Na črno obdobje svojega življenja gleda kot na darilo, ki mu je povsem spremenilo pogled na svet

Kako to, da ste se odločili, da povzetek vaše življenjske preizkušnje delite na Facebooku?

Foto: osebni arhiv Ker so vsi vedeli, da sem v preteklosti imel zdravstvene težave, nihče pa ni točno vedel, kaj se je dogajalo in zdelo se mi je, da je napočil čas, da to, kar se mi je dogajalo tudi javno povem. Tisti dan pa je bil zame tudi prelomni datum, v bistvu je vse skupaj privedlo do te objave.

Ko ste me prosili za intervju sem precej dolgo okleval in razmišljal, a sem na koncu pristal.

Upam, da bo moja zgodba vsaj za nekoga motivacija za napredek, ni nujno samo gledano z zdravstvene plati, ampak na splošno v življenju.

Vaš zapis na Facebooku je naletel na neverjeten odziv. Ste ga pričakovali?

Ne, nisem si predstavljal, da bo sprožil tako številčen, pozitiven in čustven odziv. Ker se tudi približno nisem hotel izpostaviti, moj namen je bil v bistvu samo zahvaliti se ljudem, ki so mi stali ob strani v najtežjih trenutkih in ostalim sporočiti, da naj ne obupajo nad ljudmi s težavami in naj jim stojijo trdno v oporo.

Ste danes povsem zdravi, funkcionirate brez težav?

Da, zdaj sem že kar nekaj časa povsem zdrav, je pa precej dolgo trajalo, da sem se po poškodbi spet postavil na noge. Okrevanje je trajalo dve leti in pol, in v tem času sem izgubil toliko mišic, da so mi prijatelji večkrat rekli, da jih spominjam na Juda iz koncentracijskega taborišča ali nekoga, ki ga daje anoreksija.

Tudi, ko sem se že postavil na noge, telo ni zdržalo obremenitve. Po poškodbi mi je dvakrat počila mišica v hrbtnem delu, imel sem tudi nekaj drugih poškodb. No, sčasoma se je tudi to uredilo in danes ne čutim prav nobenih posledic.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kje ste se poškodovali?

Na smučanju, pri 13 letih. Kot otrok sem bil namreč zelo perspektiven smučar, član reprezentance, vame so polagali velike upe. Eksplodiral sem v iz ozadja .

V bistvu je bila takrat zame res uspešna sezona in po večih uspehih sem odšel na mednarodno tekmo Topolino v Italijo. Vedno je bilo v moji mentaliteti, da moram dati vse od sebe, ne glede na rezultat in posledica tega je bila, da sem v lovljenju teh limitov pretiraval. Napake so del športa, cena za mojo je bila, da sem z velike višine priletel na ledeno ploskev, točno na mestu, kjer sta tekmo spremljala oče in mama.

Čutil sem močne bolečine, a šele pozneje se je izkazalo, da so posledice padca precej hujše, kot pa smo si predstavljali. Med padcem so mi počila vretenca, poškodoval sem si tudi rebra. Nevedoč, kaj se mi dogaja, sem s smučanjem nadaljeval vse do konca sezone. Zelo, zelo na silo.

Očitno imate zelo visok prag bolečine.

Ja, to ga imam pa res(smeh), tudi vsi trenerji do zdaj so vedeli, da sem tak tip človeka in so tudi radi sodelovali z mano.

Hodil sem od enega fizioterapevta in maserja do drugega. Bolečine so bile neznosne, ampak ker sem imel tako veliko željo, da mi uspe v smučanju, se na to nisem oziral. Nisem se hotel sprijazniti.

Tisto pomlad sem imel že precej težav, no, potem pa mi je pobralo vso moč v nogah in takrat je šlo vse samo še navzdol. Bilo je obdobje, ko nisem zmogel niti koraka. In v bistvu od te točke dalje se je začela moja dve in pol letna kalvarija.

Še danes imam čez cel hrbet strije, ki me spominjajo na prisilno držo zaradi ukrivljenega hrbta. Nanje danes gledam kot na vidne rane, ki me spominjajo na preteklost in na najbolj pomembno zmago do zdaj.

Kako to, da nihče ni ugotovil za kako hudo poškodbo gre?

Ne vem. Slikali so mi celo hrbtenico, a se s tiste slike ni dalo ugotoviti, za kako obsežno poškodbo gre. V bistvu sem imel celo srečo v nesreči. Če bi mi na primer v tistem obdobju v hrbet priletela žoga ali če bi ponovno padel, bi bil lahko celo hrom.

Foto: Sportida

Kako je bilo, ko ste se zavedli, da smučarska kariera ne bo takšna, kot ste si želeli? Ste do podrobnosti analizirali, kaj se bo dogajalo v prihodnosti? Če ste to počeli že pri 13 letih, to pomeni, da ste res neizmerno zrelo razmišljali.

