Avgust Demšar: Črne kronike nikoli ne berem, ker imam sam dovolj idej

Kmalu na TV Slovenija prihaja tretja sezona serije Primeri inšpektorja Vrenka, lani je izšla že 12. knjiga iz sklopa – ali ste ob začetku pisanja teh kriminalk slutili, da ustvarjate nekaj, kar bo pustilo tako močan pečat?

Ne, nikakor. Ko sem začel pisati, sem to delal iz čistega veselja. Takrat pri nas kriminalke še niso bile priljubljene. Nekaj avtorjev nas je že pisalo, niso pa bile te knjige posebej brane ali izposojane. Moj edini namen je bil uživati v žanru. Žanrske knjige ljubim že od nekdaj in tako sem se odločil, da pogledam, kako je z druge strani. Presenetilo me je že, da sem našel založbo. Bil sem star dobrih 40 let, nisem imel nobene izkušnje ali reference, tako da se mi je že to zdel dosežek. Ko je bil prvi roman med kandidati za kresnika, je presenetilo tako založbo kot mene. Da bi se kdaj to pojavilo na televiziji, pa niti v sanjah nisem pričakoval.

Katere TV-kriminalke so ga v zadnjem času pritegnile? Poglejte:

Kaj vas je pritegnilo k pisanju kriminalk glede na to, da ste po poklicu profesor likovne pedagogike?

V osnovi šoli smo vsi prebirali kriminalke, v srednji smo nato prešli na znanstveno fantastiko, ker je v tem jugoslovanskem prostoru bilo veliko tega, recimo revija Sirius. Vedno pa sem ostal zvest kriminalkam in sem nato začel spoznavati novejše avtorje, ne zgolj Agathe Christie in Sherlocka Holmesa. Mislim, da me je od nekdaj pritegnila kombinacija sproščene literature in inteligentnih ugank. Ameriški avtorji mi nikoli niso bili blizu, ko se je začel bum s skandinavskim noirjem, pa sem še bolj padel notri. Trilogija Millenium Stiega Larssona je bila velikansko odkritje in občutek imam, da se sodobni avtorji s tem ne morejo primerjati.

Katera vrsta kriminalk vam je najbližja kot bralcu? Klasične salonske z vprašanjem, kdo ga je ubil, kot jih je pisala Agatha Christie, ali noir Raymonda Chandlerja, morda odvetniški zapleti Johna Grishama ali sodobni skandinavski avtorji?

Začel sem z angleško salonsko in ta me še vedno najbolj pritegne. Denimo Colin Dexter, zadnje čase pa ponovno prebiram klasike, trenutno R. D. Wingfielda, očeta inšpektorja Frosta, ki ga je tako krasno odigral David Jason. Tako da zdaj tudi vzporedno ponovno gledam serijo, da vidim povezave. Potem je Caroline Graham, ki si je izmislila inšpektorja Barnabyja. Kot omenjeno, so mi zelo všeč Skandinavci, čeprav so zgodbe temačne in preveč krvave, ampak teh več gledam kot berem. Od Američanov sem bral klasike, na primer Stephena Kinga in Grishama, z noirjem pa nikoli nisem našel pravih stikov. Všeč mi je tudi avstrijski avtor Wolf Haas, od katerega imamo prevedeno samo knjigo Matilda, zato pa je bilo posnetih nekaj filmov in vsi so zelo odbiti in samosvoji. Zdi se mi, da bi si takšni avtorji zaslužili več pozornosti.

Ali ste se pri ustvarjanju lika Martina Vrenka zgledovali po katerem izmed teh slovitih detektivov?

Ne. Ko sem začel pisati prvi roman, sem naletel na težavo, ko sem ugotovil, da imam razdelan kriminalni zaplet – torej, kdo bo koga in kaj –, potem pa sem ugotovil, da potrebujem še nekoga, ki to razreši. Do takrat se z junakom sploh nisem ukvarjal in potem je nekoliko na hitro nastal Martin Vrenko. Tako sem se odločil, da bo moški približno mojih let, da se mi ni bilo težko vživeti v nekoga drugačnega. Danes vidim, da je malo klišejski, ampak to se pri žanru pričakuje, in zdaj sem z njim zadovoljen.

"Ko sem začel pisati prvi roman, sem naletel na težavo, ko sem ugotovil, da imam razdelan kriminalni zaplet – torej kdo bo koga in kaj –, potem pa sem ugotovil, da potrebujem še nekoga, ki to razreši." Foto: Ana Kovač

Čez leta in skozi knjige je lik rasel, z njim pa tudi kompleksnost primerov in debelina knjig. Ste si namenoma zadajali vse ambicioznejše cilje z zgodbami ali so se te preprosto tako razvile med pisanjem?

