Četrtek, 20. 7. 2017, 18.05
7 let, 1 mesec
Davo Karničar o razlogih za opustitev projekta SKI K2
"Skrajno neodgovorno bi bilo, če bi vztrajal kljub težavam" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,88
Davo Karničar, ki bi se moral v teh dneh vzpenjati na K2, z 8611 metri drugo najvišjo goro na svetu, čez nekaj dni pa bi moral kot prvi človek z nje tudi smučati, je pred dvema tednoma sprejel težko odločitev. Zaradi bolečin v hrbtu in slabih razmer na gori se je odločil, da prekine načrte. Ali je to dokončna ali zgolj začasna odločitev? "Vprašajte me spet čez pol leta," odgovarja Jezerjan.
Davo Karničar bi z neprekinjenim smučanjem s K2 nadgradil svoj dosežek iz leta 2000, ko je kot prvi Zemljan neprekinjeno smučal z najvišje gore na svetu Mount Everest (8848 m). V začetku julija je sporočil, da se zaradi bolečin v hrbtu, ki mu onemogočajo optimalno gibanje, in slabih razmer predčasno vrača domov. S 54-letnim alpinistom in ekstremnim smučarjem z Jezerskega smo se pogovarjali tik pred njegovim pregledom z magnetno resonanco v Mariboru.
"Niti s protibolečinskimi tabletami nisem mogel omiliti bolečin."
Kakšno je trenutno vaše zdravstveno stanje?
Psihično je čudovito, tako kot vedno, ko se človek vrne domov k družini. Kar pa zadeva bolečine v hrbtu, ki so bile razlog za moj predčasni prihod domov, je pregled pri ortopedih v Valdoltri pokazal, da gre najverjetneje za premik medvretenčne ploščice. Ta povzroča mravljinčenje v nogi in s tem omejeno gibljivost.
Zdravnik me je napotil na magnetno resonanco. Strinjali smo se, da operativni poseg verjetno ne bo potreben, bomo pa iskali druge načine, ki bi mi pomagali, da ne bom več ukrivljen v levo in da se mišice sprostijo.
Po treh tednih sem tako dobil precej otipljivo potrditev, zakaj bolečin nisem mogel omiliti niti s protibolečinskimi tabletami. Upam, da se bo s pravilnim pristopom, določenimi vajami in raztezanjem stanje izboljšalo.
Se boste zatekli po pomoč k alternativni medicini?
Kar zadeva alternativo, sem precej "trd", vendar se bom tokrat verjetno odločil za kombinacijo uradne medicine in alternative. Prijetno sem bil namreč presenečen nad učinkom terapije italijanske fizioterapevtke, ki se je po naključju pred dnevi znašla na Jezerskem in opravila terapijo.
Pred terapijo sem bil sposoben narediti samo tri četrtine predklona, po terapiji pa sem se z dlanmi zlahka dotaknil tal. Fizioterapevtka je bila presenečena nad zategnjenostjo hrbta, ki pa je nekako logična. Po poškodbi sem namreč še vedno veliko hodil, telo pa se je verjetno borilo na svoj način.
Gora K2 je vzela že 77 življenj.
Kdaj so se začele pojavljati težave oziroma bolečine v hrbtu?
Že ob prihodu v bazni tabor, ko sem skušal v ledu pripraviti uravnave za šotore. Večjo skalo sem želel premakniti v svojo smer, pa se ni vdala. Ko sem vztrajal, namesto da bi popustil, sem začutil bolečino v hrbtu.
Najprej je bila komaj opazna, potem pa se je vsak dan stopnjevala. Več dni sem lahko vstajal samo tako, da sem se postavil na vse štiri in iz šotora lezel zadenjsko …
Kljub temu se mi je dvakrat uspelo povzpeti do višine 6.000 metrov. S pogonom trme je to še nekako šlo, pri smučanje pa se je zapletlo.
Če sem povsem odkrit, sem se prestrašil, saj sem videl, da se moram na prav vsak zavoj temeljito pripraviti. Ko sem na primer med drsenjem bočno naletel na skale, ob katerih bi v normalnem stanju hitro odreagiral in odskočil, tega nisem zmogel. Samo zakrčil sem se in čakal, kaj bo.
Že v domače hribe se v tako dvomljivem stanju ne bi upal, kaj šele na K2. Če bi se za to vendarle odločil, bi bilo to res, kot ljudje radi rečejo, neodgovorno.
Predvidevam, da je bila odločitev, da ne boste tvegali, ena najtežjih v vašem življenju.
Da. V projekt SKI K2 sem vložil vsaj tri leta svojega življenja in trdega dela. Vmes me je ustavila poškodba rame, sledilo je zdravljenje … Težko je potem reči, ne da se in ne bom. To je res zelo neprijetno.