Ja, to mi govorijo že od nekdaj. Vsi so vedno govorili, da razmišljam »drugače«. Po tej moji izkušnji je vse skupaj postalo še precej bolj očitno in včasih zelo težko shajam z vrstniki, priznam.

Kako to, da ste že pri 13 letih tako zrelo razmišljali? Se je kaj takega zgodilo?

Ne vem.

Ste brali motivacijske knjige?

Takrat še ne. Imam zelo dobrega prijatelja Aleša Kalamarja, ki dela kot smučarski serviser v svetovnem pokalu. On mi je v teh dveh letih in pol, ko sem doživljal največjo krizo najbolj  pomagal.

On je bil tudi tisti, ki mi je že pred poškodbo povedal, kaj vse drugi športniki delajo in kako delajo, da jim uspe. Tako sem začel razmišljati o tem, da bi morda tako uspelo tudi meni. Delal sem sam dodatno in to je vodilo do uspehov, a se je potem moja zgodba iz vrha sesula v najnižje možno luknjo, brez dna. Zame je bil to res velik šok.

Kako ste to predelali v glavi?

Večinoma sam, ne znam pa povedati kako in na kakšen način, dejansko ni bilo druge možnosti, kot da se sprijaznim s trenutno situacijo. Pomagal mi je tudi športni psiholog Matej Tušak, s katerim sem sodeloval že v času pred poškodbo in z njim sva se že od nekdaj zelo dobro ujela.

Kaj vam je bilo najtežje?

Najtežji je bil občutek nemoči. Tega me je še danes najbolj strah. Bojim se tega, da ne bi mogel vplivati sam na svojo prihodnost.

Kaj ste počeli v teh dveh letih in pol, kolikor je trajalo okrevanje? Ste hodili v šolo?

Ne, opravljal sem edino izpite.

Kako so vas sprejeli sošolci? To je bil verjetno tudi zanje velik šok.

Ja velik šok, dolgo časa me niso videli. Nihče ni točno vedel, kaj se z mano dogaja, so pa vedeli, da je nekaj narobe. V tistem obdobju sem se povsem zaprl vase in popolnoma umaknil. Nisem želel videti nikogar, razen redkih izbrancev. Nisem želel, da kdo vidi, kako sem se spremenil.

Danes na to gledam drugače, takrat pa tega nisem mogel sprejeti. Razen dveh fotografij iz tistega časa, nimam nobenih slik. Nisem jih hotel imeti.

Tudi svojo zgodbo sem skrival vse do danes. Tudi če me je kdo konkretno vprašal, kaj se mi je zgodilo, sem mu zelo na hitro razložil kako in kaj in to zelo dobro zavil v celofan. Težko sem se sprijaznil s svojim stanjem in v bistvu nočem tega izpostavljati.

So se sošolci pretvarjali, kot da nič ni ali so vam dali vedeti, da so frapirani? Vsi to kdaj pa kdaj počnemo, potem pa se izkaže, da na primer nekdo, ki je invalid, brez težav govori o svojem hendikepu, da mu je tako lažje, kot da se vsi pretvarjamo, da ni to nič posebnega.

Ljudje smo pač taki, da ne moremo, da ne bi buljili v ljudi s kakršnokoli hibo. Tudi vame so. Prav čutil sem njihove oči na hrbtu. To najbolj boli. Nihče te ne pogleda v oči, veš pa, da te vsi gledajo in za hrbtom šepetajo, vendar jim ne moreš zameriti.

Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem bil v 9. razredu izbran za enaga izmed najboljših učencev in sem moral v šolo po nagrado. Najprej sploh nisem hotel iti, pa me je oče prepričal. Čakal sem čisto v zadnji vrsti in opazoval učence, ki so vsi nasmejani hodili po nagrade.

Ko so poklicali moje ime, je obmolknila vsa dvorana. Ko sem se začel čisto počasi in sključeno pomikati proti podravnateljici, ki me je čakala z nagrado, sem zaslišal šepetanje polne športne dvorane staršev in njihovih otrok. Tistih 20 metrov, ki sem jih moral prehoditi se je vleklo v nedogled.

Takrat sem si rekel: Fak, a sem res tako drugačen od vseh ostalih?

Foto: Grega Valančič Sportida

So vas pa verjetno potem nagradili še s posebej bučnim aplavzom?

Niti ne, mislim da so doživeli šok terapijo(smeh). Vem pa, da so podravnateljici zelo zamerili, ker mi ni niti malo prišla naproti, da bi mi skrajšala pot.

So zdravniki odkrili razlog vaše poškodbe?

