Ponosna Srbkinja, ki se je zlila s slovenskimi smučarkami

Foto: Getty Images

Ko smo v Söldnu v petek zvečer trenerja slovenske ženske smučarske reprezentance Denisa Šteharnika povprašali, kakšne številke bodo imela njegova dekleta na sobotnem veleslalomu, je v nizanje informacij o slovenski peterici povsem podzavestno vključil še Srbkinjo Neveno Ignjatović. Ta je tudi s sklepom alpskega zbora pridružena članica slovenske ekipe, za kar pa srbska zveza slovenski plačuje kotizacijo. O višini le te obe strani ne želita govoriti. Zato pa 26-letna Srbkinja poudarja, da prav v sodelovanju s Šteharnikovo ekipo vidi možnost za nadgradnjo dosedanjih dosežkov. Med temi gre izpostaviti sedem uvrstitev med dobitnice točk svetovnega pokala in nekaj izstopajočih rezultatov na tekmah nižje ravni.

Osamljena Srbkinja v svetovnem pokalu. Foto: MaPa Srbkinja, ki pa je del slovenske ekipe?
Da, tako je pravzaprav že drugo sezono, a letos prvič tudi formalno. Zelo sem zadovoljna, da lahko treniram s Slovenkami. Menim pa, da gre za obojestransko korist. Kolikor to sodelovanje pomaga meni, pomaga tudi ekipi. Puncam nisem neposredna konkurenca, verjamem pa, da v ekipo vnašam pozitivno vedrino. Odlično se razumemo.

Kako je pravzaprav prišlo do tega sodelovanja?
Že v preteklosti sem imela slovenska trenerja (pet let sta bila njena trenerja Anja Kalan in Miha Malus; op. a.). Želela sem nadaljevati v tej smeri. Slovensko zvezo smo zato povprašali, kakšni bi bili pogoji za tesnejše sodelovanje. Na koncu smo našli skupni jezik. Srbska zveza Slovencem plača dogovorjeni znesek, jaz pa treniram z vašo žensko reprezentanco. Resnično sem zadovoljna, da vse deluje tako, kot mora. Organiziranost slovenske ekipe je na visoki ravni.

Kakšen pa je Denis Šteharnik kot trener?
Po petletnem samostojnem delu se ni bilo povsem enostavno privaditi na delovanje v ekipi. Kar naenkrat nisi več v središču pozornosti. A ko sem to sprejela, sem zadihala z ekipo. Tekmovalke in tudi trener Šteharnik me sprejemajo kot del ekipe. Sem povsem enakovredna članica. Poleg tega sem dovolj zrela, da znam povedati, če me kaj moti. Trenerjev odnos do mene je zelo korekten. Ko sem vstopila v ekipo, sem vedela, da nisem Slovenka. Moj cilj je, da dosegam dobre rezultate za svojo domovino. Sem ponosna Srbkinja. A do te razlike prihaja zgolj na tekmah, zgolj na rezultatski listi. Sicer pa sem del ekipe.

Pri trenerjevih besedah torej ni razlike, ali nagovarja Ano Bucik ali vas?
Ne. Morda sem to pričakovala. Vsi trenerji in serviserji me sprejemajo.

Kaj pa vaše veselje ob uspehih slovenskih smučark?
Med tekmami sem povsem osredotočena na svoj nastop. Ko je tekme konec, me seveda najbolj zanima, kako je šlo smučarkam, s katerimi treniram. Zato sem bila vesela dobrega rezultata Tine Robnik in seveda tudi Mete Hrovat. Sicer pa se največ družim z Ano Bucik. Verjetno tudi zaradi slalomske usmerjenosti. Tudi z Marušo Ferk sva dobri prijateljici.

Nevena Ignjatović (desno) v družbi Slovenk: Desiree Ajlec, Meta Hrovat, Ana Drev in Ana Bucik. Foto: SloSki

Kje je vaša baza?
V Škofji Loki. Še ko je smučala Jelena Lolović, smo se povezali z eno slovensko družino. Tam živim še danes. Je moja zimska baza. Tudi slovenski jezik mi ni več tuj. Žal mi je le, ker se preredko vračam v Srbijo.

Na kakšni ravni je smučanje v Srbiji?
Če za primerjavo vzamemo Slovenijo, potem na zelo nizki. Tudi moja prepoznavnost ni prav velika. Kdor v Srbiji smuča, me pozna. Širše? Niti ne. A morda je prav to zame velik izziv. Vem, da do prepoznavnosti človek v športu pride zgolj z rezultati. Morda pa bodo nekega dne Srbi spremljali smučanje tako kot danes tenis.

Na kakšen način pa je prišlo do sodelovanja s Headom?
Po naravi sem zelo samokritična. Vedno trdim, da sem lahko še boljša. Zato me preseneča navdušenje okolice, tudi slovenske, nad nekaterimi rezultati. Večkrat sem bila med dobitnicami točk svetovnega pokala v kombinaciji in slalomu. V slednjem sem na FIS lestvici na 31. mestu. To ni zanemarljivo, čeprav se tega nisem zavedala, dokler me na to niso opozorili drugi. Te rezultate bolj kot Srbi cenijo v smučarsko razvitejših državah. Da ne bo pomote, ne trudim se, da bi pomen svojih rezultatov pojasnjevala rojakom. Borim se sama s seboj. Iščem svoje meje in smučarsko srečo. Morda tudi na ta način pridem do kakšnega partnerstva, recimo s Headom.

Kaj pa pomoč v Srbiji?
Podpirajo me resorno ministrstvo, olimpijski komite in srbska smučarska zveza. A iz tega naslova dobim dovolj, da pokrijem sezono. Imam opremljevalca in osebnega pokrovitelja. Na tej ravni sem lahko zadovoljna. Dejstvo pa je, da je smučanje drag šport.

Kakšni pa so vaši cilji?
V novo sezono sem vstopila zelo umirjeno in samozavestno. Želim nadgraditi preteklo sezono. Žal se mi v Söldnu preboj v veleslalomski finale ni posrečil. Morda je bil to prevelik zalogaj. A verjamem, da bom že na naslednjih tekmah potrdila dobro pripravljenost. Največ si obetam v slalomu, kjer se želim zakoreniniti v prvi trideseterici.

Njena paradna disciplina ostaja slalom, čeprav želi napredovati tudi v veleslalomu in kombinaciji. Foto: Getty Images

Eden od vrhuncem sezone bodo olimpijske igre v Pjongčangu. Vas lahko tam pričakujemo v vlogi nosilke srbske zastave?
Tega vam žal ne morem potrditi. Dobila sem namig, da utegnem biti prav jaz ta športnica. To bi bila zame izjemna čast. Nastopila sem na igrah v Vancouvru in Sočiju. Morda bom v tretje res zastavonoša.

Vseskozi sva govorila o Srbiji in Sloveniji. Reprezentanci obeh držav sta se pomerili v finalu EuroBasketa 2017. Je bilo zaradi tega kaj zbadanja?
Navijala sem za Srbijo. O tem seveda ni bilo nobenega dvoma. A če je že kdo moral premagati našo reprezentanco, sem vesela, da je bila to Slovenija. Dan potem sem se smejala, ko sem poslušala radijski program, v katerem sta se povezala slovenski radio Center in srbski TDI. Poraženec je moral peti himno tekmeca. Bilo je zelo zabavno.