Nekdanji slalomski as, ki bi rad v Sloveniji postavil kitajsko športno središče za 50 milijonov evrov

Čez dva tedna bo minilo že 21 let od trenutka, ko je Andrej Miklavc na tekmi svetovnega pokala v Park Cityju ugnal slalomsko elito. Foto: Bobo Čeprav je bil med tekmovalno kariero v senci Jureta Koširja, pa ime Andrej Miklavc v spominu smučarskih navdušencev še zdaleč ni zbledelo. Za to je poskrbel z eno zmago v svetovnem pokalu, večletno vlogo slalomskega prvokategornika in nastopom na treh olimpijskih igrah. Po koncu kariere in študija ekonomije je deloval v telekomunikacijskem svetu, v ZDA pa se je pobližje spoznal s coachingom ter se začel ukvarjati s predavanji in svetovanji. Lani je objavil knjigo Šepetalec športnim otrokom, v kateri je združil izkušnje vrhunskega športnika in očeta. V zadnjem obdobju pa se je 46-letni podjetnik opozoril nase še s kitajsko (pred)olimpijsko pobudo. 

V kateri fazi športne kariere ste spoznali, da boste morali po tekmovalni upokojitvi zaplavati v nove vode ter tam iskati pot do življenjske eksistence?
Vrhunski šport ni večna stvar. Ne glede na raven udejstvovanja in uspešnosti se mora športnik zavedati, da je življenje pot, na kateri se srečuje z različnimi izzivi. Med drugim pride tudi trenutek, ko je treba tekmovalno osredotočenost zamenjati z drugimi aktivnostmi.

Res pa je, da so lahko športne izkušnje zelo koristne. Pri tem bi opozoril predvsem na jasno ciljno osredotočenost in prepričanost o pravilnosti tega cilja. To vrlino pogosto pogrešam, tudi v gospodarstvu.

Prehod iz športa na druga področja je, to moram priznati, izjemno zahteven.

Dajete vtis, da vam je ta prehod uspel?
Da, a za ta proces sem potreboval kar nekaj časa. Potreboval sem kar 15 let, da sem se postavil na pravo novo pot. Prav zaradi tega neizmerno spoštujem tiste športnike, ki že med kariero vedo, s čim se bodo ukvarjali po tekmovalnem umiku. Jaz tega nisem vedel. Hrepenel pa sem po področju, na katerem bom imel toliko veselja, kot sem ga imel v športu. Poleg tega se nisem bal novih izzivov. Skozi šport sem namreč spoznal, da sem pripravljen storiti marsikaj za učenje in nova izkustva.

Nastopal je v eri velikega Alberta Tombe, s katerim je po tekmah v cilju večkrat pokramljal. Foto: Getty Images

Je res, da po upokojitvi športnik ostane brez jedilnika, dnevnega načrta opravil in osebe, na katero se lahko vedno obrne, ko kaj potrebuje?
Vrhunski športnik je v vakuumu. Tako osredotočen je na svoje delo, da ne more objektivno spremljati  sveta okoli sebe. Ko je kariere konec, milni mehurček poči, športnik pa je 30-letni "nedonošenček".

Verjamete, da bi z današnjim pogledom na šport in izzive v svoji smučarski karieri dosegli občutno več? Bi bil tudi prehod v civilne vode manj stresen?
Zavedam se, da je življenje ena sama priložnost za rast in razvoj. Jasno, če z današnjim vedenjem in znanjem gledam nazaj, ne dvomim o tem, da bi marsikdaj ravnal drugače. A takrat, če govorimo o tekmovalni karieri, sem vedno storil vse, kar je bilo v moji moči. Takrat. Stvari za nazaj ni mogoče spreminjati. Lahko pa se učiš in se zavedaš, da boš morda znova kdaj prišel v položaj, ko se boš moral odzvati na boljši način.

Kot slalomist ste se večkrat izgubili v izjemno močni slalomski reprezentanci. Danes je za slovenskega slalomista uspeh vsaka točka. Vas to preseneča?
Smučanje je napredovalo, zato je vlečenje vzporednic statistično zelo preprosto, vsebinsko pa zelo nehvaležno. V moji generaciji smo bili res osredotočeni na slalom. Ob smuku je marsikdo zgolj zamahnil z roko. To priča o tem, kako smo lahko omejeni zaradi lastnega prepričanja.

