Anamarija Lampič
Druga kariera
Nedelja, 13. 10. 2024, 4.00
1 mesec, 1 teden
Druga kariera (382.): Boštjan Klavžar
Boštjan Klavžar: Vsaka izkušnja in vsako okolje, v katerem delaš, ti nekaj da
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,55
"Najino življenje je res, kot bi bila vsak dan na pripravah," o življenju z Anamarijo Lampič pravi njen partner in trener Boštjan Klavžar.
Z odlično smučarsko tekačico Anamarijo Lampič je pred dvema letoma v biatlonsko vrsto prestopil tudi njen partner in trener Boštjan Klavžar. Tudi sam je bil slovenski reprezentant v smučarskem teku, nato pa tekmovalno kariero končal precej zgodaj, pri le 26 letih, prestopil med tekaške trenerje, zdaj pa je član trenerskega štaba slovenske biatlonske reprezentance.
Iz tekmovalnega smučarskega teka med trenerje, nato pa še selitev v biatlon. Za danes 35-letnega Logatčana Boštjana Klavžarja bi lahko rekli celo, da se je pred dvema letoma, ko se je s srčno izbranko Anamarijo Lampič preselil v slovensko biatlonsko reprezentanco, začela celo tretja kariera. "Lepo je," na vprašanje, kako gleda na to svojo evolucijo, odgovarja gost današnje Druge kariere.
"Ni me strah. Rad imam nove stvari."
"Rad imam nove stvari. Zdi se mi, da, več kot veš, lažje pomagaš tekmovalcem. Imaš več vidikov, lahko povežeš te komponente."
"Zame je to neki izziv, v bistvu izobraževanje. To celoto potem nekako povežeš in imaš veliko znanj. Iz smučarskega teka kot tekmovalec, pa nato sprememba s prestopom v trenerstvo, zdaj je tukaj spet malo drugače, pa drugo okolje. Vsaka izkušnja in vsako okolje, v katerem delaš, ti nekaj da," pravi o nabiranju izkušenj.
Izzivov se ne boji, pa naj bodo še tako strašljivi, v biatlonsko reprezentanco pa vendarle ni prišel povsem neveden. "V biatlon sem najprej prišel prek kluba v Loški dolini. Tam sem bil res čisti novinec, a sem sprejel izziv in teku dodal še ta strelski del. Ni me strah. Rad imam nove stvari. Zdi se mi, da, več ko veš, lažje pomagaš tekmovalcem. Imaš več vidikov, lahko povežeš te komponente. Morda prav zaradi teh raznolikih pogledov lažje sestaviš neko celotno sliko, kot če bi bil omejen zgolj z eno stvarjo."
Znanje črpal od nemške, zdaj ga od slovenske legende
Učil se je od Ricca Grossa in Janeza Mariča.
V minulih dveh sezonah pa je imel tudi privilegij na delu opazovati enega najboljših biatloncev sploh, ko je slovensko vrsto vodil sloviti Nemec Ricco Gross. Tudi znanje, ki ga je prejel od večkratnega olimpijskega in svetovnega prvaka, je neprecenljivo, pravi. "To je bila posebna izkušnja, da. Ricco je prinesel en poseben, nemški sistem, ki ga jaz nisem poznal. Resnično delajo drugače kot Slovenci ali Skandinavci. Dobro je bilo poslušati in opazovati, kako je delal, kako je sestavljal načrte, kako razmišlja. Zagotovo je bil privilegij."
Zdaj v reprezentanci sodelujete z legendo slovenskega biatlona Janezom Maričem, ki je znova prevzel mesto glavnega trenerja. Z Bohinjcem se poznata tudi še iz tekmovalnih časov. "Da, v bistvu se poznava. Ko sem še tekmoval, je tudi Janez prišel na nekaj tekaških tekem in smo se udarili na šprintu. Na šprint dvojic so biatlonci pogosto prišli tekmovat k nam. Tako, da ja, poznava se že od prej, ko pa sva začela delati z Riccom še v biatlonski reprezentanci, pa sva se spoznala še bolje."
