Žan Kranjec
Jakov Fak
Peking 2022
Četrtek, 27. 1. 2022, 4.00
2 leti, 10 mesecev
Četrta slovenska mesta na zimskih olimpijskih igrah
Prezrti ujetniki prekletstva lesenih medalj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,72
2
Dobitniki olimpijskih medalj poberejo vso slavo, medijsko pozornost in še kaj drugega, četrtouvrščeni športniki in športnice pa so primorani živeti v njihovi senci. Na njih se spomni le redkokdo. Pred ZOI v Pekingu, ki se bodo začele čez slaba dva tedna, smo pobrskali v preteklost in se spomnili vseh slovenskih osmoljencev.
Olimpijski zmagovalec prejme zlato medaljo, najbližji zasledovalec srebrno, tretjeuvrščeni pa bronasto. Kaj pa četrtouvrščeni? Športnik oziroma športnica, ki se uvrsti tik pod zmagovalni oder, ostane brez vsega. Pripada mu le simbolična "lesena" medalja, kot se je razpasla navada poimenovanja v športnem svetu, proč od zanimanja javnosti. Je tako blizu blišča, a spet tako daleč. Ponos, četrto mesto vendarle predstavlja vrhunsko uvrstitev, še posebej na najodmevnejšem športnem tekmovanju, kot so olimpijske igre, se meša z manj prijetnimi občutki. Prisotna sta bolečina in razočaranje, kaj kmalu začnejo osmoljenci tuhtati, kaj vse bi lahko doživeli in v katero smer bi se jim obrnilo življenje, če bi se njihovo ime znašlo na seznamu dobitnikov olimpijskih medalj.
Eni so nacionalni junaki, drugi pa padejo v pozabo
Edina Slovenka, ki je na zimskih olimpijskih igrah osvojila zlato medaljo (in to kar dve!), je nekdanja smučarska zvezdnica Tina Maze.
Kdor prejme medaljo, postane nacionalni junak. Navijači ga nosijo po rokah, javnost pa hitro pozabi na vse tiste, ki so osvojili četrta mesta. Bi pa lahko bilo vse drugače, če bi bili le nekaj stotink sekunde hitrejši, ko je govora o alpskih smučarjih, ali pa nekaj sekund, če beseda nanese na biatlonce, oziroma nekaj točk, dogajalo se je tudi že, da je zmanjkalo zgolj nekaj desetink točke, če pokukamo v svet prigod smučarskih skakalcev. Če bi se jim to uresničilo, bi se tudi sami znašli na zmagovalnem odru, prejeli medaljo in se zapisali med najlepša poglavja zgodovine slovenskega športa. Tako pa se je mnogim zalomilo za las, posledice tega pa čutijo vse življenje.
Pred začetkom večtedenskega spektakla zimskih športov v Pekingu, ki se bo začel 6. februarja, smo tako pobrskali v preteklost. Sprehodili smo se skozi slovenske nastope na zimskih olimpijskih igrah, tudi tiste, ko so Slovenci nastopali še za skupno domovino Jugoslavijo. Osredotočili smo se zgolj na nehvaležna četrta mesta in spoznali, da je bilo osmoljencev kar devet. Se pa njihovi primeri razlikujejo drug od drugega. Deležni so bili namreč drugačnih usod.
Pet jih ni nikoli osvojilo olimpijskega odličja, štirje pa so kljub četrtemu mestu na olimpijskih igrah bodisi prej bodisi pozneje le občutili ogromno radost, stopili na zmagovalni oder in okrog vratu prejeli olimpijsko odličje. Kdo vse so torej prezrti slovenski ujetniki prekletstva lesenih medalj?
Pičli dve stotinki, zaradi katerih Slovenija ni mogla spati
Zgodba o nesrečnem četrtem mestu na zimskih olimpijskih igrah se je za slovenske športnike začela pisati pred 42 leti. Kruto bolečino, neizprosnost četrtega mesta na največjem športnem dogodku, kar ga pozna svet, je kot prvi občutil Bojan Križaj.
Bojan Križaj je pripotoval na ZOI v ZDA dobro razpoložen, saj je malce pred začetkom olimpijskih iger v Wengnu prvič zmagal na tekmi za svetovni pokal.
