Četrtek, 3. 4. 2014, 9.22
5 let
Turšič in Petrič: Kaj je z umetnostjo v vesolju, tam, kjer ni več človeka?
Špela Petrič je znanstvenica in umetnica, Miha Turšič pa oblikovalec breztežnostnih okolij, direktor KSEVT, Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij. Oba tudi del ekipe – Špela Petrič ena od sodelavcev, Turšič soavtor projekta Problem vožnje po vesolju - Supre:arhitektura –, ki bo letos na arhitekturnem bienalu v Benetkah predstavljala Slovenijo. Turšič je z arhitektko Majo Ivanič tudi komisar slovenskega paviljona. V projektu Voyager/nečloveški agent, ki sta ga predstavljala v Galeriji Kapelici in kjer sta organizirala tudi simpozij Topologija nečloveških agentov, se avtorja ukvarjata z vprašanjem umetnosti v vesolju.
Špela Petrič in Miha Turšič se gibljeta v polju razvojne umetnosti, kjer ne gre le za vprašanje razumevanje tega, kar obstaja, temveč tudi tega, kar je mogoče. Še natančneje, projekt Voyager/nečloveški agent sta avtorja umestila v kontekst bližnjega mogočega. Kako je z umetnostjo globoko v vesolju, tam, kamor človek ne more, je njuno izhodiščno vprašanje. Ne gre za fantastičnost, temveč za vprašanje tega, kar je izvedljivo, vendar še ne obstaja. Pa ne v človeško izkustvenem smislu, temveč v širšem smislu. V vesolje človek prodira stežka in le korakoma, vendar pa ga mora razumeti, zato da lahko razume sebe in svet okoli, še pravita.
Na arhitekturnem beneškem bienalu se boste ukvarjali z vprašanjem arhitekture v vesolju. Kako sploh o tej razmišljati v omenjenem kontekstu, prostoru? Miha Turšič: Ko razmišljaš o umetnosti v globinah vesolja, prideš tudi do vprašanja arhitekture, ki je popolnoma drugačna od arhitekture na Zemlji. Ko greš tako daleč, kjer ni več človeka, kjer ni več mogoče življenje, ki ga poznamo tu, potem arhitektura postane nekaj veliko bolj elementarnega, artikulacija obdajanja entitete.
Ali gre pri projektu Voyager/nečloveški agent, kjer razmišljata o možnostih umetnosti v vesolju, tudi že za praktične rešitve? Miha Turšič: Projekt je konkretno naravnan. Izhaja iz praktične razlike. Človek živi v okolju, kjer lahko preživi; ko se od tega območja oddalji, se porodi vprašanje o oblikah, ki presegajo preživitveno območje človeka. Je to neko drugo živo, na primer živali, rastline in bakterije, ali gre za tisto, pri čemer se že postavi vprašanje, ali je to sploh še živo? Torej digitalno živo, protocelice in umetno življenje.
Špela Petrič: Pri projektu gre za razmislek, kaj bi ta živa entiteta v globinah vesolja lahko bila in kako bi se sama tudi vzpostavljala. Pri tem odpiramo vprašanje, kaj je pravzaprav ključna značilnost živega. Kljub navidezni samoumevnosti je pojem življenja dokaj nedefiniran. Sprašujeva se o možnostih, kaj vse bi lahko pomenilo živo v najširšem kontekstu in kako bi bilo lahko predstavljeno. Na vesoljskih razdaljah in časovnih skalah se morajo entitete, ki tam obstajajo, nepredstavljivo dolgo samovzdrževati in to pod pogoji, ki so v razmerju do Zemlje neprirodni oziroma izrojeni. Pri tem se vzpostavi zanimivo razmerje do arhitekture, ki jo na Zemlji poznamo kot obdajanje, kot vmesnik med človekom in okoljem.
V vesolju obstaja veliko različnih okoljskih pogojev, kot tudi neskončno različnih možnosti, kako so entitete na njih prilagojene ter kakšen vmesnik med njimi in zunanjostjo potrebujejo. Bolj ko so entitete prilagojene nezemeljskim razmeram, manj zahteven je lahko ta vmesnik. In obratno, skrajno tuji pogoji vodijo do arhitekture, ki ima lastnosti ekosistema ali se celo, v primeru tehno-biološkega živega, meje med entiteto in obdajanjem zabrišejo. Zato človek, ki je biološko povsem neprilagojen na razmere v vesolju, potrebuje zelo kompleksen vmesnik. Človek lahko v vesolju preživi le, če je od neposrednega okolja popolnoma zaprt in snovno še vedno povezan z Zemljo. Z Miho v projektu razmišljava, kaj se zgodi, ko te povezave ni več.
