Briljantina: košček westendovskega paradiža na rodni grudi

Vse to in še mnogo več sta Jim Jacobs in Warren Casey zapakirala v nekoliko pocukran paket všečnih, na trenutke komičnih pesmi in energičnih plesnih vložkov ter na začetku 70. let 20. stoletja ustvarila Briljantino (Grease), kulturni in kultni fenomen in vse do danes enega komercialno najuspešnejših muzikalov vseh časov. Ne samo da je zgodba o tegobah in ljubezenskih prigodah uporniških mladcev in zasanjanih mladenk doživela nemalo odrskih reinkarnacij po vsem svetu, še posebej v mekah za ljubitelje glasbeno-plesnih produkcij, na newyorškemu Broadwayu in West Endu v Londonu, za izjemen uspeh je poskrbela tudi pri kritikih in občinstvu toplo sprejeta filmska interpretacija, ki je v orbito hollywoodskih A-zvezdnikov izstrelila Johna Travolto in Olivio Newton-John.

Eno teh odrskih različic si je po zaslugi Festivala Ljubljana ta teden mogoče ogledati tudi v poletnem gledališču Križank. Produkcija Bronowski z West Enda, sicer že stari znanec ljubljanskega festivala – oder Križank so osvojili že zadnji dve poletji z navdihujočimi uprizoritvami muzikalov Lasje (Hair) in Jesus Christ Superstar –, je s pomočjo koreografa in režiserja Mykala Randa prav posebej za slovensko občinstvo pripravila nostalgično nepozaben večer prepričljive, če ne pretirane, a v tem primeru več kot dobrodošle (hej, takratna mularija se je pač tako obnašala, ali ne?) igre nastopajočih, podkrepljene z vrhunsko odpetimi in še bolj dovršeno zaplesanimi točkami.

Sicer statično, a zato nič manj privlačno scensko postavitev, ki ji dominira s treh strani zaprt dvignjen oder s stopnišči na obeh straneh in olepšan s plakati, nedvomno navdihnjenimi s podobami legendarnega ameriškega popart umetnika Roya Lichtensteina, je razigran in usklajen ansambel prvovrstnih solistov in zboristov izkoristil do popolnosti.

Nepravično, morda celo neprimerno bi bilo izpostavljati kogarkoli, saj je osemnajsterica nastopajočih z natančno odmerjenimi ščepci hotenja, želenja in humorja poskrbela za ubrano celoto tako nežnih kot huronsko pulzirajočih in od nalezljive energije prekipevajočih trenutkov videne gledališke tapiserije.

Kljub pravkar izrečenemu se bom "obregnil" ob četverico, brez katere sicer nič kaj inovativne ali kakorkoli drugače poglobljene zgodbe ne bi bilo. A še tako preprosta fabula o življenju ameriških srednješolcev s sredine prejšnjega stoletja lahko s pomočjo dobre glasbene podlage in odličnega "kasta" postane prava paša za oči in balzam za dušo in ušesa.

V vlogi romantikov, vročekrvnega lepotca, liderja fantovske skupine The T-Birds Dannyja Zuka in prikupno zmedene Sandy sta se dodobra vživela Sean Mulligan in Maggie Lynne. Vidi se, da je za njima že kar nekaj muzikalne kilometrine, saj ju odlikujejo izjemne vokalne sposobnosti in dobra, trdna igra, da o na videz lahkotnem podajanju kompleksne plesne koreografije sploh ne izgubljam besed. Dan Burton – osebno menim, da vokalno močnejši od igralskega kolega Seana – je z likom nadutega in samovšečnega, a priljubljenega Kenickija, Dannyjevega najboljšega prijatelja, ustvaril močno moško figuro, ki dobro parira Dannyju in z njim ustvarja uravnoteženo nasprotje dveh sorodnih, a spet tako različnih osebnosti.

Nemalokrat pa se zgodi, da ena oseba v predstavi zasenči druge. Tokrat je to storila Philippa Stefani, ki je z upodobitvijo Rizzo, zagrenjene upornice, vodje dekliške skupine The Pink Ladies, mojstrsko oblikovala večplastno podobo na zunaj strah vzbujajoče bojevnice, za podobo katere se skriva nesamozavestno dekletce. Njen izjemno močan, čist vokal je še posebej prišel do izraza v pesmi There Are Worse Things I Could Do.

Če ste ena/eden v množici tistih, ki si radi brundajo znane napeve pesmi Summer Nights, Greased Lightnin', We Go Together, Hopelessly Devoted To You in You're The One That I Want, si naredite uslugo in si v Križankah vse do četrtka oglejte londonsko produkcijo Briljantine. Videno in slišano vas ne bo pustilo hladne. Zagotavljam!