Tržičan, nekdanji ljubljenec slovenskih in jugoslovanskih športnih src, je pred 42 leti v Lake Placidu v ZDA v veleslalomu osvojil četrto mesto. Za bronasto medaljo je zaostal pičli dve stotinki sekunde. Praktično le nekaj centimetrov. Toliko je zaostal za Avstrijcem Hansom Ennom, ki je prehitel svetlolasega Gorenjca, in zaradi tega hočeš nočeš doživljal, kako se je njegovo ime med slovenskimi ljubitelji alpskega smučanja dolga leta izgovarjalo kot nočna mora. Križaju je preprečil zgodovinski podvig.
Tri dni pozneje je Bojan, takrat je imel 23 let, nastopil še v slalomu, a odstopil. Jugoslavija je morala tako na prvo zimsko olimpijsko medaljo počakati še štiri leta, na nepozabne igre v Sarajevu, ko je Jure Franko osvojil srebrno medaljo v veleslalomu. Križaj se je trudil, a mu ni uspelo. Bogato kariero je sklenil brez olimpijskega odličja. Usodni sta bili dve stotinki in napaka na 24. vratih druge vožnje olimpijskega veleslaloma, ki je še dolgo preganjala domišljijo ljubiteljev alpskega smučanja v Sloveniji. "V Lake Placidu sem dvakrat popolnoma zamočil; enkrat, ko se nisem s starta bolj pognal za tisti dve stotinki, drugič, ko sem še danes nerazumljivo zgrešil tista nesrečna vrata in bil res v dobri, lahko bi rekel super formi in eden od kandidatov za medaljo v slalomu. Takrat sem si mislil, da bom v življenju še imel priložnosti, ampak ravno v tej olimpijski zgodbi se je izkazalo, da sem izvisel, padel skozi in tega mi je žal. Tega mi je res žal," je pozneje Križaj potožil v intervjuju za revijo Playboy.
Svetova pisala zgodovino že kot najstnica
Leta 1988 je zimske olimpijske igre gostil Calgary v Kanadi, slovenski športniki so se čez veliko lužo odpravili z visokimi cilji, na koncu pa so bili uspešni kot še nikoli do takrat. Medalje so osvajali tako v smučarskih skokih (dve) kot alpskem smučanju (ena), število pa bi bilo lahko še večje, če se ne bi prikradli dve četrti mesti.
Mateja Svet je bila četrta na olimpijskem veleslalomu leta 1988 v Calgaryju, ko je nastopala še za Jugoslavijo.
Slovenska smučarska princesa Mateja Svet je bila tako četrta v veleslalomu. Za tretjeuvrščeno Švicarko Mario Walliser je 24. februarja zaostala osem stotink, a je takrat komaj 19-letna Ljubljančanka hitro pozabila na zamujeno priložnost za odličje, saj je bila čez dva dni druga v slalomu. Slavje se je lahko začelo, Jugoslavija je proslavljala prvo medaljo z zimskih olimpijskih iger, ki jo je osvojila predstavnica nežnejšega spola.
Zdaj je na ogled vsem radovednežem v smučarskem muzeju v Tržiču. Svetova mu je zaupala svojo razkošno zbirko lovorik, osvojenih v karieri, ki se je končala le dve leti pozneje, ko je nepričakovano pomahala v slovo belemu cirkusu. Zadnja desetletja je predana svojemu poklicu. Deluje kot diplomirana delovna terapevtka, izobražena za psihodramo.
Če bi daljavo merili drugače, bi bila medalja slovenska
Podobno izkušnjo je v Calgaryju doživel tudi smučarski skakalec Miran Tepeš. Rad je izstopal z dovršenim slogom in doskokom, s katerimi je pridobival vrhunske ocene. Na mali skakalnici se je vmešal v boj za medalje, a nato osvojil nehvaležno četrto mesto. Razlike so bile minimalne.
Miran Tepeš je na ZOI v Calgaryju leta 1988 za tretjim mestom na mali skakalnici zaostal le za šest desetink točke.
Za bronom je zaostal pičle 0,6 točke. Za toliko ga je prehitel Čeh Jiri Malec (takrat še Češkoslovaška), ki je bil pozneje eden izmed pionirjev revolucionarnega V-sloga, ki ga je najbolj zaznamoval Šved Jan Bokloev. Finec Matti Nykanen je bil na tekmi na mali skakalnici razred zase, pred Tepešem je imel kar 18 točk prednosti. Po tekmi je bilo veliko govora o tem, da so Tepeša opeharili, kar zadeva daljavo skoka. "Zagotovo bi dobil medaljo, če bi bili predpisi za sojenje takšni, kot so zdaj – torej videomerjenje daljave. Takrat je bil sistem merjenja drugačen. Merilci ob skakalnici, ki so stali na dva metra, so pokazali daljavo. Če je bila daljava različno ovrednotena, je kontrolor določil, katera dolžina je prava. Pri meni so pokazali, če povem na pamet, od 85 do 89 metrov, kontrolor pa se je odločil za 85 metrov. Če bi dobil daljavo 85,5 metra, bi imel medaljo," je več desetletij pozneje v pogovoru za Sportal obujal spomine na leseno olimpijsko medaljo.