Če sem v teh dneh za kaj prosil, sem prosil za to, da bi bil sposoben sprejeti pravo odločitev. Da ne bi silil nekam, čeprav iz izkušenj vem, da to ni prav.
"Že v domače hribe se v tako dvomljivem stanju ne bi upal, kaj šele na K2. Če bi se za to vendarle odločil, bi bilo to res, kot ljudje radi rečejo, neodgovorno."
Mogoče je bila odločitev nekoliko lažja zato, ker se je izkazalo, da so trenutne razmere na gori skrajno neugodne. Vsaj tiste tri tedne, ko sem bil v neposredni bližini K2. Niti dva dni skupaj vreme ni bilo stabilno. Ves čas sneženje in spontani plazovi.
Obenem se je ob sončnih epizodah izkazalo, da sonce na višini med 6.000 in 7.000 metri na ključnih mestih zelo hitro pobira sneg. To pomeni, da neprekinjeno smučanje, ki je zame edino pravo, ne bi bilo mogoče.
- Tudi Poljak Andrzej Bargiel načrtuje smučanje s K2
V istem času kot vi se je na K2 nameraval podati poljski alpinist Andrzej Bargiel (K2 Ski CHallenge), prav tako z namenom, da presmuča K2.
Res je, vendar mu je bilo vseeno, na kakšen način bi smučal. Zame šteje samo, če to izpeljem na pravi smučarski način, za njega ne. Pomembno mu je, da so prisotne smuči, nič pa nima proti spuščanju ob vrvi in s cepini, samo da se nekje zraven smuča. Meni to etično povzroča težave, njemu jih ne.
Glede na to, da se je na odpravo podal z devet-, pozneje pa 12-člansko odpravo, kar je ogromno, sem prepričan, da mu bo to tudi uspelo. Mislim, da so pod vtisom, da projekt morajo izpeljati.
Stiskam pesti, da jim uspe, ne vem pa, ali bo to res pomenilo, da je K2 presmučan. Za oceno je prezgodaj.
Vsi poskusi smučanja s K2 so bili za zdaj neuspešni. Italijanski alpinist Hans Kammerlander je leta 2001 projekt prekinil zaradi smrtne nesreče enega od alpinistov, švedski alpinist in ekstremni smučar Fredrik Ericsson pa je umrl leta 2010 med poskusom smučanja.
Karničar je nameraval smučati z novimi zložljivimi turnimi smučmi, ki so jih v begunjskem Elanu izdelali v sodelovanju s Slovensko vojsko.
Omenili ste pritisk, da mora izpeljati projekt, ki ga verjetno čuti Poljak. Ali sami tega pritiska niste čutili? Verjetno ga je težko odmisliti.
Imam to srečo, da mi je uspel že Everest. Vsi, ki so sodelovali z mano, me podpirali in mi pomagali, so rekli, da ne potrebujejo K2 in da naj delam po pameti.
Nisem se znašel v klasični zanki, v kateri se znajdejo številni alpinisti, ki so eksistenčno odvisni od rezultatov v hribih. Ne, pritiska res nisem čutil, to pa zato, ker sem se na odpravo odpravil s podporo pravih ljudi.
Je pa res, da sem se čutil praznega. Želel sem se vsaj pošteno boriti, dati od sebe vse, kar zmorem, potem pa bi že videli, kako in kaj. Zdelo se mi je, da sem okraden, ker tega nisem mogel doživeti.
Res je, kar pravijo, človek obrača, bog obrne. Najbrž je tako, kot se je zgodilo, prav, čeprav trenutno še ne vem, zakaj.
Mislite, da vam je bil sam vzpon na K2 dosegljiv?
Ničesar ne morem trditi, šele na višini 8.000 metrov bi lahko presodil, kako in kaj. Je pa res, da bi bil verjetno zaskrbljen že na višinskem taboru 3 in 4, ker je tam treba na odprto pobočje, omenil pa sem že, da je bilo v tistih dneh kar nekaj sneženja.
V smeri Abruzzija, kjer je klasičen pristop na K2, so prejšnji teden doživeli ogromen plaz. Šlo je za splet okoliščin. Še pred nekaj dnevi je bilo na K2 samo deset stopinj pod lediščem, kar niso dobri znaki, prav tako ne stabilno območje, ki bi se ga dalo obdelati s cepinom. Že s tem lahko sprožiš plaz, s smučmi pa sploh.
Je bil to vaš zadnji poskus vzpona in smučanja s K2?
Ne vem. Ne bi se rad prenaglil. Vprašajte me spet čez pol leta.
