Sreda, 20. 3. 2019, 8.02
5 let, 8 mesecev
Poslavlja se legenda skakalnega športa
Robert Kranjec se je odločil: Konec je! #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,92
9
Robert Kranjec bo v soboto v Planici sklenil svojo športno pot.
Eden najboljših slovenskih skakalcev Robert Kranjec bo ta konec tedna v Planici, na letalnici, ki jo ima najraje na svetu, končal svojo športno kariero. 37-letni Kranjčan je novico sporočil pred odhodom na vlak, ki bo slovensko skakalno karavano danes odpeljal do Planice, kjer bo padel zastor na sezono svetovnega pokala. "Da, to je moja zadnja pot z vlakom do Planice, kjer se bom v soboto poslovil," je razkril nekdanji svetovni prvak v poletih. "Ponosen in hvaležen sem, da sem lahko živel svoje sanje," pa je navijačem v čustvenem zapisu sporočil preko družbenih omrežij.
Za Roberta Kranjca so venomer vsi v en glas poudarjali, da je bil v prvi vrsti garač. Mlajši skakalci so v njem našli vzgled, saj so videli, koliko je treba za uspeh garati.
Robert Kranjec: Da, to je moja zadnja pot z vlakom, v Planico, kjer ....
Nič mu ni bilo postlano z rožicami. Večkrat se je v mlajših letih znašel na stranskem tiru, a je vztrajal in bil temu primerno tudi nagrajen.
Prve stopničke kar na olimpijskih igrah
Damjan Fras, Primož Peterka, Robert Kranjec in Peter Žonta so bili slovenski junaki z bronasto medaljo okoli vratu na zimskih olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002.
Debi v svetovnem pokalu je doživel daljnega leta 1998. Trinajsti marec se je pisal, ko je skakal v Trondheimu. V 21-letni karieri se je lahko pohvalil s 325 nastopi v svetovnem pokalu, sedmimi zmagami in 27 uvrstitvami na zmagovalni oder.
A njegove prve stopničke niso bile v svetovnem pokalu, temveč na največjem dogodku na svetu. Na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju je leta 2002 skupaj z Damjanom Frasom, Primožem Peterko in Petrom Žonto popeljal Slovenijo do zgodovinske bronaste medalje.
In prav 20-letni Kranjec je bil izjemno razpoložen. Od vseh skakalcev je imel s 133 metri najdaljšo daljavo. In prav daljši skoki oziroma letenje je bilo tisto, v čemer je najbolj užival in tudi blestel. Prav zaradi tega je dobil vzdevek "Leteči Kranjčan".
Roberta Kranjca, ki bo v Planici zakljucil kariero, sta na zadnji vlak ponesla najmlajsa Timi Zajc in Domen Prevc #planica #kariera pic.twitter.com/Yijg2RexZ2
— JakaLopatic (@Jaka_Lopatic) March 20, 2019
Dosežki Roberta Kranjca
Svetovni pokal
- debi 13. marec 1998 v Trondheimu
- 7 posamičnih zmag, 8 ekipnih zmag
- 6 drugih mest na posamičnih tekmah, 2 na ekipnih tekmah
- 14 tretjih mest na posamičnih tekmah, 5 na ekipnih tekmah
- dva mala kristalna globusa v razvrstitvi poletov
Olimpijske igre
- bronasta ekipna medalja – Salt Lake City (2002)
Svetovna prvenstva
- zlata medalja v poletih – Vikersund (2012)
- bronasta ekipna medalja v poletih – Vikersund (2012)
- bronasta ekipna medalja na nordijskem svetovnem prvenstvu – Oslo (2011)
Najprej Finska, nato letalnice
Pod vodstvom Gorana Janusa je poletel do zlate medalje v Vikersundu, odnos ob koncu Janusove poti na čelu slovenske reprezentance pa ni bil več takšen kot na začetku.
Na prve stopničke v svetovnem pokalu je moral počakati do leta 2002, ko je bil v Lahtiju tretji. Povsem na vrh odra za zmagovalce je stopil prav tako na Finskem. Za vse večne čase se bo spominjal 26. novembra 2005 in zmage v Ruki.
Naslednjih šest posamičnih zmag je nato nanizal na letalnicah. Podredil si je konkurenco v domači Planici, Vikersundu in Kulmu.
Vsi v karavani smučarskih skokov so ga spoštovali in izpostavljali, da je med najboljšimi letalci na svetu. Podatek, da je največkrat med vsemi preletel znamko 200 metrov, pove veliko. A je dolgo čakal, da je povsem razprl krila na največjih napravah na svetu.
Vikersund 2012 in zlati dan
Zlata medalja, ki jo je prejel na svetovnem prvenstvu v poetih v Vikerusndu leta 2012.
Leta 2012 je prišel na svetovno prvenstvo v poletih v Vikersund kot eden izmed favoritov za odličja. A brez drame ni šlo.
V prvi seriji so imeli skakalci ob koncu velike težave, saj je žirija nižala zaletišče, s tem pa so bile tudi hitrosti nižje, ki jih skakalci, predvsem pa Kranjec s svojim načinom skakanja, krvavo potrebujejo. Res, da je imel na skakalnici vzgonski veter, vendar so ga spustili s sedmega zaletnega mesta. Z 217,5 metra je bilo to dovolj za tretje mesto in pred drugo serijo odličen poligon za napad iz ozadja.