Malo so se razvile same, večinoma pa je bilo zavestno. Po prvih petih dokaj kratkih knjigah je bila glavna pripomba bralcev, da je ta Demšar "fajn", vendar se prehitro konča. Tako da je bila Obsedenosti v času krize prvi nekoliko daljši roman, nato pa so se precej razrasli, ker sem ugotovil, da zmorem napisati več. Čeprav nisem hotel na silo raztegovati zgodbe, sem to vseeno storil pri Cerkvi, ki je moj najobsežnejši roman. Zadal sem si bedast cilj napisati milijon znakov. To mi je sicer uspelo, ampak potem je bil notri kup mašil, tako da sem v drugi reviziji črtal okrog 150 tisoč znakov. Čeprav so vse knjige trilogije Vodnjaki precej obsežne, so imele zgodbe, ki so to zahtevale. Zdaj pa imam tega dovolj in knjiga, ki sem jo ravno oddal založbi, je intimnejši roman, podoben prvim.

V kakšni meri bi rekli, da se televizijski Vrenko, kot ga upodobi Dario Varga, razlikuje od tistega, ki ste si ga zamislili? Sprašujem, ker je denimo znano, da je bil Ian Fleming zelo nezadovoljen z izbiro Conneryja kot Bonda.

Marsikateri avtor je nezadovoljen z izbiro igralca. Recimo prej omenjeni Wingfield in njegov Frost. Ravno berem knjigo in se mi lik zdi identičen na papirju in na televiziji, ampak Wingfield nikoli ni sprejel Davida Jasona. Po drugi strani si je Andrea Camilleri inšpektorja Montalbana zastavil precej drugače, kot ga je upodobil Luca Zingaretti, a ga je posvojil in se navdušil nad njim. Pri Vrenku nikoli nisem določil njegove zunanje podobe, in ko so producenti izbrali Vargo, sem se odločil, da se pustim presenetiti. Pozitivno me je presenetil, ko me je na predvečer začetka snemanja prve epizode v Mariboru poklical in sva se dobila na pijači, da sva si izmenjala izkušnje glede tega, kako vidiva Vrenka. Hitro sva ugotovila, da ga vidiva zelo različno, kar me je sprva motilo, potem pa sem videl, da je Dario zares zainteresiran za to vlogo, da to zanj ni zgolj služba. Tako sem se odločil, da glede na to, da bo na zaslonu njegova podoba, naj izgradi svoj lik, kot si ga je zamislil. Mene razlika ne moti.

"Pri Vrenku nikoli nisem določil njegove zunanje podobe, in ko so producenti izbrali Vargo, sem se odločil, da se pustim presenetiti." Foto: Ana Kovač

Kako ste zadovoljni s podobo in osebnostmi preostalih vaših likov, kot se pojavijo na ekranu, predvsem novincev v novi sezoni?

Tretje sezone še nisem videl. Jaz jih pogledam, ko so na televiziji. Imel sem precej težav, da sem posvojil prevod literature na ekran. Zdaj razumem, da je treba veliko klestiti, tako pri likih kot pri dogajalnih okoljih – jaz brez težav Vrenka pošljem v London, tukaj pa bi šlo za to pol proračuna. Zdaj na knjigo in serijo gledam kot na dve povsem različni stvari, ki tečeta vsaka zase. Sicer sodelujem pri prvih različicah scenarijev, a te nato predelajo soscenaristi in urednik in potem še režiser. Z izbiro igralcev sem zadovoljen, z vsebino malo manj, ker se mi zdi, da bi lahko kaj izpeljali drugače, ampak razumem omejitve.

Pred leti ste napisali tudi scenarij za celovečerni film po svojem romanu Miloš, v katerem spoznamo naslovnega detektiva Miloša, ki nato v Pohorski transverzali združi moči z Vrenkom. Kaj se je zgodilo s tem projektom in ali bomo Miloša spoznali v tretji sezoni?

To je bila ideja režiserja Borisa Jurjaševiča, ki je režiral tudi nekaj epizod Vrenka. V romanu je videl potencial in tako sva skupaj pripravila scenarij. Tega je prebralo več ljudi in pravijo, da ni slab, vendar je povsem žanrska kriminalka, tako da ji je na natečajih na SFC zmeraj zmanjkalo nekaj točk. Boris je potem dejal, da bi morda morali dodati več socialne note, ampak pri tem sam nisem sodeloval in ne vem, kaj se zdaj dogaja. Kar zadeva tretjo sezono, pa Miloša ne bo v njej.

