Veste, kako so nastali varnostna zaponka, obliž in kemični svinčnik?

Varnostna zaponka Ozadje nastanka varnostne zaponke je zgodba o previdnosti. Leta 1849 je Walter Hunt s prijateljem stavil, da bo iz bakrene žice izdelal varnostni zatič z zaponko, s katero bo mogoče pritrjevati konec žice. In res, nastala je predhodnica varnostne zaponke. Patent je Hunt prodal podjetju WR Grace and Co., ki jo je izpopolnil, danes jo uporabljamo po vsem svetu.

Kemični svinčnik Lazlo Biro je bil madžarski novinar, zanimala sta ga tudi slikarstvo in kiparstvo. Kot novinarja je uporaba nalivnega peresa Biroja večkrat spravila iz tira, zato je začel razmišljati, kako bi to zadrego rešil na bolj praktičen način. Idejo za kemični svinčnik je dobil, ko je ponesreči polil stekleničko črnila, po madežu pa so se odkotalile majhne kroglice, ki jih je imel na delovni mizi. Opazovanje kroglic, te so – obarvane s črnilom – za seboj puščale sledi, so spodbudile njegovo razmišljanje.

Novinarjeva nerodnost je rodila idejo. Poznal je metodo tiskanja svojega časa, in sicer valjasto obliko, ki na papir, kadar jo obarvajo s črnilom, odtisne zaželeno. Razmišljal je naprej in prišel do rešitve, tanke epruvete, napolnjene s črnilom, ki je imela na koncu kroglico, ki piše in riše. Sčasoma je izum izpolnjeval, kroglico je zmanjšal, kemični svinčnik pa tako pripravil na lahkotno pisanje. Svoj prvi kemični svinčnik je predstavil na mednarodnem sejmu v Budimpešti leta 1931. Inovacijo je izpolnjeval s pomočjo brata Györgyja, s katerim sta se posvečala še teksturi črnila.

Brata Biro sta leta 1943 emigrirala v Argentino, kjer se je zgodba s kemičnim svinčnikom nadaljevala. Oblikovno sta pisalo še nadgradila, v novi deželi pa ustanovila podjetje Biro. Na argentinski trg so v bolj množični izdaji pisala stopila leta 1945, poimenovali so jih Eterpen. Inovacija je požela uspeh, zanjo so se zanimala različna podjetja, patent pa je odkupil Britanec Marcel Bich. Kemični svinčnik je postal zvezda njegovega podjetja Bic. Američanom Biro svojega izuma ni prodal.

Madžarski novinar, zaslužen za kemični svinčnik, je v Argentini imel tak ugled, da so njegov rojstni dan, 29. september, izbrali za dan izumiteljev in tako počastili idejo, ki se je nastala po nerodnosti, pripeljala pa je do revolucije med pisali.

Žar Toplih pomladnih dni in poletnih večerov si skoraj ne moremo več predstavljati brez perutničk na domačem kovinskem žaru. Danes je to že samoumevni pripomoček vsakdana, s katerim lahko hitro in preprosto spečemo meso in zelenjavo, do leta 1952 pa ni bilo tako. George Stephen je v tem času delal za podjetje Weber Brothers Metal Work, ki je izdelovalo tudi plovce. Do takrat prevladujoč odprt opečnati žar Stephena ni zadovoljeval, saj je bil mnenja, da ta proizvaja neenakomerno toploto, pri čemer nastaja veliko tudi dima. Ni mu bilo všeč, da odprtina zgoraj dopušča preveč vetra, ki razpihuje pepel po hrani. Zato je prešel k dejanjem, okroglo obliko plovca je razrezal na pol, nanjo pa pritrdil tri noge. To je bil začetek uspešne produkcije Weber-Stephena, podjetja, ki je začelo izdelovati znamenite kuharske pripomočke.

Termovka Kemik in fizik sir James Dewar je vakuumsko steklenico izumil leta 1892. Oblikoval jo je tako, da je imela dve steni, iz prostora med njima je izpraznil ves zrak in tako zagotovil, da je tekočina v njej ohranila svojo temperaturo, pa če je bila hladna ali vroča.

Inovacije Dewar ni nikoli patentiral, njegovo proizvodnjo je nemško podjetje Thermos končalo leta 1904. Poznejša patentiranja pogruntavščine so Dewarja pustila praznih rok, saj za izum ni imel nobenih pravic.

Obliž Earle Dickson je delal za Johnson & Johnson. Govorimo o obdobju med letoma 1917 in 1921 in govorimo o moškem, ki je imel zelo nerodno ženo. Zato ni naključje, da je ravno Dickson zasnoval obliž. Sprva je ženine rane, ki si jih je pridelala med sekljanjem in rezanjem, reševal z gazo in lepilnim trakom. Vendar so to bile le kratkotrajne rešitve. Leta 1920 pa je nastala domislica. Dickson je gazo narezal na kvadratke, te pa namestil na kolut lepilnega traku.

Dicksonovemu šefu Jamesu Woodu Johnsonu je bila ideja všeč, vključil jo je v proizvodnjo. Leta 1924 je podjetje Johnson & Johnson začelo strojno izdelovati obliže. Iz sprva ročno narejenih je nastala proizvodnja izdelkov, ki so sčasoma postali prodajna uspešnica.