"Kar te ne ubije, te naredi močnejšega"

Sportal Izjemno: Nika Križnar osvojila veliki kristalni globus!

Ko je bil Bor Pavlovčič star pet let, je sprva z mamo hodil na tekme v Planico in v izteku gledal najboljše skakalce na delu. S pomočjo očeta, ki kot teptalec pomaga pri pripravi Letalnice bratov Gorišek, se mu je v prihodnjih letih uspelo prebiti na sodniški stolp. Užival je, doživel svetovni rekord njegovega skakalnega idola Bjoerna Einarja Romoerena. To ga je premamilo, da se je začel ukvarjati s skoki. 18 let kasneje je med najbolj vročimi v tem športu. In to prav na planiški lepotici, na kateri se je razveselil novega uspeha in stopničk. Sezono je končal na 13. mestu v svetovnem pokalu, s tremi uvrstitvami na oder za zmagovalce - v Klinghenthalu je bil drugi in tretji, v Planici tretji.

Prvič ste nase opozorili pri rosnih 17 letih, ko ste debitirali med elito in se na Japonskem veselili tudi 16. mesta. Videti je bilo kot v pravljici. Kam je šla potem vaša pot, da vas ni bilo na pričakovanem zemljevidu svetovnega pokala?
V sezoni 2015/16 sem bil v mladinski reprezentanci. Prvič sem začel skakati v celinskem pokalu. Tista sezona je bila zelo lepa. Tudi 16. mesto v svetovnem pokalu je bil lep dosežek. Nato sem dve sezoni skakal v celinskem pokalu in se mi ni uspelo prebiti v svetovni pokal. Dobil sem kakšno priložnost, a nič kaj prida.

Pred dvema letoma sem na treningih kazal zelo dobre skoke. Ko je prišla tekma, žal dolgo časa nisem prišel do točk. Naporna sezona je bila. V Lahtiju sem dobil bolečino v hrbtu in lansko sezono celotno poletje nisem skakal. Ni preostalo drugega kot sanacija poškodbe. Saniral sem jo do te mere, da sem oktobra 2019 začel skakati. Skoraj pol leta prepozno, če gledamo z vidika priprav. Zato je bila zame lanska sezona v celinskem pokalu velik uspeh.

Sportal Izjemen polet Pavlovčiča, Domen najboljši Slovenec, Hrgota ostaja trener

V tej sezoni je bil že potolčen, a se je znal dvigniti in bil v zaključku najbolj vroč slovenski skakalec. Foto: Sportida Poletje 2020 je bilo torej za vas nova priložnost. Kaj je botrovalo temu, da ste se nenadno dvignili?
Dodeljen sem bil v ekipo B. Tega sem se zelo razveselil, ker sem vedel, da je ekipa zelo močna – tako skakalci kakor tudi strokovni štab. Užival sem in z veseljem delal. Čez poletje sem kazal lepe skoke, a ne še vrhunskih. Na ledeni smučini pred sezono sem se izstrelil. Pridobil sem na samozavesti. V sezono sem šel, da pokažem, da lahko s prvimi tekmami sežem med dobitnike točk. Naslednji cilj je bil izboljšati svoj najboljši rezultat, kar je 16. mesto. Hitro mi je uspelo. Decembra sem želel v Planici leteti na domačem svetovnem prvenstvu v poletih. Uspelo mi je. Skozi celotno sezono mi je nekako šlo, kot sem si zamislil.

Sportal Nesrečnega Tandeja prebujajo iz kome: v Slovenijo prihajata mama in dekle #video

Sportal Slovenski orli za las ostali praznih rok

Kateri klik je bil tisti, zaradi katerega je šla vaša pot strmo navzgor?
Največji preskok sem naredil s to poškodbo. Nekako sem se počutil prepuščenega samemu sebi. Ko mi je bilo težko, sem videl, da mi ni nihče pomagal. Takšen občutek sem dobil. Začel sem bolj razmišljati s svojo glavo. Pred tem sem bolj zaupal sistemu in si govoril, da imamo strokovnjake za različna področja. Če zaupam temu, bodo skoki dobri. To se ni nikoli zgodilo. Zato sem pred sezono vzel stvari bolj v svoje roke. Zaupal sem vase in v svoje delo. Naredil sem tiste stvari, v katere jaz verjamem, in ne, kar so mi drugi rekli.

