so bila skupaj organizirana. Danes zagotovo to ni več tako. Zakaj? V vseh ekipah so precej več pozornosti posvetili slalomu. Slalom je "odhitel" naprej zaradi tega, ker je v olimpijskem programu in zato se skoraj povsod po svetu veliko denarja vlaga v slalom. Medtem ko se v spust ne vlaga toliko. Spust je stagniral in tudi medijsko ni tako prepoznaven kot slalom. In to ravno zaradi olimpijske zgodbe. Se pa je iz naših časov veliko spremenilo tudi v spustu. Pri treningu, sploh pri mladih, gre za velik logistični zalogaj in to ni poceni. Zavedati se je treba, da morajo imeti mladi spremstvo na vodi, nekdo mora voziti kombi na cilj itd. V naših časih to ni bilo tako. Nas so dali na vodo brez spremstva, trener pa nas je počakal na cilju. Danes se trenerji bolj zavedajo svoje odgovornosti.

Je Soča vedno veljala za zahtevno reko? Soča je bila po svoji tehnični plati vedno zahtevna. Ali je vodostaj reke nizek ali visok, ni pomembno. Vedno je zahtevna za voziti. Zdaj, ko je izredno visoka, pa so vodne tvorbe še toliko močnejše. Samo mešanje vode je zelo nepredvidljivo in zelo težko je voditi čoln po idealni liniji. Zagotovo je ena izmed težjih prog, kjer se tekmuje.

Zadnje dni je veliko govora glede vodostaja Soče in trase, kje naj bi potekalo tekmovanje. Zdi se, da so organizator in tekmovalci vsak na svojem bregu. Kako vi gledate na to kot nekdanji tekmovalec in zdajšnji funkcionar na kajakaški zvezi? To je bilo zmeraj tako. Tudi sam sem leta 1990 kot tekmovalec bojkotiral generalko svetovnega prvenstva. Tekmovalci smo želeli krajšo progo. No, ta bojkot se mi je poznal tudi v nadaljevanju kariere, tako da biti protestnik ni vedno dobro (smeh). Danes pa priznam, da imam nekoliko drugačen pogled na to situacijo. Ja pa vedno tako, da organizator na eni strani mora razmišljati o kompletni organizaciji: varnosti, dostopih do vode, prometu … medtem ko tekmovalci gledajo samo s tekmovalnega stališča. Se pravi, kje bo potekala sama tekma, da bi lahko naredili čim boljši rezultat.

Kje se bo po vašem mnenju odločala tekma na evropskem prvenstvu? Zagotovo bo na rezultat najbolj vplival zadnji del proge. Sploh pri vodostaju, ki je zadnje dni. Spodnji del je izredno zahteven, tako da bodo prišli do izraza tekmovalci, ki res obvladajo divjo vodo. Moram pa omeniti, da je tudi zgornji del dovolj zahteven. Za vrhunski rezultat ne bo dovolj samo dobra fizična priprava, ampak tudi dobro tehnično znanje. V slovenski ekipi imamo tekmovalce, ki imajo tehnično znanje in Sočo zelo dobro poznajo tudi pri tem vodostaju.

Na katerega od slovenskih tekmovalcev bi največ stavili? Uh, to je zmeraj nehvaležno vprašanje. Nejc Žnidarčič je v vseh teh letih vedno dokazal, da je tekmovalec za velike tekme. Na izbirnih tekmah je bil najhitrejši v šprintu in tudi na zadnji tekmi v klasiki. Mislim, da mu bo v klasiki veliko konkurenco delal Simon Oven. Simon je eden izmed tekmovalcev, ki bo lahko resno posegel po visokih mestih. Vesel sem vrnitve Simona Hočevarja, ki se po dolgih letih vrača v disciplino spust in kakor mi je uspelo videti, je zelo dobro pripravljen. Hočevar zna lepo presenetiti, ne smem pozabiti tudi Blaža Cofa … Imamo kar nekaj tekmovalcev, ki so na visoki ravni. Kaj pa to pomeni v mednarodni konkurenci, bomo še videli. Prav veliko primerjav s tujimi tekmovalci ni bilo.