Ni smiselno, da razmišljamo o tem, zakaj smo slabši kot pred 20 leti. Bolj smotrno je razmišljati o tem, kaj storiti, da bomo imeli bolj kompleksne tekmovalce.

Harley-Davidson je bil že večkrat na robu propada. A ko so se zavedali, da ne prodajajo le motociklov, temveč tudi nostalgijo, legendo in identiteto, so se pobrali iz najbolj kriznih položajev. Logično, mar ne? Da, a ko si zatopljen v delo, si pogosto zaslepljen.

Po drugi strani je treba vedeti, da je slovensko smučanje odvisno od bistveno manjšega vira tekmovalcev. Selektivnost je drugačna. Pogoji za zagotavljanje vrhunskosti so bolj ekstremni.

Kako blizu ste bili pred dobrim letom vlogi direktorja alpskih disciplin pri Smučarski zvezi Slovenije? Na domačih tekmah se je dvakrat zavihtel med deseterico, zato se rad vrača v Kranjsko Goro. Foto: Mediaspeed
Na predlog direktorja zveze Jurija Žureja in predsednika alpskega zbora Iztoka Klančnika sem pristopil k pogovorom. Uvidel sem, v kako slabem stanju je smučanje. Gasilci so si podajali kljuko na vratih.

Zavedal sem se, da so premiki mogoči le ob soglasju tistih, ki lahko vplivajo na vse delovanje. Sogovornike sem vprašal, kaj želijo narediti in kakšen je štartni položaj. Med pogovori odgovora nisem dobil. Zato pa so me povabili, naj se prijavim na razpis. Začudilo me je, da nekoga, ki bi ga želel imeti v svojih vrstah, nagovarjaš k prijavi na razpis. Zato sem dejal, da me ta položaj ne zanima.

Medtem ko so številni športniki iz zimskih panog osredotočeni na zimske olimpijske igre 2018 v Pjongčangu, je vam pogled segel proti Pekingu 2022. Poudarjate, da gre za slovensko priložnost. Kakšno?
Če se lahko Slovenija na katerem področju postavlja po robu svetovnim velesilam, je to zanesljivo na področju zimskega športa. Ne gre le za rezultate, temveč tudi za izkušnje s področja vodenja in organizacije tekem na najvišji ravni. To je bilo eno od vodil, ko sem s somišljeniki začel razmišljati o tem, s kakšnimi športnimi izzivi se bodo spopadali Kitajci kot gostitelji zimskih olimpijskih iger leta 2022.

Plod tega je pobuda za gradnjo kitajskega pripravljalnega tabora v Sloveniji?
Zmaga Pekinga je botrovala oblikovanju konzorcija strokovnjakov z različnih področij, njihov skupni imenovalec so zimski športi. Izhajali smo iz ocene, da je na svetu 400 milijonov smučarjev, ki so odvisni od podnebnih in ekonomskih razmer. Če bodo Kitajci dodali še 300 milijonov smučarjev, bodo spremenili smučarski svet. Kitajska je izjemna športna nacija, a v snežnih športih povsem na začetku.

Pripravili smo različne vsebine, razdeljene v tri segmente. Gre za arhitekturo specifične športne infrastrukture, nadalje za področje vzgoje oziroma priprave tekmovalcev ter postavitev sistema in nazadnje še za popularizacijo zimskih športov na Kitajskem. O omenjenih delih smo se nato začeli pogovarjati na Kitajskem, trdno odločeni, da storimo kilometer korakov več kot kdorkoli drug. Trdim namreč, da bi se lahko Slovenija s kredibilnim in enotnim nastopom postavila na vrh kitajskega radarja. Imamo izkušnje in ugoden geografski položaj.

Kljub več projektom je bil najbolj odmeven projekt kitajskega športnega središča v Sloveniji.

Tako bi bilo videti kitajsko športno središče v Sloveniji.

