Petek, 4. 11. 2016, 20.04
7 let, 2 meseca
Ugotovila je, da smo Slovenci bolj odprti do istospolno usmerjenih ljudi
Slovenka, ki bo na olimpijskih igrah v Pjongčangu zastopala Avstralijo
Tekačica na smučeh Barbara Jezeršek je predlanskim spakirala stvari in odšla živet v Avstralijo. Kot pravi, ji še danes ni žal. Čeprav je zanjo v deželi "tam spodaj" s financami in treningi težje, so njene tekmovalne ambicije in cilji še vedno visoki.
Pred dvema letoma ste se odločili, da obiščete Avstralijo. To deželo ste tako vzljubili, da ste ostali tam. Kaj je bil glavni razlog za to odločitev?
Največ je odtehtalo, da sem spoznala svojo partnerico. Predvsem iz tega razloga sem šla v Avstralijo. Prav tako po olimpijskih igrah v Sočiju pri nas ni bilo najbolj rožnato, kar zadeva finance. Zato sem tisto poletje (leta 2014, op. p.) odšla delat v Avstralijo … Tudi pravega motiva nisem več imela, tako da sem se tistega septembra odločila, da ostanem kar v Avstraliji.
Potrebovala je dve leti, da je prišla do avstralskega državljanstva.
Kje v Avstraliji pravzaprav živite?
Živim 45 minut iz središča Sydneyja, v predmestju Palm Beach. Kljub temu pa sem šla v zadnjih treh letih le štirikrat na plažo. Nisem ravno poletni tip človeka (smeh).
Bi lahko potegnili vzporednice med Slovenijo in Avstralijo?
To je kot dan in noč. Če samo pogledam z vidika športa oziroma teka na smučeh. Tukaj nimamo praktično nobene podpore. Športniki si moramo sami zagotoviti finance. V Sloveniji je bilo ravno obratno. Za nič mi ni bilo treba skrbeti. Resda nismo imeli veliko, ampak nas ni skrbelo, ali bomo šli lahko na tekme. Lahko rečem, da mi je težje, vendar vem, zakaj delam. Zdaj bolj cenim, kar počnem.
Kakšni so Avstralci kot ljudje?
So zelo odprti in prijazni. Ko sem prišla prvič, so me objeli in spustili v svoj prostor. Takoj te vzamejo za svojega. Kar zadeva urejanje formalnih stvari, je pa grozno. To je povsem drug svet.
Kakšen je njihov ritem življenja?
Tudi oni delajo. Po navadi je njihov delovnik od 9.00 do 17.00. Čutiti je, da je vse skupaj malo bolj sproščeno. Tisti, ki delajo v središču mesta, so morda malo bolj pod stresom, a bolj ko greš proti morju, bolj so ljudje sproščeni. Tukaj je povsem drugačen način življenja v primerjavi z Evropo.
V Avstraliji jo motijo predvsem dolge razdalje.
Lahko o Avstraliji sploh poveste kaj slabega?
Tukaj se ljudje v službo vozijo po tri ure, v Sloveniji pa se ljudje pritožujejo, ko imajo pol ure do Ljubljane. Vedno se bom rada vrnila v Slovenijo … Pogrešam letne čase, pogrešam hribe. Tukaj v notranjosti hribi so, vendar imam do tam štiri ali pet ur vožnje.
Pred kratkim je prišla na dan novica, da boste lahko tekmovali za Avstralijo. Kakšna je bila procedura, da ste prišli do avstralskega potnega lista?
Če bi te stvari urejala v Evropi, bi bilo veliko hitreje. Vse skupaj smo začeli urejati leta 2014 in že takrat smo vedeli, da bo šlo na tesno. Zelo veliko je bil vredno pismo avstralskega olimpijskega komiteja. To je bil eden od najbolj tehtnih dokumentov. Dve leti smo se kar precej mučili, da smo uredili vse papirje. Imela sem srečo, da je bila moja nadrejena v službi tako vztrajna. Zdaj čakamo samo še potrditev od Mednarodne smučarske zveze.
Vedeli so, da bo šlo pri pridobitvi državljanstva in možnosti nastopa na olimpijskih igrah precej na tesno.
Vaša zadnja tekma svetovnega pokala pod slovensko zastavo je bila lani v Planici. Kakšni so bili občutki, ko ste prišli v Slovenijo?