"V te politične zadeve se ne bi spuščal"
Tekmovalno kariero je končal leta 2017.
Biatlonski in tekaški krog je v Sloveniji vendarle majhen, bilo pa je med panogama v preteklosti tudi nekaj trenj. Biatlon je bil obtožen, da si člane nabira v smučarskem teku kot v kakšnem supermarketu. Je bil Klavžar tem trenjem priča iz prve vrste? "V te politične zadeve se ne bi spuščal. Nikoli se mi ni zdelo, da bi ena ali druga stran komu kaj kradla. Tekmovalci se odločajo sami, enim je bolj zanimivo, da bi se preizkusili še v streljanju, ali pa so nekoliko počasnejši v teku in so dodali še streljanje. In obratno tudi. Ne vem, to je takšna tema, v kateri na koncu nihče nima prav," odgovarja.
Priznava pa, da ureditev pri nas ni idealna. "Če bi bil v Sloveniji malce drugačen sistem, bi bila lahko tudi nekakšna skupna baza tekmovalcev, pa bi bile te selitve enostavnejše in ne bi bilo takšnih obtoževanj in slabe volje. Ta je bila čisto brez zveze, navsezadnje je vedno treba gledati predvsem na to, kaj si tekmovalci želijo."
"Glede teka mi je zelo hudo"
Sploh njegova izvorna disciplina, tek na smučeh, se je se v zadnjem času znašel v krizi, baza vrhunskih tekmovalcev se je močno skrčila, to pa je zagotovo slaba novica tudi za biatlon, saj je smučarski tek osnova tudi tega športa. "Glede teka mi je zelo hudo, da se je to zgodilo. Ta je res osnova in imeli smo kar nekaj dobrih tekmovalcev. Velika škoda bi bila, da bi nam takšna stvar propadla. Tek je resnično osnova obeh omenjenih športov. Ampak po eni strani opažam, da tudi Mednarodna smučarska zveza (FIS), nekako ne opravlja svojega dela. Že ko sem tekmoval sam, je bilo opaziti, da stvari malo padajo, skoraj neizbežno je bilo, da bi nekoč zdrsnil na to raven, kjer je zdaj."
Veličine Petre Majdič sprva sploh ni dojel, je bil še "prezelen"
V teku je imel priložnost delati tudi s Petro Majdič in njenim trenerjem Ivanom Hudačem.
V času Petre Majdič, naše kraljice smučarskega teka, smo imeli v Sloveniji povsem drugačen občutek – da je smučarski tek šport v vzponu. Je bil ta pogled morda pri nas malce popačen prav zaradi uspešnosti naše šampionke? "Takrat, ko je tekmovala Petra, je bil ta šport v Sloveniji nedvomno popularen, povzdignila ga je na neko višjo raven, nekoliko močnejši pa so bili tedaj tudi tekmovalci iz srednje Evrope. Potem pa so začele prevladovati skandinavske države in tekmovalci iz srednje Evrope so se le še težko vmešali v boj za vrh. S tem se mi zdi, da je priljubljenost teka padla. Ko smo hodili po tekmah v Italiji, pa predvsem Nemčiji, je bil ta padec zelo očiten, gledalcev je bilo vedno manj. Smučarski tek je doživel splošen padec, tudi zveze niso naredile dovolj za popularnost tega športa," je kritičen naš sogovornik.
Kako pa je sam doživljal te zlate čase smučarskega teka s Petro Majdič? "Ko sem začel, sem bil še prezelen, da bi resnično dojel, kaj ti njeni uspehi pomenijo, kasneje, ko sem prišel med člane in se zavedel, za kaj sploh delam, pa nam je vsem postalo jasno, kaj vse je dosegla in kaj je morala vložiti v to. Takrat začneš te stvari resnično spoštovati. Imel sem tudi priložnost trenirati z njenim trenerjem Ivanom Hudačem, tudi sama nam je takrat marsikaj povedala. Potem res vidiš, za kakšno veličino gre, koliko je garala, koliko odrekanja je bilo potrebnega. Rečeš lahko samo, vsa čast."