V Planici je bil edini od slovenskih skakalcev, ki mu je uspelo skočiti na zmagovalni oder. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Torej je bila poškodba tista ključna, da se je v vaši glavi naredil zasuk?
Pravijo, da, kar te ne ubije, te naredi močnejšega. In v tem primeru to zelo dobro povzame mojo zgodbo.

Kako je zdaj z vašim hrbtom?
Lani sem celotno sezono skakal z malenkostno bolečino. Zelo previden sem bil pri vseh izvedbah vaj. Nato smo se aprila takoj lotili utrjevanja. Delali smo tudi pilates. Na koncu mi je zelo koristil trening z Janom Jamnikom. Zelo hvaležen sem za to fizično pripravljenost, ki mi jo je dala ekipa B.

Kaj te izkušnje pomenijo za vaše nadaljnje delo? Zdaj ste si zagotovili mesto v A reprezentanci, kjer vas čaka nov način dela.
Res je, da me čaka priključitev ekipi A. Čeprav sem samozavesten, moram reči, da sem se zelo rad vračal v ekipo B, ko sem bil izgubljen. Nisem vedel, kaj je treba narediti. Tu bi rad zelo pohvalil Mitjo Oraniča, ki me je vedno vrnil na pravo pot, vliv samozavest. Verjetno se bo najina pot razšla in bom to pogrešal.

Foto: Bobo Ste se obrnili nanj tudi po decembrskem svetovnem prvenstvu v poletih v Planici, kjer ste bili vidno razočarani in ste potrebovali nekaj časa, da ste se spet vrnili med najboljše?
Pomagal mi je. Morda sem se preveč prepustil in upal, da me bosta dvignila trenerja. Morda sem bil zato toliko časa izgubljen. Ampak je bil potem en trening, na katerem sta me trenerja B reprezentance (Igor Medved in Mitja Oranič, op. a.) postavila pred dejstvo. Prišel si na trening in čakaš na čudežni napoj. Ne boš ga dobil. Sam moraš to narediti, sta mi rekla. Zagrabil sem in kmalu bil poplačan.

Na zaključku zime ste v Planici poleteli do tretjega mesta na petkovi posamični tekmi, v nedeljo pa z 249,5 metra postavili osebni rekord in bili "le" štiri metre za svetovnim rekordom.
Včeraj sem si rekel, da bom šel danes na polno. Ura se je prestavila in je bila zelo zgodnja. Nisem vedel, da sem jutranja ptica. Zelo zadovoljen sem, da sem se zjutraj uspel pripraviti in to pokazati s prvim skokom. Na posamični tekmi sem si pri prvem skoku rekel, da moram zaupati vase. Čudovit skok je bil. Pogoji so mi bili naklonjeni. To se je združilo v nepozaben skok. Verjetno sem že kdaj rekel, da se skok začne na rampi. Tam sem se dobro počutil. V počepu sem si rekel, da je to to. Skozi radius me je lepo stisnilo. Eno za drugo se je sestavljalo. Čez prelet, kjer sem imel zadnje tri dni težave, je bilo tokrat bistveno bolje. Tudi bolj energično je bilo kot včeraj. Združil sem skupaj. Odpeljalo me je in užival sem.

Za konec uspešne sezone, ki jo je končal na 13. mestu, si je privoščil sladoled. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Sezona je bila za vas izjemno uspešna, najboljša v karieri. Če bi vam kdo pred začetkom zime rekel, da boste trikrat stali na zmagovalnem odru, se enkrat spogledovali celo z zmago in bili na domači Letalnici bratov Gorišek tretji, kaj bi mu odgovorili?
Verjetno mu ne bi verjel, ker sem šel v sezono, da dobim točke. Da presežem svoj najboljši rezultat. Potem sem pokazal zelo vrhunske skoke in bil sedmi, osmi. Rekel sem si, da je to to. Tega sem v tem trenutku sposoben. Nato je prišel preblisk in sem si dokazal, da sem lahko tudi najboljši. Gladko najboljša sezona. Res sem navdušen. Dokazal sem si, da sem zmožen. Po bolečinah v hrbtu, ko nisem mogel trenirati in tekmovati maksimalno, sem se tudi že spraševal, ali ima smisel. Ta sezona je ena velika potrditev, da je bila odločitev o nadaljevanju pravilna.

Sportal Prvi mož skokov: Skoki so v Sloveniji religija