"Planica je skakalna pravljica, igračka in balzam" #video

Foto: Grega Valančič/Sportida Robert Meglič je eden od številnih tržiških olimpijcev, ki s svojimi portreti krasijo predverje športne dvorane v Tržiču, ki ponosno nosi ime Dvorana tržiških olimpijcev. Na skakalne smuči, ki so ga popeljale do štirih svetovnih prvenstev in olimpijskih iger v Lillehammerju leta 1994, kjer je bil z 9. mestom na veliki napravi in 14. na srednji skakalnici najvišje uvrščen slovenski skakalec, je stopil pri osmih letih. Starša sta mislila, da hodi na smučarski tečaj na Zelenico, sam pa jo je kar peš, s smučmi na rami, mahnil na trening skokov v Sebenje. V karieri je najbolj ponosen na 4. mesto na letalnici na Kulmu, medtem ko je 3. mesto na ekipni tekmi na Bloudkovi velikanki v Planici, ki ga je osvojil prav na današnji dan pred 29 leti, kar nekoliko pozabil. Na posamičnih tekmah se je osemkrat uvrstil v deseterico. Kariera mu je dala marsikaj, a je zaradi napornega in hitrega tempa ter drugačnega sistema dela kot v smučarskih skokih v Sloveniji vlada danes, zanemaril šolo. Študija se je z bolj zrelo glavo lotil šele pri 28 letih, ga končal in nadgradil z magisterijem. Kaj počne danes in kako ostaja povezan s smučarskimi skoki?

"Tekmovanj ne pogrešam, pogrešam pa skakalno družino in dogajanje okrog smučarskih skokov, v katere sem zaljubljen že od otroštva." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ravno danes mineva natanko 29 let, odkar ste na ekipni tekmi na stari Bloudkovi velikanki v Planici skupaj z Matjažem Zupanom, Urbanom Francem in Samom Gostišo osvojili 3. mesto. Se spomnite tega dne?

Zelo slabo se spomnim, dolgo je že od tega. Se pa zelo dobro spomnim tekme, na kateri je takratni direktor nordijskih disciplin Ljubo Jasnič obljubil, da bo najboljši Slovenec dobil motor. Takrat je ta čast pripadla Sašu Komovcu, ki je bil na Bloudkovi skakalnici deveti, medtem ko sem sam osvojil 14. mesto. (Tekma je bila na sporedu dan po ekipnem tekmovanju, torej 28. marca 1993).

Pogrešate čase, ko ste bili tudi sami v vlogi vrhunskega športnika?

Z vidika tekmovanj niti ne, pogrešam pa skakalno družino in dogajanje okrog smučarskih skokov, v katere sem zaljubljen že od otroštva.

Danes stik s skoki ohranjam kot tehnični delegat pri Mednarodni smučarski zvezi, opravil sem mednarodno licenco, zadnji dve sezoni pa sem tudi pomočnik Aljoše Dolharja, vodje tekmovanja v Planici. Kot tehnični delegat sem bil nominiran za celinska tekmovanja, letos pa sem sodeloval tudi na tekmi svetovnega pokala smučarskih skakalk.

Robert Meglič o čaru letenja v Planici:

Ta konec tedna je bilo v Sloveniji vse v znamenju smučarskih poletov, ki ste jih kot pomočnik vodje tekmovanja spremljali povsem od blizu. Kako domače se sicer počutite na letalnici? Vas je bilo kdaj strah na vrhu naleta? 

Velikanka je v našem športu res posebna zgodba. Na takih skakalnicah se namreč ne trenira, tam se skače zgolj od dva do trikrat na sezono, zato je to za skakalca res poseben izziv.