Ne, še danes ne vem točno, kaj se je zgodilo s hrbtenico. In če povem po pravici, me to niti ne zanima. Desna mišica ob hrbtenici se je povsem zakrčila. Ni se odzivala, nikakor se je ni dalo sprostiti. To je bil razlog, da sem bil tako skrivljen.

Vse smo poskusili, tudi s hipnozo pri dr. Tušku. Uspel sem se povsem sprostiti, a sem se ob vsakem dotiku hrbtenice od bolečin sesul.

Sčasoma so vsi dvignili roke nad menoj. Češ, da bo velik uspeh, če bom sploh še kdaj hodil. To me je zelo prizadelo. Oni so obupali nad mano, jaz in moja družina pa tega niti pod razno nismo nameravali sprejeti.

To je smešno. Takrat so celo razmišljali o tem, da so moje težave psihične narave in da prej ko si bom to priznal, lažje bo. Prisilno sem moral obiskovati tudi psihologinjo, ki mi je dobesedno prala možgane in zmeraj pravim, bolje, da je v življenju ne srečam več, upam samo, da se je našel še kakšen, ki ji je dokazal zmoto in utišal njene besede.

Štiri mesece sem preživel na Kliničnem centru in takrat se je moje stanje drastično poslabšalo. Doma sem vsaj vstal, da sem šel do stranišča, da sem jedel, … tam pa nič.

Tudi starša sta takrat že malo podvomila v mojo psiho in takrat sem se povsem zaprl vase. Bil sem sam v svoji sobi. Z svojimi bitkami v glavi, s svojimi bolečinamiv hrbtu, … in postavljen pred dejstvo, da sem mogoče prišel do te točke, ko ni več izhoda.

Kaj je bila za vas luč na koncu predora?

Začelo se je s fizioterapijami pri Urbanu Komacu in še eni fizioterapevtki, katero ime naj ostane skrivnost. Imela sta drugačen pristop in kombinacija obeh je takrat moje zdravstveno stanje začelo počasi izboljševati. Potem pa smo prišli do nekega slovaškega zdravnika, ki tudi približno ni hotel obupati nad menoj. Delali smo terapijo s komorami, v katerih se je nahajal ogljikov dioksid, ki je povzročil, da so mišice začele dobivati neke impulze, s stalno fizioterapijo po večkrat na dan in z ljudmi, ki so mi stali ob strani.

Vse to samoplačniško?

Da. Imel sem nešteto pregledov in slikanj, od magnetnih resonanc, rentgenov, CT slikanj. Najbolj strašno, oziroma boleče pa je bilo, ko so zdravniki sumili, oziroma so hoteli izključiti raka. Vbrizgali smo mi radioaktivno tekočino, me slikali, kar je trajalo neskončno dolgo. Vsakokrat, ko se mi je mišica skrčila, smo morali slikanje ponoviti, ker je bilo na rentgenski sliki vse razpackano. Tudi vse magnetne resonance so trajale v nedogled. In takrat se spomnim, da sem za miklavža dobil novico, da so raka izključili.

Ob tem moram povedati, da vem, da moja zgodba ni nič posebnega. Vem, da se okoli nas ljudje soočajo s precej večjimi težavami naj bodo zdravstvenega ali drugačnega izvora, kot sem se jaz in da se niti pod razno ne morem in ne želim primerjati z njihovimi.

Kako gledate na to izkušnjo?

Kot na darilo, ki mi je spremenilo življenje. Precej bolj cenim stvari, kot sem jih nekoč. Zavedam se da v življenju še zdaleč ni vse postlano z rožicami, da ni bližnjic mimo ovir in težav. In to lekcijo sem dobil dovolj zgodaj.

Življenje ti nameni, kar ti nameni, od tebe pa je odvisno, ali boš v tej bitki zmagal ali ne. Pri tem je pomembno samo to, kaj se iz te izkušnje naučiš. Iz poraza ali zmage, vseeno je. Na koncu je važno poznati le pot, ki te pripelje do cilja.

Foto: Sportida

Kako so vaši starši sprejeli vse to?

Tudi zanju je bila to velika preizkušnja in v bistvu smo bili v to izkušnjo vključeni vsi. Vedela sta, da se ne smeta zlomiti pred menoj. Enako je veljalo za vse moje sorodstvo.

V očeh ljudi sem bil takrat samo en ubogi fant. Večkrat sem se spraševal, zakaj se je to zgodilo ravno meni, nato pa sem razjasnil pri sebi, da je to prišlo z namenom. Kaj pa vem, očitno mi je bilo to namenjeno. In to je najbolje čim prej sprejeti.

Življenje je sestavljeno iz bitk, od nas pa je odvisno, kakšno zgodbo bomo sestavili. Bo to zgodba o uspehu ali ravno obratno.