No, deset dni pozneje, ko je napočil čas za ekipno tekmo, se mu je še kako smejalo. Skupaj s Primožem Ulago, Matjažem Zupanom in Matjažem Debelakom, ki je tako v Calgaryju osvojil kar dve medalji (bronasti na veliki skakalnici), je osvojil drugo mesto.
Koroški osmoljenec, ki mu je vrata brona priprl prav rojak
Ko je Slovenija postala samostojna država, je prekletstvo četrtega mesta na zimskih olimpijskih igrah kot prvi na svoji koži občutil Mitja Kunc. Korošec je leta 1994 v Lillehammerju, kjer je Slovenija vstopila v bronasto dobo in osvojila kar tri tretja mesta, za las ostal brez medalje. Usoda je hotela, da je brez odličja ostal zaradi rojaka Jureta Koširja. Nekdanjega asa iz Mojstrane, dobitnika prve moške medalje v samostojni Sloveniji na ZOI (in do danes še edine v alpskem smučanju), smo nedavno gostili v sobotnem intervjuju, ko je tudi sam podoživljal nehvaležno usodo Kunca.
Mitja Kunc je na ZOI 1994 v Lillehammerju v slalomu osvojil nehvaležno četrto mesto.
Le devet stotink sekunde ga je na olimpijskem slalomu v Hafjellu ločilo od odmevnega uspeha, s katerim bi postal veliki slovenski junak, tako pa se je v soju žarometov in blišča znašel le Košir. Do izraza je prišla krutost olimpijskih iger, kjer nekaj veljajo le medalje.
"Tedaj sem na olimpijske igre odpotoval z veliko željo po odmevnem veleslalomskem nastopu, a se mi je zalomilo. V slalomu sem bil zato toliko bolj sproščen ali kar flegmatičen. Poleg tega mi je bil na drugi progi na kožo pisan tudi scenarij. Odstopi tekmecev so se vrstili kot podirajoče se domine. Na koncu sem pristal na četrtem mestu. Super rezultat, ki pa, roko na srce, na velikih tekmah ne pomeni nič. To je rezultat, ki gre, žal, v pozabo. Četrto mesto? Peče, žge … Sprašuješ se, kje bi lahko pridobil tistih devet stotink. A po drugi strani bi mi bilo še težje, če bi me prehitel kakšen Italijan ali Avstrijec," je priznal Kunc v pogovoru za Sportal in dodal, da bi se mu v primeru brona kariera zagotovo spremenila na boljše.
Bil je na pragu senzacije, a ga je prehitel Hrvat Fak
V 21. stoletju je imel kot prvi Slovenec na zimskih olimpijskih igrah z leseno medaljo opravka biatlonec. Klemen Bauer je 16 let po četrtem mestu Kunca še sam premleval o nehvaležnosti četrtega mesta. V Vancouvru je na nenavadni tekmi, moškem sprintu, kjer je nastopil s številko 2, zaostal le za tremi.
Klemen Bauer je osvojil četrto mesto na ZOI 2010 v Vancouvru v moškem sprintu.
To je bilo velikansko presenečenje, saj se je lahko Slovenija pred tem le potihoma nadejala tako vrhunske uvrstitve, še bolj pa je bilo zanimivo, da mu je bronasto medaljo "speljal" poznejši dober prijatelj in reprezentančni sotrpin Jakov Fak. Takrat je nastopal še za Hrvaško in poskrbel za odmevno senzacijo. Te pa skoraj ne bi bilo, če bi ga prehitel Bauer, a je simpatični Hrvat s slovenskim potnim listom najboljšega slovenskega biatlonca na ZOI v Kanadi prehitel za 3,4 sekunde. Bilo je zelo tesno.