Predvsem zato, ker večino časa treniraš na manjših skakalnicah, na 120- ali 140-metrskih, kjer so hitrosti okrog 90 kilometrov na uro, potem pa se na velikanki zgodi preskok. Hitrosti so večje za približno deset kilometrov na uro ali več. Tudi sile in upori v zraku so toliko večji, da je spoštovanje do teh večjih naprav bolj prisotno in tudi upravičeno. In pa seveda adrenalin, ki je tukaj precej večji. Sam sem od nekdaj raje skakal na večjih skakalnicah.

Kateri polet vam je najbolj ostal v spominu?

Polet na Kulmu leta 1997, ko sem osvojil 4. mesto, tik za Primožem Peterko. Po prvi seriji sem bil celo drugi, potem pa sem zdrsnil na 4. mesto. To je tudi moj najboljši rezultat na posamični tekmi.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kariero ste zaradi upada rezultatske krivulje končali pri 27 letih, leta 2001. Bi danes s tema pogledom in modrostjo prehod v drugo kariero zastavili drugače?

Ja, po koncu kariere sem moral najprej ugotoviti, kaj bom počel in od česa bom živel. Do takrat sem živel od štipendij, sponzorskih dodatkov, imel sem tudi to srečo, da sem bil zaposlen na policiji in prejemal redni mesečni dohodek, in glede na to, da sem takrat živel samo zase, za izlete, bencin in registracijo, mi ni bilo hudega.

Potem pa je s koncem kariere vsega tega bilo konec. Treba je bilo razmisliti, kako si bom plačal študij, kako bom doma pokril stroške, skratka, kako bom preživel. V mojih časih rezultati niso bili tako plačani ali vrednoteni, kot so danes, kar pomeni, da sem se moral hitro postaviti na lastne noge.

Bil sem v dilemi, kako naprej. Takrat sem se odločil, da bom poskušal obdržati službo znotraj ministrstva za notranje zadeve, da bom dokončal študij …

Kaj počnete danes?

Zaposlen sem na Generalni policijski upravi, kjer v vodstvu uprave kriminalistične policije skrbim za finančne in materialno-tehnične zadeve kot podpora celotni operativi.

Foto: Grega Valančič/Sportida

S smučarskimi skoki ste se ukvarjali skoraj 20 let. Kako drugačen je bil sistem smučarskih skokov v Sloveniji v primerjavi z današnjim?

Glede sistem dela je danes bistvena razlika na področju izobraževanja, ki je športnikom precej bolj prilagojeno, kot je bilo nekoč.

Ne glede na vse obveznosti, ki jih mladi športniki imajo, in njihove odsotnosti pa mladi danes lažje sledijo učnemu programu, kot so nekoč. To pomeni, da precej lažje vodijo obe karieri, torej šolo in šport, kot pa smo to počeli v mojih časih, ko smo bili v šoli običajno prisotni šele od aprila naprej in je bil zaostanek že precejšen.

Sam sem se fakultete resno lotil šele pri 28 letih. Leto prej sem zaradi slabših rezultatov končal kariero, in ker sem si želel obdržati službo na policiji, kjer sem bil zaposlen že kot športnik, sem seveda moral končati fakulteto.

Tako sem se šele pri 28 letih vpisal na fakulteto za upravo, kar me je precej drago stalo, saj sem študiral ob delu (smeh, op. a.), jo uspešno dokončal, potem pa dokončal še magisterij.

Prihajate iz Žiganje vasi v občini Tržič, kjer je bilo alpsko smučanje alfa in omega vsega zimskega dogajanja. Kako ste v tem okolju zašli v skoke?

To je pa kar zanimiva zgodba. Vse se je začelo v Sebenjah, kjer je danes nordijski center.

V drugem razredu osnovne šole bi moral obiskovati tečaj v alpskem smučanju na Zelenici, ki ga je organizirala naša šola, a smo se takrat z Dejanom Jekovcem in Boštjanom Česnom na lastno pest dogovorili s trenerjem skokov v Sebenjah, da bomo raje hodili na skoke.  

Tako sem dva dneva zapored, namesto da bi šel s sošolci na tečaj na Zelenico, odšel na skoke v Sebenje.