Še enega trenutka sem se spomnil, ki je bil v mojem okrevanju zelo pomemben. Ko se je bližal dan moje birme, so vsi razmišljali kaj kupiti za darilo fantu, ki ne potrebuje ničesar razen zdravja. Glede na moje stanje sta starša odkrito razmišljala o tem, da bi mi kupila invalidski voziček, vedela pa sta, da si želim kolesa specialke. In to takrat, ko nisem mogel niti stopiti normalno na noge.

Vse moje sorodstvo skupaj mi je kupilo kolo, točno tako, kot sem si ga želel že prej. Več kot pol leta je bilo kolo naslonjeno na steno v moji sobi, mene pa je gnala samo še neskončna želja po tem, da bi nekoč sedel nanj. To mi je bila velika motivacija za naprej in potrditev, da še vedno niso obupali nad menoj.

Kako so se na vaše stanje odzvali prijatelji?

Imel sem le par pravih prijateljev, vendar jih nisem pogosto spustil k sebi. Nisem hotel, da vidijo, kako trpim. Tudi fotografij nimam nobenih. Nisem si želel črnega spomina.

O čem ste razmišljali? Ste se smilili sami sebi?

Sigurno sem se tudi smilil sam sebi, a sem zelo hitro dojel, da od smiljenja ne bo kaj dosti uspeha. Če obupaš sam nad sabo, potem si res ne zaslužiš »živeti« življenja.

Kaj vam je bilo v tem črnem obdobju najhuje?

Vse. Najhuje je bilo leto in pol, obdobje pravih živčnih vojn.

Kdaj ste začeli hoditi?

19. maja 2012 sem začel hoditi naravnost in pokonci. Zelo zelo počasi po pol koraka. Nadaljevalo se je korak za korakom, teden za tednom. Potem sem začel kolesariti, najprej doma na trenažerju, potem v naravi. Tako se je nadaljevalo in že pozno jeseni sem izrazil željo, da bi odšli smučat in kmalu zatem sem začel ponovno tekmovati, kar se je za vse okoli zdelo neverjetno.

Ne bom pozabil olajšanja, ki sem ga začutil, ko sem po dolgih letih spet začutil sneg. Ves ta čas, ko sem ležal v postelji, tudi po 22 ur na dan, sem si lahko predstavljal kako smučam. To mi je res ogromno pomenilo.

Foto: Grega Valančič Sportida

Kaj počnete danes?

Še vedno tekmujem, poleg tega pa testiram smuči za Rossignol. Tako delam za vse najboljše smučarje v svetovnem pokalu na znamki Rossignol in sem zelo počaščen, da so izbrali za tako veliko odgovornost izbrali ravno mene. Zavedam se, da se moram sedaj truditi še bolj in se nenehno dokazovati.

Kje se vidite v prihodnosti? Kaj si želite početi

Rad bi ostal v smučanju. Razmišljam tudi o študiju fizioterapije, mislim, da bi s svojimi izkušnjami lahko pomagal drugim in to me je že od nekdaj veselilo. Ukvarjam se s kajakom na divjih vodah, kolesarim, tečem na smučeh, kajtam, … skratka, živim zelo športno življenje.

Kaj vas danes žene naprej? Težave z zdravjem ste rešili pred nekaj več kot štirimi leti.

V bistvu cele dneve treniram zato, da bi bil vedno boljši. Trudim se po svojih najboljših močeh, na vsakem področju in čar vsega tega je, da nevemo rezultata. To me žene naprej.

Poznam občutek, kako je biti nemočen in tega občutka si ne želim nikoli več.

Vem tudi, da če si zaupaš takrat, ko vsi dvomijo vate. Če zmoreš ostati miren, takrat ko vsi s prstom kažejo nate. Če delaš več, kot ostali, pošteno, v tišini in prizadevno. Če sanjariš in izrečene besede udejanjiš. Če znaš izkoristiti vsako minuto življenja, ki ti je podarjena, da se podrediš cilju, potem si enostavno zaslužiš zmago.

Na koncu je ta zmaga lahko tudi zavedanje, da si naredil vse v svoje moči za dosego cilja.

Ne rečem, da sem kaj velikega dosegel, prav gotovo pa delam tisto, kar me veseli. Kot testni smučar pomagam fantom, po katerih sem se nekoč zgledoval. To je res velika življenjska priložnost in zanjo sem zelo hvaležen. Mislim, da sem z 18. leti celo najmlajši testni smučar v zgodovini, ki dela za podjetje takšnega formata.

Moj konec je srečen, a se zavedam, da se lahko jutri že vse obrne na glavo. Zavedati se moramo, da se tudi takrat, ko nam gre na bolje, ne smemo zadovoljiti zgolj s tem. Treba je garati naprej, si zaupati in stati za tem. To je to.