Preskočila je iskrica
"Najino življenje je res, kot bi bila vsak dan na pripravah."
Sam v smučarskem teku nikoli ni posegel po vrhu, tudi zato je tekmovalno kariero sklenil zelo zgodaj, po koncu sezone 2016/17. "Da, takrat sem bil star 26 let. Že v svoji predzadnji sezoni sem si rekel, da če zdaj ne bo nobenega napredka – tedaj že dve leti nisem imel kakšnega pravega napredka in tudi psihološko nisem bil več na ravni kot v letih 2013, 14 in 15 –, končam to zgodbo. Ne bom si ničesar očital, saj sem naredil vse. Potem sem dobil priložnost za delo v klubu in sem jo takoj zagrabil, ob tem pa sem ves čas delal še z Anamarijo. In tako je šlo naprej."
Smučarskemu teku je lahko hvaležen, da je našel tudi svojo življenjsko sopotnico, drugo najboljšo slovensko tekačico na smučeh Anamarijo Lampič. "Na tekmah in pripravah smo se videvali, tako ali tako se vsi med seboj poznamo, tako preskoči neka iskrica in tako se ena nova zgodba začne," nam je o usodnem srečanju z Ano v smehu povedal Klavžar.
"Najino življenje je res, kot bi bila vsak dan na pripravah"
A zdaj, ko je že leta tudi njen trener, domala 24 ur na dan živita s športom. Kakšno pa je to življenje? Imata način, da šport kdaj tudi izklopita? "Najino življenje je res, kot bi bila vsak dan na pripravah. Ves čas si vpet v to in vsak dan si povezan s tem, kaj narediti na treningu, kaj izboljšati ... Drugače pa, ko imava tisti čas zase ali počneva kaj drugega, se znava tudi odklopiti. To je nujno. Če bi 24 ur na dan živela samo zato, bi najbrž pregorela," v smehu odgovarja trener.
Pravilo je, da je tako kot trening pomemben tudi počitek in to najbrž velja tudi za glavo. "Točno tako. Tekmovalci morajo po tednu dni garanja vzeti nekaj dni za regeneracijo in na to se morajo prilagoditi tudi v glavi. Preklopiti, se spočiti, da so lahko spočiti in stoodstotno osredotočeni za nadaljnji trening," prikimava naš gost. In kako se izklapljata z Anamarijo? "Pa, vsak ima kaj svojega. Jaz zadnje čase veliko delam na hiši, ki jo gradiva. Ana mi včasih pomaga, kosi travo, gre nakupovat, povsem običajne stvari počne, da izklopi šport."
"Ko ona trpi, jaz ne, če lahko tako rečem."
Pa ga kdaj, ko gleda partnerico, kako še naprej gara za ta šport, prešine, da bi se še sam zagnal v resnejši trening, ali je vesel, da mu tega ni več treba početi? "Iskreno povedano, tega resnično ne pogrešam. Pri aktivnih tekmovalcih je ta fizični napor na treningih in tekmah zelo velik, če grem jaz zdaj na kakšne intervale, bi naredil dva, nato pa bi rekel: Dovolj je! Ne grem se več (smeh, op. p.). Je res težko. Ampak aktivnim tekmovalcem, ki so v tem ritmu, to ne predstavlja težav, tudi če so utrujeni. Ko pa se malce razpustiš in razvadiš, pa tega prav nič ne pogrešaš. Jaz zagotovo ne. Grem malo na trening, na smuči, rolke, kolo, ampak to samo malo za ohranjanje neke forme, predvsem za zdravje. Včasih mi ugaja, da se malce priganjam, ampak na splošno pa me prav nič ne premami, ko jo opazujem pri garanju. Ko ona trpi, jaz ne, če lahko tako rečem (smeh, op. p.). Vem pa, da nekaterim ostane ta želja po malce resnejših naporih, ampak pri meni je ni, delam le še rekreativno."
Najprej zagrizen gasilec, nato ...
"Šport je tudi dobra šola za življenje."