In kaj se zgodi? Miha Turšič: Večina ljudi, ki je bila v vesolju, je bila na nizki orbiti, to je do 400 kilometrov nad Zemljo. Le dvanajst jih je šlo do Lune in še to za zelo kratek čas. Dlje pa človek v vesolju še ni prišel. Ključna težava sicer ni priti tja in nazaj, temveč tam preživeti. Človek je produkt ekosistema, v katerega je rojen. V vesolju pa tega ekosistema ni, zato ga je treba umetno ustvarjati, kar pa je v celoti in za zdaj nemogoče, saj ga še na Zemlji s težavo vzdržujemo. Že na Luni je to nemogoče početi, na Marsu, o katerem se danes veliko govori, je tudi v prihodnjih stotih letih to absolutno neizvedljivo. Lahko pridemo na Mars, prodajamo enosmerne vozovnice, vprašanje pa je, koliko časa je tam mogoče preživeti – par mesecev, največ eno leto?
Že v orbiti, kjer imamo vesoljsko postajo, se ta neposredno oskrbuje z viri z Zemlje, torej ne moremo govoriti o sistemu, ki je neodvisen od našega planeta. To pomeni, da dlje ko greš v vesolje, bolj mora arhitektura, ki je okoli človeka, predstavljati zanj primeren ekosistem. To, kar je v vesolju treba vzpostavljati, je tako ekosistem in ne arhitektura. Teza najinega projekta je, da se človek na Zemlji dobro počuti, v vesolju pa je "naravno" le umetno živo. Sateliti in vesoljske sonde, torej vsa tehnologija, ki je v vesolju, zato predstavlja biotop za umetno živo.
Govorite o kulturalizaciji vesolja, torej o posegih, ki so onstran vojaških, znanstvenih in komercialnih prizadevanj po doseganju zunajzemeljskega. Pa vendar je tudi kulturalizacija vesolja svojevrstna kolonizacija, v kateri primat še vedno pripada človeku. Špela Petrič: V smislu kolonizacije vesolja je ideja, ki jo razvijava, skrajno postantropocentrična. Obrat se zgodi z ugotovitvijo, da je človek v svoji pojavnosti v vesolju izrojen. Res je, da gre za razširjanje živega zunaj Zemlje, ampak to živo ni nujno človek. Zato mora človek sprejeti možnost, da bodo njegovi vesoljski agenti nečloveški. Sprašujemo se, kaj naj proizvajajo avtonomni agenti, ki jim človek omogoči nesmrten obstoj v medplanetarnem prostoru.
Miha Turšič: Ukvarjamo se z razumevanjem človeka in njegove produkcije v vesolju. Če neka inteligenca potuje skozi vesolje, tam vidi zvezde, planete in druge elemente, ki jih je vajena. A naenkrat zagleda stroj, ki ni del tistega okolja. In kaj to pomeni? Na primeru Voyagerja je izkušnja Malevičevega suprematizma zelo pomembna. Malevič govori o planetih, arhitektonih, nefunkcionalnih oblikah, ki že same po sebi odražajo mišljenje človeka. Samo človek je sposoben proizvesti takšne oblike. Samo človek je sposoben proizvesti umetnost, ki je posledica mentalnih procesov in ki lahko nastane samo v živem človeku. Ko gledaš Voyagerja s temi očmi, na njem ne potrebuješ zlate plošče. Veš, da nekdo stoji za tem. Jasno je, da je v ozadju nekaj živega in nek mentalni proces. Sam Voyager bo v trenutku, ko ne bo več v znanstveni funkciji, že umetnina.