"Ne vem. Se mi zdi, da sem to že tolikokrat predelal … Ali pa sploh nisem. Sploh ne vem. Se pa ves čas zavedam, da bi to lahko tudi spremenilo nadaljnji potek moje kariere. Zagotovo je v širšem kontekstu razlika, ali imaš olimpijsko medaljo ali si četrti. Po drugi strani je tudi tako, da tam niti malo nisem bil v vlogi favorita, bil sem bolj kot ne senzacija. Kot je bil tudi Jaka. Težko kaj povem, niti se ne sprašujem. Zagotovo je nekaj grenkobe, da sem bil premagan. Ker me je premagal ravno Jaka, je to v tem prostoru pač veliko večja zgodba in zanjo vsi vedo. Vsaj zavestno s tem nimam težav, morda je kje v podzavesti kaj, ampak nenazadnje je popolnoma vseeno, kdo te premaga. V resnici je celo tolažba, da te premaga eden od naših. Saj niti nismo kakšni zagrizeni profesionalci v nasprotnih ekipah, da ne bi mogli privoščiti uspeha drug drugemu. Poglejte Tour ... Je bil Roglič vesel, ko je zmagal Pogačar? Če te že nekdo premaga, je vseeno bolje, da te kolega," se je dogodkov izpred dobrega desetletja spominjal za Sportal.
Končala kot peta, čez tri leta napredovala še za mesto
Ko se je olimpijsko dogajanje leta 2014 preselilo v Soči v Rusiji, je Slovenija osvajala medalje kot po tekočem traku. To so bile najuspešnejše igre, Zdravljica je po zaslugi Tine Maze odmevala dvakrat, medalj je bilo kar osem, ni pa manjkalo veliko, da bi jih bilo lahko še več. Slovenija je namreč osvojila še tri četrta mesta!
Teja Gregorin je bila v biatlonski preizkušnji s skupinskim startom na 12,5 kilometra peta, a je nato leta 2017 napredovala na četrto mesto.
Biatlonka Teja Gregorin je bila sprva peta v biatlonski preizkušnji s skupinskim startom na 12,5 kilometra, a je leta 2017, ko je Rusinja Olga Vilukhina zaradi dokazane uporabe nedovoljenih sredstev ostala brez srebrne medalje, napredovala na četrto mesto. Za tretjeuvrščeno Norvežanko Tiril Eckhoff je zaostala 12,1 sekunde.
Razočaranje Slovenke ni bilo veliko, saj je šest dni pred tem v Sočiju poskrbela za vrhunec kariere. Postala je bronasta v zasledovalni tekmi. Pozneje je bila zaradi dopinškega škandala očrnjena tudi njena kariera. Zaradi pozitivnega dopinškega testa na ZOI 2010 je po odločitvi disciplinske komisije Mednarodnega olimpijskega komiteja ostala brez dosežkov, zabeleženih v Vancouvru, medalja iz Sočija pa ji še vedno pripada.
Začela z najbolj nehvaležnim mestom, nato postala dvakratna prvakinja!
Najboljša slovenska smučarka vseh časov Tina Maze je v karieri podirala številne mejnike. Tudi na olimpijskih igrah. Leta 2010 je v Vancouvru zaznamovala srebrno dobo in osvojila dve srebrni medalji (veleslalom in superveleslalom), štiri leta pozneje pa je v Sočiju naredila še korak naprej in bila dvakrat najboljša. Postala je olimpijska prvakinja v smuku in veleslalomu ter se zapisala v zgodovino slovenskega športa z zlatimi črkami. Brona na olimpijskih igrah ni osvojila nikoli, mu je pa bila najbližje prav v Sočiju, ko je v superkombinaciji osvojila četrto mesto. To je bila uvodna preizkušnja na igrah v Sočiju, Korošica pa je za bronasto Američanko Julio Mancuso zaostala 10 stotink sekunde.
Tina Maze je bila četrta v superkombinacija na ZOI v Sočiju.
"Smuk ni bil izvrsten. Sem delala še napake, ki jih moram popraviti pred specialnim smukom. Tako zgoraj kot tudi spodaj sem naredila manjšo napako. Preveč sem rezala linijo in izgubila malo hitrosti. Neverjetno, kako tako majhne napake vplivajo na izid, tam sem izgubila nekaj desetink. Sicer pa je bil smuk dober. Današnji nastop je treba predelati in potem iti naprej. Pred nami so še smuk, superveleslalom in veleslalom, kjer lahko naredim še veliko," se je pred osmimi leti Mazejeva po nehvaležnem četrtem mestu v superkombinaciji ozrla na naslednje nastope v Sočiju. Bila je še kako uspešna, v njeno čast so ob Črnem morju dvakrat predvajali Zdravljico. Zanimivo je, da je Mazejeva za bronom ravno za 10 stotink (za Avstrijko Nicole Hosp) zaostala tudi v superveleslalomu, kjer je osvojila peto mesto, izjemne nastope v Sočiju pa je dopolnila še z osmim mestom v slalomu.