Seveda so starša vsak dan klicali iz šole in ju spraševali, kje sem, saj me ni bilo na tečaju. To ju je presenetilo, saj sta me vsako jutro pripeljala do avtobusa. Na koncu sem moral povedati resnico, da res ne hodim smučat, ampak na smučarske skoke. Spomnim se, da sem trdil, da je to tako ali tako podobno smučanju.

Je starša skrbelo, ko ste jima razkrili resnico?

Niti ne, bila sta zadovoljna, da se ukvarjam s športom. Takrat sem tudi dobro smučal, v naših krajih je bilo ogromno smučišč, zato sem najprej kolebal med smučanjem in skoki. Smučanje je bilo v Tržiču od nekdaj zelo popularno, so bili pa tudi skoki precej priljubljeni.

Leta 2014 na prireditvi Stari orli v Sebenjah, kjer je začel svojo skakalno pot. Foto: Mediaspeed

Je vaša družina morala finančno veliko vložiti v skoke?

Mislim, da ne. Skoki so iz finančnega vidika zelo dostopen šport. V mojih časih si v klubu dobil vse, od smuči, čelade, dresa do čevljev, takrat se tega ni dalo kupiti v trgovini. Starejše generacije so svojo opremo predale mlajšim. Sam sem svoj prvi dres, ki je bil čisto moj, dobil šele pri 14, 15 letih, preostalo je bilo rabljeno.

Kdo je bil takrat vaš skakalni vzornik?

Takrat smo vsi navijali za Mattija Nykänena. 

Sta se kdaj spoznala?

Da, srečali smo se na pripravah na Finskem, kjer se je pripravljal na veliko vrnitev, ki pa mu ni preveč dobro uspela.

Kariero ste končali pri 27 letih, kar je dokaj zgodaj. Bi rekli, da ste izkoristili svoj športni potencial oziroma bi lahko iztržili več?

Za nazaj pritoževati se, je nesmiselno. A če se ozrem nazaj, v preteklost, s to miselnostjo, ki jo imam zdaj, potem bi rekel, da smo v danem trenutku naredili vse za čim boljši rezultat in čim boljšo pripravo, da smo lahko konkurirali preostalim državam, a smo bili mogoče v posameznih odsekih sezone preveč obremenjeni z rezultati.  

"Prihod Primoža Peterke je bil preporod za našo ekipo." Foto: Reuters

Na tekmah nismo pokazali tistega, kar smo na treningih. Tistega, kar smo znali, na tekmah nismo znali izvesti. Je pa to znal Primož Peterka.

Ko smo ga dobili v ekipo, smo videli, da se to da. Na treningih smo bili velikokrat enakovredni, ampak na tekmi je on imel 100-odstotno izvedbo, mi pa 90-odstotno. To je v praksi pomenilo, da je on na tekmi zmagal, mi pa smo bili razvrščeni nekje od 10. do 20. mesta.

S Peterko so smučarski skoki v Sloveniji doživeli velik preporod. Kako je bilo v tistem obdobju biti smučarski skakalec v Sloveniji?

Lepo. Takrat smo spet dosegli vrh. Po Primožu Ulagi in Miranu Tepešu ter pozneje po Franciju Petku je sledilo zatišje vrhunskih rezultatov. Naša generacija se je vrtela okoli 10. in 15. mesta, s prihodom Peterke, ki se je začel konstantno uvrščati na zmagovalne stopničke, pa smo doživel preporod.

To je bil preporod za celo ekipo, pomenil pa je tudi dvig popularnosti. To je bila velika zgodba zanj in tudi za nas, ki smo znotraj ekipe imeli skakalca, po katerem smo se zgledovali.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Peterka je bil po koncu skakalne kariere nekaj časa trener. Je tudi vas vleklo v trenerske vode?

Da, takoj po koncu kariere sem bil sedem let pomočnik trenerja pri mladincih in B-ekipi ter zelo kratek čas tudi v A-ekipi, v času selektorja Arija-Pekke Nikkole.