Kako daleč je razvita ideja tega projekta?
Če bodo želeli Kitajci v zimskih športnih napredovati, bodo morali v Evropo. Zakaj ne v Slovenijo? Kitajsko športno središče v Sloveniji bi služilo kot logistična, rehabilitacijska, trenažna in nastanitvena baza za kitajske športnike. Koncept je vsebinsko in arhitekturno zasnovan. Omogoča uporabo slovenske infrastrukture. Če ta ne bi bila dovolj, bi imeli športniki v dveh urah vožnje na voljo vse.

Gre za projekt neposredne tuje naložbe, ki pa omogoča multiplikativne učinke. Našli smo tudi zainteresiranega vlagatelja, obenem pa iskali načine, da bi tudi naša država v projektu videla dodano vrednost.

Ste lahko pri opredeljevanju vlagatelja bolj konkretni?
O imenih ne bi govoril. Gre pa za veliko kitajsko podjetje v državnem solastništvu, ki se lahko pohvali s 75 milijardami letnih prihodkov od prodaje.

Lokacija?
Našli smo občino in lastnika, ki je pripravljen prodati zemljišče. Predlog je občina Medvode. A končna lokacija bo odvisna od morebitnega vlagatelja.

Kakšen je trenutni status projekta?
Veseli me, da je slovenski premier Miro Cerar na nedavnem srečanju s predstavniki kitajske države opozoril na ta projekt. Na Kitajskem seveda potrebuje podporo tudi na najvišji državni ravni. Žogica je zdaj na njihovi strani. Če se bodo Kitajci za to določili, to pomeni, da soglašajo s tem, da njihove organizacije športnike pošiljajo v Slovenijo.

Nekdanji smučar je danes predavatelj in izvajalec programa High performance. Foto: Mediaspeed

Kaj pa vrednost naložbe?
Ponavljam, to bi bila tuja naložba. Ocena vrednosti naložbe pa je 50 milijonov evrov. Slovenija bi imela od tega lahko davčne koristi, vidimo tudi zaposlitvene možnosti. Menim, da bi se odprla možnost do 100 novih delovnih mest. Obenem bi bil to tudi prostor, kjer bi lahko različne ustanove izmenjevale svoja znanja.

Ste opredelili tudi tveganje?
Kitajci lahko izberejo, da bodo bazo našli drugje. To je naše tveganje.

Kaj pa tveganja že postavljenega središča?
To je vprašanje za vlagatelja in lastnika. Naš glavni cilj je izpeljati arhitekturno ponudbo in predlagati, katere deležnike je modro vključiti v projekt, ter zastopati morebitnega vlagatelja.

Gre za neko novo področje vašega delovanja. Do zdaj smo vas bili navajeni v drugih vodah. Nazadnje ste nase opozorili s knjigo Šepetalec športnik otrokom. Vas je na to napeljala vloga očeta?
Deloval sem v telekomunikacijskih sistemih v Sloveniji in ZDA. Tam so me povabili v vode coachinga. Ukvarjati sem se začel z vprašanjem, kako težave spreminjati v priložnosti. Živimo v svetu, v katerem je težava zgolj vprašanje, na katero nimamo odgovora. Zato sem začel sodelovati s strokovnjaki s področja trženja in psihologije. Posvečal sem se trenutkom, ko se človek znajde na razpotju. Teh trenutkov je v življenju zelo veliko.

Leta 2012 je pod okriljem srečanja AmCham na govorniškem odru moči združil s predsednikom države Borutom Pahorjem. Foto: Mediaspeed

Do nove prelomnice sem prišel kot oče. Življenjska misija vsakega starša je namreč po mojem mnenju, kako otroka pripeljati do samostojnosti in mu pomagati poiskati področje, ki ga veseli.  Pri tem ima lahko šport zelo pomembno vlogo. Uporabimo ga lahko kot orodje ali okolje za spoznavanje vrednot in sposobnosti. Ne le za šport, temveč za življenje.

Na tem področju sem doma, saj sem se športu aktivno posvečal 27 let in z njim doživljal številne vzpone in padce. Zdaj sem povezal še šport in starševstvo. To področje je bilo nekoliko podhranjeno, zato sem se sprva lotil knjige, ki je prerasla v projekt.