Usodni sta bili napaki na strelišču
Biatlonec Jakov Fak je v Sočiju nastopil na prvih olimpijskih igrah v slovenskem dresu. Želel je ponoviti podvig iz Vancouvra, se znova zavihteti na olimpijske stopničke, na koncu pa mu je za omenjeni dosežek zmanjkalo dobrih 14 sekund. V tekmi na 15 kilometrov s skupinskim startom, s katero je sklenil individualne nastope v Sočiju, je v zahtevni tekmi, nastopajoče je oviralo močno sneženje, osvojil nehvaležno četrto mesto.
Jakov Fak je na ZOI 2014 v Sočiju dosegel najboljši rezultat v preizkušnji na 15 km.
Za bronastim Čehom Ondrejem Moravcem je zaostal 14,3 sekunde, usodna sta bila dva zgrešena strela. "Žal mi je, da nisem bolje opravil na strelišču, ampak glede na prejšnje dni in kar se je dogajalo, je bilo kar dobro. S smučmi sem bil zelo zadovoljen, v Sočiju smo predvsem na prvi tekmi imeli precej težav s tem. Danes sem pač naredil dve napaki na strelišču, takrat pa sem bil strelsko odličen in sem zato pričakoval nekaj več," je po četrtem mestu v Sočiju povedal Fak, ki je svoje sanje o tem, da bi osvojil olimpijsko medaljo še v slovenskem dresu, uresničil štiri leta pozneje v Pjongčangu, ko je bil drugi na 20 kilometrov.
Zaman je čakal, da bi kdo naredil napako
Zadnje zimske olimpijske igre so potekale v Aziji, kjer bodo tudi letošnje. Takrat je leseno medaljo osvojil Žan Kranjec. Spogledoval se je z možnostjo, da bi postal prvi Slovenec po Juretu Koširju (in 24 letih), ki bi v alpskem smučanju osvojil olimpijsko odličje. Bil je blizu, v drugem teku pridobil kar pet mest, a se mu vseeno ni posrečilo.
Na zadnjih ZOI v Južni Koreji je leseno medaljo osvojil tudi Žan Kranjec.
Veleslalomist iz Bukovice pri Vodicah je osvojil četrto mesto, za tretjeuvrščenim Francozom Alexisom Pinturaultom pa zaostal 42 stotink sekunde. To je tudi največja razlika, kar jo je imel slovenski osmoljenec v smučanju na ZOI. Križaj, Svetova, Kunc in Mazejeva so pred tem za bronom zaostali le nekaj stotink (od dve do deset), zaostanek Kranjca, velikega upa Slovenije za vrhunsko uvrstitev na letošnjih ZOI na Kitajskem, pa je znašal skoraj polovico sekunde.
"Prav na olimpijskih igrah je med stopničkami in preostalimi mesti razlika največja. Zato sem sprva res čutil grenkobo. Čakal sem, da bo kdo naredil napako. A najboljši trije so bili boljši, jaz pa sem lahko ponosen," je po napeti veleslalomski tekmi dejal Kranjec, ki si je "usodni" zaostanek prislužil predvsem na prvi progi, kjer na bolj odprti postavitvi njegova tehnična podkovanost ni prišla tako do izraza. V drugo je nato pridobil kar pet mest, a enega premalo za veliki met.
"Četrto mesto je vrhunski dosežek. Vemo pa, kaj največ šteje na olimpijskih igrah. Najprej zlato, nato pa preostali dve kolajni. Sicer pa Žanu prav veliko ne morem očitati," je nastop Kranjca, ki je poskrbel za drugo najboljšo uvrstitev Slovenije na igrah, ocenil glavni trener Klemen Bergant. Takšna je torej kruta realnost olimpijskih iger. Dobitniki lesenih medalj so čez noč pozabljeni in prezrti, osvajalci odličij pa se kopajo v slavi in nenazadnje tudi boljših pogojih za nadaljevanje kariere. A takšen je pač šport. Na zmagovalnem odru so vedno le tri stopničke.
2