Ponedeljek, 20. 1. 2020, 11.30
4 leta, 10 mesecev
POGLED S TRIBUNE
Velika klofuta slovenskemu smučanju
Kar štirje zaporedni smuki s slovensko ničlo in skupno le 16 točk v dvajsetih posamičnih nastopih na petih preizkušenj sezone 2019/20 ne morejo biti v čast slovenskemu alpskemu smučanju. V jedru rezultatske krize pa se, kot vse bolj zaprta školjka, skriva zgodba Boštjana Klineta. Ta je slaba tri leta po zmagi v Kvitfjellu bleda senca brezkompromisnega napadalca. Njegova rezultatska krivulja je po eni strani velika klofuta slovenskemu smučanju, iskanje vzrokov zanjo pa po drugi strani največji izziv.
Ko je Martin Čater smukaški del petkove kombinacije v Wengnu končal na šestem mestu in za seboj pustil kar nekaj uglednih specialistov za hitri disciplini, je lahko trener Grega Koštomaj, ki je pred tedni na mestu šefa slovenskih smukačev zamenjal Petra Pena, upravičeno upal na rezultatski zasuk. A sobotna specialna preizkušnja je nato prinesla nadaljevanje slovenske smukaške agonije. To je bila namreč še četrta zaporedna smukaška preizkušnja brez enega samega Slovenca med najboljšo trideseterico. Ekipa ostaja pri šestnajstih točkah, kolikor sta jih v Lake Louisu vknjižila Čater in Klemen Kosi.
Kako v široki in brutalni svetovni konkurenci, kjer korektno in celo napadalno smučanje ob (pre)skromnem odmerku tveganja ne prinaša niti točk, kaj šele oprijemljivejše rezultate, Čatra in Kosija vrniti na raven, na kateri bosta lahko ob ponujeni priložnosti iztržila kar se da največ, in kako Miho Hrobata preusmeriti na pot večje stabilnosti, sta zanesljivo pomembna izziva strokovnega vodstva. Ta proces bi lahko nato dolgoročno podal tudi odgovor o realnem dometu omenjene trojice.
Prihodnji mesec bodo minila tri leta od zmage v Kvitfjellu.
Precej večja zagonetka in bolj trd trenerski oreh pa ponuja Boštjan Kline. Njegov trenutni položaj je velik poraz zanj, za celotno ekipo, strokovni štab in samo slovensko alpsko smučanje. Poraz in izziv. Še zdaleč namreč ne gre le za enega od slovenskih smučarjev v svetovnem pokalu. Še zdaleč ne gre le za nekoga, ki je dokaj redno na napačni strani desetink. In še zdaleč ne gre za nekoga, ki bi ga lahko ob zamahu roke mirno odpisali.
Gre za športnika, ki je imel morda kar največji smukaški potencial v zgodovini slovenskega alpskega smučanja, obenem pa je imel, za razliko od uspešnih predhodnikov na čelu z Andrejem Jermanom, na voljo precej bolj urejeno in konkurenčno naravnano delovno okolje. Gre za dvakratnega mladinskega svetovnega prvaka, ki je v članski konkurenci pogumno iztegoval roke proti kolajni svetovnega prvenstva ali svetovnega pokala, trikrat stal na odru za zmagovalce, na tekmovalni ravni pa je bil prototip sodobnega smukača, pravega napadalca s prefinjenim občutkom za ravnovesje med mehkobo in grobostjo.
Danes je na FIS lestvici 75. smukač in 54. superveleslalomist. Od njegovih zadnjih smukaških točk svetovnega pokala je minilo že več kot eno leto. V zadnjih dveh letih se je dvakrat prebil med smukaško trideseterico. Še bolj šokanten pa je podatek, da je od nepozabnega Kvitfjella 2017, kjer je bil prvi in sedmi, na skupno dvajsetih zaporednih smukih zbral vsega 28 točk svetovnega pokala. Strmoglavljenje smukaške krivulje je v zadnjih sezonah deloma še mehčal s superveleslalomskimi rezultati, a je tudi v drugi najhitrejši disciplini v tej zimi zbal le dve točki.
Kje se je torej izgubila Klinetova značilna smučarska predrznost? Kam je izpuhtel tisti tekmovalni instinkt, ki mu je omogočal, da je po povprečnih časih na uradnih treningih nato prav na tekmi poskrbel za preskok? Kot bi vse to, kar ga je delalo tako močnega, izgubil v zaščitnih ograjah, v katerih je pristal ob zdrsu s proge v finalnem smuku sezone 2016/17, vsega enajst dni po zmagi v Kvitfjellu. Sledilo je še globlje ponotranjanje misleca, ki je že pred tem rad skrbno urejal svoje misli in športno pot usklajeval z izklesanimi osebnimi in družinskimi vrednotami, pozneje menjava opreme, nezaupanje …
Po novo iskro odhaja v Kitzbühel.
V pogovorih še vedno miren, v pričakovanjih in komentarjih pregovorno potrpežljiv. A če je bila ta drža nekoč njegov veliki zaveznik, saj je z njo krotil neučakanost, je pozneje postala lastna past, v katero se je ujel. Postal je mož, ki stoično prenaša udarce, z vsakim novim pa se oddaljuje od nekdanjih položajev in zapada v začarani krog slabšega štartnega izhodišča, psihološke načetosti in potencialnega ukinjanja privilegijev.
V strokovnem štabu zaključkov analiz niso nikoli javno naznanjali ali komentirali. Ostalo je pri govoricah v kuloarjih. A ostalo je predvsem pri položaju, ki ne vliva optimizma.
Pod črto; zmaga, dve drugi mesti in skupno deset uvrstitev med najboljšo deseterico svetovnega pokala so dosežki, s katerimi se lahko pohvali le peščica. Kline je del nje. A prav v njegovem primeru bi bila velika tekmovalna škoda in sistemski neuspeh, če bi ostalo le pri tem, saj so nastavki obetali več. Veliko več.
17