Bilo je prijetno. Sezona 2014/15 je bila sicer zame prava katastrofa, saj nisem nič trenirala. Lani so morda pričakovali isto zgodbo, pa sem že kar dobro tekla. Se mi zdi, da so kar malo čudno gledali in se spraševali, kaj se dogaja z menoj. V Planici sem imela lepe občutke, samo žal mi je bilo, ker ni bilo nobene tekme v distanci. Sicer pa mi ni žal, da sem zapustila Slovenijo. Morda mi je bilo na začetku, ko sem odšla. Takrat mi je bilo najbolj hudo. Potem najdeš nove cilje, nove poti, ki te vodijo.
Ste s slovenskimi tekmovalkami še vedno v stikih?
Nekajkrat na mesec smo v stikih, sicer pa ima vsaka svoj ritem treninga. Ravno zdaj se pogovarjamo, da bi mi slovenska ekipa pomagala na zadnjem delu Toura, ker Aleš (Aleš Gros, trener op. p.) ne bo mogel biti zraven. Predvsem se dogovarjamo za prevoz in servis smuči, saj bom takrat povsem sama.
V Avstraliji ste trenerka teka na smučeh in rolkah. Še lahko opravljate to delo glede na to, da se zdaj pripravljate na novo sezono in olimpijske igre?
Letos sem se dogovorila, da sem svoje treninge opravila zjutraj, popoldne pa sem imela individualne inštrukcije in delo z otroki. Še zmeraj moram delati, saj drugače ne gre.
Kakšne norme zahtevajo pri avstralski smučarski zvezi, da boste lahko nastopili na olimpijskih igrah v Pjongčangu?
Kar zadeva rezultate, je vsaj trikrat lažje kot pri nas. V Davosu na primer se moram uvrstiti med 75 odstotkov nastopajočih, kar pomeni, da se moram, če bo na štartu 70 deklet, uvrstiti okoli 53. mesta. Če dosežem to normo, mi bodo plačali katerokoli tekmo svetovnega pokala. To pomeni, da bi mi plačali Tour de Ski. Za Pjongčang pa še ne vem natančno, ampak vem, da so kriteriji veliko nižji.
Prva letošnja tekma svetovnega pokala jo čaka v švicarskem Davosu.
Torej potem ne vidite težav, da ne bi izpolnili norme?
Da se ne bom zarekla (smeh, op. p.). Mogoče me skrbi, ker letos nisem imela nobenih tekem. Za letos mi je trener rekel, da bova šla na tekme uživat. Tekmovala bom brez pritiskov. Če mi to sezono ne bo uspelo, imam še vedno čas do januarja 2018. Za zdaj še nisem tako daleč z mislimi. Zdaj se osredotočam bolj na tekmo v Davosu.
Kdaj se vam je sploh porodila ideja, da bi nastopili za Avstralijo?
Mislim, da je bilo že takoj na začetku, ko sem prišla v Avstralijo. Nastopila sem na nekaj tekmah in v šali so mi rekli, da bi lahko tekla za Avstralijo. Usedli smo se skupaj in se pogovorili, ali bi se to teoretično sploh izšlo. K sreči se je.
Imate že kakšne cilje za olimpijske igre v Pojngčangu, te bodo namreč že vaše tretje?
Želim si izboljšati svoj najboljši rezultat. To pomeni izboljšanje 17. mesta.
Če je v Avstraliji dobra zima, lahko tudi do tri mesece trenirajo na snegu.
Koliko snega imate v Avstraliji in koliko lahko trenirate na snegu?
Če je dobra zima, imamo skoraj tri mesece snega. Ni tako kot v Evropi, ko delajo umetni sneg in so tekmovalci lahko na smučeh skoraj do prvega maja. Drugače pa treniramo na rolkah.
Pred olimpijskimi igrami v Sočiju ste bili ena od redkih športnic, ki so priznale istospolno usmerjenost. Kakšen je bil takrat odziv okolice?
Nobenih težav nisem imela. Moji bližnji prijatelji so vedeli že prej ... Bolj so me spraševali, kaj se bo zgodilo v Rusiji in ali ne pričakujem kakšnih težav. Sama sem rekla, da grem tja tekmovat, ne protestirat. Za takšne stvari nimam časa. Na splošno nisem imela negativnih izkušenj. Mislim, da smo Slovenci to že tako sprejeli, da to ni več nič takšnega. Ko se malo ozreš naokoli, vidiš, da nisi eden in edini. Sicer pa sama ne želim preveč izpostavljati zasebnega življenja. Če me kdo želi vprašati, mu bom povedala, če pa ne, pa tudi prav.
1