Pred njim sta bila le vodilni Rune Velta in Martin Koch. V drugo je zapihal veter v hrbet, kar je povečalo skrbi pri navijačih Roberta Kranjca. A veter ni ustavil njegove želje po uspehu kariere. Z 244 metri je postavil slovenski rekord in vrgel rokavico Norvežanu in Avstrijcu. Koch je prav tako poletel daleč, vendar pri 243 metrih padel in sanje o zlati medalji so splavale po vodi. Domačin Velta je podlegel pritisku in skočil 9,5 metra manj od Kranjca. Vseeno so v ciljnem izteku vsi trepetali, na koncu pa je postalo jasno, da je slovenski skakalec prišel do zgodovinske zlate medalje na svetovnih prvenstvih v poletih. Pred njim sta bila Primož Ulaga srebrn in Urban Franc bronast.
"To so bile moje sanje. Lagal bi, če ne bi priznal, da sem si včeraj, ko sem šel spat, predstavljal, da bom zmagal. Vsak športnik in normalen človek bi tako razmišljal. Vesel bi bil vsake medalje. Vse bolj prihajajo občutki sedaj, ko se umirjam. Prva naloga je bila, da tehnično naredim odlična poleta, preostalo pride potem samo po sebi. Nisem bil nervozen ne včeraj ne danes. Umirjen sem bil. Zelo sem vesel," je povsem mirno takrat razlagal novi slovenski šampion.
Težave s poškodbami
Dvakrat v karieri je bil tudi lastnik malega kristalnega globusa za najboljšega v razvrstitvi poletov.
Očitno so mu bile na ekipnih tekmah bronaste medalje usojene, saj je po nordijskem svetovnem prvenstvu v Oslu 2011 do nove tovrstne kovine prišel tudi na moštveni preizkušnji svetovnega prvenstva v poletih v Vikersundu.
Takrat se je bera medalj na največjih tekmovanjih zanj zaključila, pa čeprav je bil kar nekajkrat trdno odločen, da morebiti stopi na zmagovalni oder. Že na olimpijskih igrah v Vancouvru 2010 je bil celo na manjši napravi odličen šesti, dobro pa je prišel pripravljen tudi v Soči 2014. A sta mu padca pristrigla krila. Najprej jih je skupil na treningu, na enem je imel celo četrti rezultat, nato še v kvalifikacijah. Sanje so se v hipu razblinile, a je pokazal vsem, kako se je treba boriti in včasih iti čez bolečino.
Poškodbe so nato vse pogosteje postajale del njegovega vsakdana. Poškodba komolca ga je ovirala lep čas, vendar je ob koncu sezone 2015/16 spet zablestel in prišel do zadnjih zmag v svetovnem pokalu. Najprej je konkurenco pokoril v Vikersundu, nato na prenovljeni Letalnici bratov Gorišek.
Ko je kazalo, da je pripravljen spet konkurirati najboljšim, si je pred začetkom naslednje zime poškodoval koleno. Sledila je operacija strganih kolenskih vezi in dolgotrajno okrevanje. O slovesu takrat še ni razmišljal.
Robert Kranjec, ki se poslavlja, in druscina na vlaku za Planico pic.twitter.com/PcedIY03AH
— JakaLopatic (@Jaka_Lopatic) March 20, 2019
Še zadnji odhod v Planico kot tekmovalec.
Zadnji odhod v Planico kot skakalec - marec 2019
V pogon se je vrnil spomladi 2017, vendar ni šlo v smer, kot si je želel. Čutil se je zapostavljenega. "Rehabilitacijo sem imel res odlično, vendar me ni 'povohal' nihče od trenerjev. Rehabilitacijski načrt mi je pripravil Khalid Nasif v Čateških toplicah. Slišala sva se le s kondicijskim trenerjem Matjažem Polakom. Kar zadeva naše skakalne trenerje, pa je bilo tako, da bi bil lahko tri mesece doma in bi oni mislili, da delam. Nihče me ni pogledal ali poklical. Včasih dobiš občutek 'po uporabi zavrzi'," je ob koncu pretekle sezone v pogovoru za Sportal dejal Kranjec.
Takrat je resno razmišljal o koncu kariere, a je dejal, da bo poskusil še enkrat. Tudi v zadnji zimi je imel nevšečnosti, le da tokrat s hrbtom, zaradi katerega je imel na skakalnicah nekaj težav.
Dvajsetega marca 2019 je nato vsem zbranim novinarjem ob družbi reprezentančnih kolegov na vlaku na poti v njegovo Planico sporočil, da bo letošnje letenje na Letalnici bratov Gorišek zanj zadnje v bogati karieri.
Z velikimi črkami se je zapisal v zgodovino skakanja. Ni še jasno, kdaj bo povsem zadnjič skočil. Najprej ga namreč v četrtek čakajo kvalifikacije za petkovo posamično preizkušnjo. Če se bo nanjo uvrstil in tudi na njej pokazal dobre nastope, potem si lahko izbori mesto za sobotno moštveno preizkušnjo. V vsakem primeru pa bo njegovo slovo sledilo v soboto in že zdaj je jasno, da mu bodo slovenski in tuji ljubitelji skokov ter poletov, ki se bodo zbrali v dolini pod Poncami, namenili ogromen aplavz. In delil ga bo z dekletoma, ki mu v življenju pomenita največ – ženo Špelo in hčerko Piko.
V dobrih in slabih trenutkih mu je ob strani stala žena Špela.
Robi in njegova Pika
9