"Moja olimpijska kolajna ne bi bila čudež"

Foto: Stanko Gruden, STA

Potem ko se je v tej zimi trikrat zavihtela med deseterico in bila na zadnji tekmi v Lenzerheideju peta, vsega 14 stotink sekunde oddaljena od stopničk, bo 32-letna veleslalomska specialistka Ana Drev eno od slovenskih močnejših olimpijskih orožji. Tudi zaradi predhodnih olimpijskih izkušenj. Del olimpijske odprave je bila namreč že leta 2006 v Torinu, ko je veleslalomski nastop končala na devetem mestu. Manj konkurenčna je bila nato v Vancouvru, medtem ko se v ekipo za Soči ni prebila.

Bo ponedeljkov veleslalomski nastop vaš zadnji olimpijski v karieri?
Zagotovo. Reprezentančne sotekmovalke me sicer prepričujejo, naj vztrajam še štiri leta, a da bi jim ugodila, bi mi morale nameniti res visoko podkupnino.

Utegne biti to tudi zadnji veleslalom na velikem tekmovanju?
Razmišljanje o tem, kaj storiti po koncu sezone, bi bila okoliščina, ki bi po nepotrebnem odvrnila pozornost od priprave na tekme in izvedb, zato o tem res ne razmišljam. Ne vem, kakšna bo moja prihodnost.

Je olimpijska kolajna prepovedana tema?
Ne. Tretjič nastopam na olimpijskih igrah, verjamem, da tokrat v najboljši formi. Če bi osvojila kolajno, to ne bi bil čudež. Že ko pridem na prizorišče olimpijskih iger in vidim celotno dogajanje, pomislim na to, kako bi bilo stopiti na oder za zmagovalke. A edini pritisk, ki ga nalagam sama sebi, je povezan z vožnjo. Želim smučati tako, kot znam. Želim izpopolniti svoje vožnje. Rada bi bila še boljša. Na zadnji tekmi v Lenzerheideju sem bil peta, pa čeprav sem storila veliko napak. Moje smučanje je na visoki ravni, sem pa nekoliko bolj dovzetna za napake. Stremim k stabilnosti. To konstantnost želim v nogah. To je tudi moja osrednja naloga.

Snežna podlaga je precejšnja uganka …
Gre za specifičen sneg. Ni ne evropski in ne ameriški. Podlaga je trda, a ne ledena. Je na meji med agresivnim in neagresivnim snegom. Včasih smučka zdrsne, včasih drži. Prava umetnost se bo spoprijateljiti z razmerami.

Si upate določiti krog favoritinj?
Konkurenca je izjemna. Poškodbe niso prav globoko zarezale v veleslalomsko elito. Predvsem pa so smučarke, ki že vrsto let sooblikujejo vrh, letos v odlični formi. Tessa Worley, Federica Brignone, Viktoria Rebensburg … V boju za stopničke potem vidim še kar nekaj smučark. Poglavje zase pa je Mikaela Shiffrin. Zanjo trdim, da je na tekmah slabša, kot je v resnici. O tem so me prepričali treningi, ki sva jih opravili skupaj. Tista njena neverjetna vožnja, s katero je navdušila na kranjskogorski Zlati lisici, je le ena od voženj, ki jih sicer prikazuje na treningih.

Tri leta zasidrana v deseterici. V tem času je dvakrat stopila tudi na stopničke za zmagovalke. Foto: Sportida

Omenili ste reprezentančne sotekmovalke. Zdi se, da ste zdaj res ekipa v pravem pomenu besede …
To je obdobje kariere, v katerem zelo uživam. Našo ekipo odlikuje pozitivno vzdušje. Ko ne gre eni, gre drugi. To je eden od ključev do zadnjih rezultatov. Predvsem pa druga drugi privoščimo uspehe. Tako smo se pred kratkim veselile uspehov Mete Hrovat na mladinskem svetovnem prvenstvu. V Pjongčangu smo jo pozdravile z velikim navdušenjem. Ko pa je pred tem bila na stopničkah v svetovnem pokalu, sem ji dejala, da zdaj popuščanja z moje strani ne bo več deležna.

Interna tekma?
Ne. Gre pa za medsebojna zbadanja. Na splošno vlada odlično vzdušje.

Se s tem povečuje tudi tekmovalni apetit?
Vsekakor. Uživam. Rada tekmujem. Ko pa prideš do tega, da uživaš v tekmovanju, si se pripravljen boriti za vsak centimeter.

Včasih kar malce pozabljamo, da ste zaradi težav s kolenom ostali brez glavnine pripravljalnega obdobja. Čutite ta primanjkljaj?
Predvsem v Söldnu sem zelo čutila ta primanjkljaj. Tudi novembra, ko sem se šele uvajala, se mi je poletni izpad treningov še poznal. Nekaj dni pred tekmo v Killingtonu mi je uspel prvi pravi trening. Nato je steklo. Celo sama sem presenečena nad svojo formo. Če vse skupaj primerjam s predhodno sezono, v katero sem vstopila z veliko več treninga, moram biti zadovoljna. Me je pa malce strah, da bi se mi kje zalomilo. Zato porabim veliko koncentracije in energije, da se pripravim do želenega stanja za vrhunsko vožnjo. Ne želim, da je vrhunska vožnja plod srečnih naključij.

V Pjongčang je pripotovala kot deveta veleslalomistka svetovnega pokala. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ko je trener Denis Šteharnik kritiziral Stöcklijeve smuči, se je malce obregnil tudi ob Völkove veleslalomske. Se strinjate z njim?
Na tej ravni ne vidim nobene ovire do vrhunskega rezultata. Menim, da imam povsem konkurenčno opremo. Imam zelo dobre smuči. Ne čutim nobenega primanjkljaja. Völk je bil dolgo povsem v vrhu ženskega veleslaloma. Danes ima na svojem seznamu res manj tekmovalk, a tega ne bi povezovala s kakovostjo smuči, temveč z denarjem. Vendarle gre za manjšega proizvajalca, ki težje lovi velike "ribe".

V kolikšni meri pa lahko sami vplivate na razvoj smuči?
Odkar sem prva tekmovalka na Völklovih smučeh, dobim zelo veliko testne opreme. Žal letos nisem imela dovolj časa za testiranje, zato sem se odločila za lanski model smuči. Menim pa tudi, da je razvoj ženskih smuči zelo upočasnjen. Od leta 2012, ko se je spremenil radij smuči, so spremembe minimalne. O tem sem se pred kratkim pogovarjala z Juretom Hafnerjem, trenerjem Mete Hrovat, ki ima zares bogate izkušnje. Tudi on se je strinjal.