Umetnik Sašo Sedlaček bi rekel, da so to smeti. Odsluženi sateliti in plovila, ki jih je v vesolju polno. Miha Turšič: To je ključno, saj če znanstveni instrument ugasneš in ne razumeš, kaj je za njim, potem postane smet. V trenutku, ko pa človeško produkcijo postaviš v kontekst mišljenja, je to ready-made. Ko straniščno školjko postaviš v galerijo, tam postane nekaj drugega. Umetnost ima to moč, da nekaj proglasi za umetnost. Naša želja je, da znanstveni instrument, ki je že 40 let v uporabi, v zadnjem mesecu svojega delovanja naselimo z umetniškim algoritmom. Umetniški pa tako ne bo zgolj zaradi oddajanja umetniških signalov, temveč zato, ker umetnost o Voyagerju razmišlja drugače.
Je v prenesenem pomenu vajino razmišljanje povezano tudi z vprašanji prihodnosti bivanja na Zemlji? Miha Turšič: Človek bo na Zemlji živel še zelo dolgo. Prej se bo človek spremenil na Zemlji, kot da bi zares živel nekje drugje. Četudi bi zaživel kje drugje, to ne bi bil več isti človek. Če kaj kolonizirati, to niso človeški prostori in kultura, temveč živo kot tako. Torej vzpostavljati dinamiko živega še kje drugje. Če je življenje pogost pojav, potem vstopamo v univerzalno ekologijo. Če pa ga ni, pa ni težava, če ga kam izvozimo.
Špela Petrič: To so radikalni razmisleki. Umetnost je zanje najbolj primeren partner, saj gre za nezavezujoče premišljevanje možnosti, na podlagi katerega se lahko odločimo za delovanje. Lastnost živega je, da se sčasoma naseli v praznem prostoru. Živo, ki bo naselilo vesolje, bo kvečjemu naše nasledstvo. Vesolje je avtentični prostor za nove konstrukte živega. Umetnost ima to svobodo, da se ji ni treba omejevati z realnostjo. Gre za estetizacijo mišljenja. To, kar lahko misliš, nato vzpostavljaš v polju umetnosti. Naše središče pa je umetnost zunaj Zemlje, tam, kjer ni več človeka. Pri tem pridemo do paradoksa – je to sploh še umetnost, če ni človeka? Oziroma kaj je tisto, kar ostane od umetnosti, če ni opazovalca? To kapsulo mišljenja pošlješ v prazen prostor pod domnevo, da bo čez od pet do deset tisoč let, ko bo človeštvo ali karkoli bo od tega ostalo sposobno potovati v globino vesolja in to našlo – ta artefakt – ter bo razumelo, kaj je bilo pred tem časom.
Ima ta artefakt tako dolgo življenjsko dobo? Miha Turšič: Vsaka forma, ki ima svojo materialnost, nosi sporočilo svojega časa, svojega mišljenja. Tudi Voyager bo tak, kot je, ostal še nekaj časa.
Špela Petrič: To pa zato, ker je vesolje silno prazno. Če je sonda oziroma objekt sorazmerno odporna na sevanje, ima materialno skoraj neomejen rok trajanja.
Ukvarjanje s temi vprašanji postavlja drugačno perspektivo tudi na nas same na Zemlji, saj stvari vedno dojemamo v nekih razmerjih, primerjavah ... Špela Petrič: Gre za vprašanje, kakšen odnos imeti do tega drugega, kar je prisotno že na Zemlji. Že sosed ti je drug, že rastlina ti je druga, tudi predmet ti je drug, tehnologija in podobno. Kako vzpostavljati te odnose, kako jih vrednotiti? Kakšno politiko do njih vzpostavljati, to je ključno vprašanje v tej refleksiji. In kako v tem razmerju razumeti tudi samega sebe. To je bistveno ontološko poizvedovanje sodobnega časa; kako se opredeliti do drugega, saj se sami oddaljujemo od tega, kar smo zgodovinsko vzpostavili kot človeško.
Da Voyager ob koncu svoje funkcionalne faze postane platforma za oddajanje umetniških signalov, je zdaj še zgolj ideja? Špela Petrič: Ob koncu svojega delovanja lahko Voyager postane smet ali umetnina. Celotno delovanje Voyagerja je do zdaj znano predvsem po dveh projektih, ki presegata okvire znanstvenega raziskovanja – to sta zlata plošča in portret planetov našega osončja. Izkušnje kažejo, da vesoljske institucije imajo ta posluh, da bodo sposobne razumeti to razliko. Naša naloga je, da jim to pomagamo razumeti. Menimo, da smo na dobri poti.