Kako pa se je sam sploh znašel v smučarskem teku? Je bila to ljubezen na prvi pogled? "Uf, niti ne vem. Bil sem predvsem zagrizen gasilec, kot so verjetno vsi z vasi. Potem pa sem hodil na atletiko kot popoldansko dejavnost, v šoli pa smo imeli krožek za smučarski tek, na tega sem tudi hodil, se prav spomnim, da je bil ob petkih. Nato pa sem dobil povabilo iz kluba, šel tja in v tem ostal. To je to. Predvsem me je pritegnila dobra družba, šport pa je tudi dobra šola za življenje. V mlajših letih sta ključna predvsem družba, prijatelji. Ob treningu smo se dobro zabavali in to je bilo to, kar smo potrebovali."
V klubu so mlade tekače hitro vpeli v tekmovalni sistem, hodili so na tekme v tujino, hitro se je pokazalo, kdo ima pravo tekmovalno nrav. "Tudi dandanes otroci že takoj, ko se naučijo teči na smučeh, odidejo na tekme. V začetku so te bolj igra, potem pa se počasi začne resneje. Nenazadnje so tudi klubi odvisni od nekih rezultatov. Vemo, da živijo od financ občin, države in nekaj morajo pokazati, da opravičijo sredstva."
Brez obžalovanj, najbolj ponosen na trenerske dosežke
V tekmovalni karieri, predvsem v članski konkurenci, ni beležil kakšnih izjemnih rezultatov, a obžalovanj nima, najbolj ponosen pa je na svoje trenersko delo, pravi. "Najbolj sem ponosen na delo z Anamarijo. Tisto leto, ko je osvojila globus, sem bil kar vpet. Pa seveda delo v klubu. Danes vidim te otroke, s katerimi sem delal, v reprezentancah in to me resnično navdaja z velikim ponosom. Ko vidiš tekmovalca, ki si ga spravil na smuči, pa mu gre zdaj zelo dobro ... To je za trenerja res najlepša nagrada."
Leta 2014 se mu je sicer ponudila majhna možnost, da bi nastopil tudi na olimpijskih igrah v Sočiju, čeprav ni izpolnil norme. Naposled je ostal brez olimpijske izkušnje, vsaj kot tekmovalec. "To je bila moja velika želja – nastopiti na OI kot tekmovalec. Ko mi ni uspelo, je bilo sprva kar veliko razočaranje. A to moraš predelati, konec koncev sem imel narejene samo neke pol norme in se mi ni zgodila kakšna velika krivica. Priložnost se mi je ponudila, bil sem blizu, ampak mi ni uspelo. Ni pa to zdaj stvar, ki bi me preganjala."
Tudi v tujini najbrž ni vse rožnato
"Rezultate tako ali tako pričakujejo povsod."
Zaradi popolne osredotočenosti na trenersko delo je malce zanemaril študij, še pravi. A športni menedžment, ki ga je začel, namerava tudi dokončati, ob tem pa je vseeno našel čas, da opravi "nacionalno poklicno kvalifikacijo za klasičnega in športnega maserja". Spet znanja in veščine, ki mu koristijo pri delu. "Ampak trenutno je najpomembnejše, da končam ta faks, ki sem ga začel. Potem pa bom videl, kako naprej," je odločen.
Tudi tujina ga mika. "Mislim, da to mika vsakega. Spoznati neki drug sistem dela je nadvse mikavna stvar. Če bi se mi ponudila priložnost, bi zagotovo odšel. Pa ne zato, ker bi si želel na bolje, ali da pri nas ne bi bilo v redu, pač pa zaradi širjenja znanja in spoznavanja drugih vidikov," pravi. Čeprav je pri nas v domala vsakem športu bitka s pomanjkanjem sredstev, tekmovalcev, na tujem najbrž ni vse tako idealno, kot si morda mislimo, še ugotavlja: "Ravno tako so težave kot pri nas. Menim, da ni velikih razlik. Je pa res, da je to treba spoznati iz prve roke. Morda je tujina včasih še težja, ker si tujec in te imajo še bolj pod drobnogledom. Rezultate pa tako ali tako pričakujejo povsod."
