Mykal Rand: Muzikal je svet fantazije in discipline

Premiera muzikala Briljantina izpod peres avtorjev in režiserjev Jima Jacobsa in Warrena Caseyja je bila leta 1972. Muzikal Briljantina, ki na odru oživlja zlato dobo uporništva in svobode, je z odlično glasbo in zgodbo o nedolžnih in preprostih najstnikih, ki jo spremlja tudi ples, osvojil srca gledalcev po svetu, letošnje poletje tudi v Sloveniji. Mykal Rand je zelo popularen koreograf, plesalec, igralec v muzikalih in režiser v Veliki Britaniji. Glasba in ples sta del njegovega življenja že od petega leta, zato skoraj ni muzikala, kjer še ne bi pustil svojega pečata. Disciplina, ki je del njegovega dela, ga je tudi točno pripeljala na jutranji pogovor. Pojava Mykala Randa pa malce preseneča. Njegovo natrenirano telo bi lahko namreč govorilo, da je eden izmed atletov v popolni formi. Sam je v enem izmed intervjujev priznal, da sta njihov trening in prehrana tako dodelana, kot bi se pripravljali na olimpijske igre. Dve uri plesa, petja in nastopanja zahteva fizično in psihično pripravljenost.

Še maja ste igrali v zelo uspešnem muzikalu Starlight Express, kako to da v Slovenijo prihajate z Briljantino? Zaradi njene popularnosti? Organizatorji so si zaželi Briljantino, saj je to eden najbolj priljubljenih, če ne kar najbolj popularen muzikal na svetu. Ima dobro zgodbo, malce zabavno. Poleg tega nam je ustrezalo, da smo se po dveh zelo resnih temah v muzikalih Lasje in Jesus Christ Superstar vrnili z malce bolj lahkotno zadevo, nekaj za izboljšanje razpoloženja, nekaj za vse generacije.

Muzikal je bil prvič postavljen na oder leta 1972. Se je od takrat kaj spremenilo v besedilu, glasbi, celotni uprizoritvi? Prvoten muzikal iz leta 1972 je bil precej drugačen, kot ga videvamo zdaj. Film z Johnom Travolto in Olivio Newton-John je popolnoma spremenil originalno predstavo. Nekatere pesmi so vzeli iz predstave in jih malce olepšali v bolj pop obliko. Prvotna predstava je bila namreč zelo temna in groba. In ker vsi poznamo film, se nekako takšno obliko šova predvideva tudi na odrih. Z našo predstavo smo ohranili vse pesmi, ki so tudi v filmu, a glavne igralce naredili nekako bolj resnične.

Predvidevam, da ste oboževalec filma Briljantina? Seveda. To je bil prvi film, ki sem si ga ogledal še kot otrok. Navdušen sem bil nad obema glavnima igralcema. John in Olivia sta bila res super.

Nekako se mi zdi, da so v vseh muzikalih Briljantina igralci podobni Johnu Travolti, igralke pa Olivii Newton-John. Zunanji videz, gibanje, oblačila … Tako je bilo napisano in tega seveda ne moreš spremeniti. Poleg tega je bil takrat takšen način komunikacije, osvajanja, gibanja, če mislite hojo, ki jo uporablja John Travolta v filmu.

V zelo uspešnem muzikalu Starlight Express ste igrali Electro, kjer na odru poleg petja in plesa navdušujete tudi s kotalkanjem. Videti je zelo naporno! Res je težko (nasmeh). A sreča zame, saj kotalkam že od svojega četrtega leta ter pojem in plešem že od petega leta. Tako da je to pravzaprav popoln šov zame. Za druge, ki so se morali posebej za šov naučiti tudi kotalkati, je pa res zelo zelo zahtevno. Paziti moraš na svoje gibe, ki so zelo energični, poleg pa še peti in igrati. Zelo naporno. In to priznajo vsi pop pevci, ki po svojih eksplozivnih nastopih na svojih koncertih nastopijo na odrih West Enda.

Na splošno se mi zdi gledanje na igralce v muzikalih, češ saj malce plesanja in petja pa res ni tako težko, podcenjujoče. Meni se zdi, da je tekoče petje, plesanje in nastopanje naporna zadeva. Seveda je naporno. Potrebne je veliko vadbe in discipline. Vsak dan osem ur, sedem dni na teden.

Ples, petje, kotalkanje, je še kaj, česar niste počeli na odru? Mislim, da je marsikaj, česar še nisem (nasmeh). Želim vedno več in vedno bolje.

Kar je dobro. V zadnjih muzikalih niste več "samo" igralec, ampak ste tudi režiser in kostumograf. To je naslednja stopnja, ne? Tako je. Najprej sem začel kot "le" nastopajoči v predstavi. Nato sem napredoval v "dance captaina", osebo, ki nadzira plesalce in skrbi, da je vse popolno. Nato sem postal "residence director" in pozneje še koreograf in režiser svojih predstav.

Ste kot koreograf sodelovali tudi s pop pevci? Sem in to je bilo res zabavno. Sodeloval sem s pevko Mayo. Naredil sem celotno koreografijo za njeno svetovno turnejo. Bilo je super, saj sem videl pol sveta. Je pa ples drugačen, bolj komercialen in koreografija je popolnoma drugačna kot v gledališču. Spet naporno delo, tudi zato, ker si nepretrgoma naokoli.

Tudi vi s svojimi predstavami nastopate po vsem svetu. Dobivate različne odzive občinstva glede na različna mesta? Vsako mesto ima svojo osebnost, ki se odraža na vsak svoj način. Vsi so nad predstavami navdušeni, samo odvisno je, kako to pokažejo.

V zadnji letih smo zasledili, da so muzikali postali popularni tudi v filmih. Kaj se je spremenilo? Res je. Muzikali se vračajo tudi v film. Pred desetletji so bili popularni tudi v filmih, ko je bilo vse ogromno, ko je bilo na odrih tisoč in tisoč ljudi. Nato se je pojavila kriza v filmu, ki je zdesetkala nastopajoče. Leta 2001 je prišel film Moulin Rouge in v filmsko industrijo spet vrnil muzikal. Glasba in ples sta univerzalna jezika, ki ju vsi razumejo in sta za številne ljudi odličen izhod od vsakdanjih skrbi. Nekakšna fantazija.

Ki jo seveda obožujete. Normalno. Glasba je del mojega življenje od otroštva naprej.

Katero predstavo bi radi na novo postavili na oder? Rad bi režiral Evito. Všeč so mi glasba, zgodba, osebe.

Ampak ne z Madonno? Ne, pretežko delo (nasmeh). Čeprav se je v filmu izkazala odlično.

Na vaši strani na Facebooku sem prebrala, da ste navdušeni nad slovensko kuhinjo, prijaznostjo ljudi, nad Ljubljano. Vas lahko pričakujemo tudi prihodnje leto? (nasmeh) To je odvisno od organizatorjev. Zelo smo veseli, da smo se lahko dvakrat vrnili po muzikalu Hair, in obožujem Ljubljano. Žal mi je, da si nismo uspeli ogledati še kaj več od Slovenije, a žal ni časa.