Kako udobno ste se počutili v tej funkciji?

Bilo je predvsem precej naporno, saj sem moral v tisti fazi življenja združevati ogromno različnih vlog, tako da sem imel sprva kar nekaj pomislekov, tudi o tem, ali se mi bo to časovno sploh izšlo.

Takrat sem hodil v službo, študiral na fakulteti in delal v športu.

Spomnim se, da sem v službi porabil ves dopust, ki mi je bil na voljo, od neplačanega do izrednega in letnega, saj sem ga namenil športu. Na leto se je tako nabralo 50, 60 dni, ki sem jih namenil temu, da sem se lahko udeleževal priprav in tekmovanj, kjer sem pomagal kot pomočnik trenerja.

Če zdaj pogledate nazaj, v kateri vlogi ste se počutili najbolje?

Če bi zdaj čas lahko zavrtel nazaj, potem bi izbral obdobje, ko sem imel 20 let. Ukvarjal bi se z istimi dejavnostmi kot takrat. Res je sicer, da smo trdo trenirali in nam je šola predstavljala breme, ampak če danes pogledam nazaj, lahko ugotovim, da šola ni tako breme, da se je ne bi dalo usklajevati s športom. Seveda pa moraš biti discipliniran in dobro organiziran.

"Če danes pogledam nazaj, lahko ugotovim, da šola ni tako breme, da se je ne bi dalo usklajevati s športom. Seveda pa moraš biti discipliniran in dobro organiziran." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ena od stalnic življenja smučarskega skakalca je tudi neprestano preštevanje kalorij. Kako ste se sami borili s kilogrami? 

Mislim, da s tem rasteš. Da se ukvarjaš s svojo težo, s kondicijsko pripravo, s katero je pogojena tudi teža.

Kot skakalec sem bil že od mladosti navajen tega, da nisem smel biti pretežak, in tako sem gledal tudi na hrano. Pomembno je bilo, da sem ohranjal optimalno težo glede na svojo višino, a hkrati nisem smel biti pretirano lahek, ker potem nisem mogel normalno trenirati. To ni pomenilo, da nisem jedel, ampak da sem jedel drugače. Prilagodil sem si prehrano, da se nisem zredil.

Danes imajo skakalci to področje zelo natančno dodelano, medtem ko smo pred 20 leti na to gledali precej bolj pavšalno.

Doma sem denimo mami naročil, naj mi ne pripravlja mastnega mesa in tudi ne krompirja, ampak sem jedel samo meso in solato, ali testenine in solato. Seveda nismo jedli zrezkov, ki bi gledali čez krožnik, ampak bolj recimo temu otroško porcijo, kar pa je bilo dovolj, da smo lahko normalno trenirali.

Ste redno nadzorovali telesno težo?

Tehtnica je bila stalnica, to je res. Nismo se tehtali vsakodnevno, tedensko pa zagotovo. Sicer pa smo že brez tehtanja vedeli glede kilogramov. V času kariere sem tehtal okoli 64 kilogramov in imel 180 centimetrov.

In še za konec ... česa ste se naučili v času športne kariere?

Skozi šport sem se navzel delovnih navad in dobre organizacije, vsaj moje izkušnje so take. Še danes vidim, kako pomembno je, da se znaš organizirati in ne prelagaš stvari, ki jih moraš postoriti, z danes na jutri. To se v športu ne dela, in večina tega očitno ostane v podzavesti.

Zdi se mi tudi, da me je delovanje v športu opremilo z znanji, da se v življenju hitreje znajdem in sprejemam odločitve v situacijah, v primerjavi z ljudmi, ki se nikoli niso ukvarjali s športom. Tako polni izkušenj smo športniki, da znamo v določenih kritičnih ali stresnih situacijah odreagirati hitro in pametno ali pa pametno vsaj v tistem trenutku.