Kot rečeno, ta sezona serije temelji na vaši osmi knjigi Pohorska transverzala, ki je ena kompleksnejših že samo zaradi velikega števila detektivov, ki raziskujejo primer. Ali je bilo pri prenosu na televizijski format treba sprejeti kaj kompromisov?

Ni bilo treba veliko. Transverzala je sledila romanu Miloš. Morda sem se takrat Vrenka nekoliko naveličal in sem želel, da ima junak druge lastnosti, zato sem ga dodal zraven, čeprav sta si na neki način precej podobna. Moja prva ideja je bila, da bo Miloš enkraten lik, zato je v prvi različici romana tudi na koncu požrtvovalno umrl. Testni bralci so mi knjigo vrnili in rekli, da to ne pride v poštev, zato sem to spremenil. Nato sem Transverzalo pisal leta 2017, ko je bilo precej političnih pretresov – no, saj zmeraj so – in sem se odločil dodati zgodbi politično ozadje. To pa z vidika preiskave pomeni, da gre za večji primer, ki potrebuje več preiskovalcev.

"Zdaj razumem, da je treba v seriji veliko klestiti, tako pri likih kot pri dogajalnih okoljih – jaz brez težav Vrenka pošljem v London, tukaj pa bi šlo za to pol proračuna." Foto: Ana Kovač

V tej knjigi še posebej do izraza pride družbeni oziroma v tem primeru kar politični element, ki je postal eden od zaščitnih znakov vaših kriminalk. Skorumpirani politiki, gospodarski kriminal, pohlepni podjetniki – v kolikšni meri so vam v navdih strani črne kronike in v kolikšni dnevnopolitične teme?

Črne kronike nikoli ne berem, ker imam sam dovolj idej, kdo bi komu kaj storil. Politike ne spremljam, ampak te stvari vseeno pridejo do mene. Osebno sicer ne bi rekel, da pišem družbenokritične romane ali romane o Mariboru, ampak kriminalko pač moraš postaviti v nek okvir. Pri pisanju so mi glavna vodila kriminalni zaplet, dedukcija in raziskovanje ter vprašanje, kdo je morilec. Obenem je tako, da kadar je zaplet povezan s politiko, tajkuni ali Cerkvijo, zgodbo vseeno speljem na neko osebno raven, na psihološke vzroke. Ko sem to pisal, se je v politiki precej dogajalo. In čeprav sem tisti uvod o novih obrazih napisal pred osmimi leti, danes ne drži nič manj, vse se odvija na enak način. Upam, da so del tega obdržali tudi v seriji. Sicer pa me vodijo pravila žanra. To pomeni, da morajo biti na koncu stvari pojasnjene. Bralcu ne moreš pustiti stvari v zraku – če sem nekaj omenil na 25. strani, mora biti na koncu razloženo. Ni pa treba vsega servirati na krožniku. Določene stvari lahko ostanejo toliko odprte, da se bralec še vedno sprašuje, kaj je v ozadju, ne sme pa ostati nedorečeno.

V sodobnih detektivkah so detektivi pogosto moralno sivi ali pa jih zaznamuje neka travma, neredko alkoholizem – ste se morda odločili Martina Vrenka narediti izrazito moralnega in krepostnega prav zato, da izstopa iz množice?

Da, tako je. Jaz se priklanjam pravilom žanra, izogibam pa se njegovim klišejem in osebnost glavnega junaka je eden takih klišejev. Ko sem začel razmišljati, kakšen naj bo Martin Vrenko, so mi pravila narekovala naslednje: imeti mora nekaj sposobnosti, ki ga ločijo od drugih – na primer sposobnost dedukcije ali fotografski spomin. Mora pa imeti tudi neko hibo, ki ga naredi bolj človeškega. Na prvo žogo bi na Štajerskem to moral biti alkoholizem, kar so mi doma takoj prepovedali – tam imam najstrožje bralce. Tako da Vrenko nima težav z alkoholom, včasih popije kako pivo, včasih kak viski, ampak to ni nobena drama. Namenoma je takšen – nima travm, nima frustracij, nobenih problematičnih razvad in tako naprej. Pravzaprav mi je to všeč in nisem edini. Po drugi strani mi je Lisbeth Salander iz Dekleta z zmajskim tatujem eden najboljših likov, pa je obremenjena s hudimi, hudimi travmami.

"Glavni junak mora imeti neko hibo, ki ga naredi bolj človeškega. Na prvo žogo bi na Štajerskem to moral biti alkoholizem, kar so mi doma takoj prepovedali – tam imam najstrožje bralce." Foto: Ana Kovač

V seriji je večji poudarek na Vrenkovih zasebnih razmerjih, predvsem z očetom in partnerko Mojco, kar mislim, da ste nekoč omenili, da se je razvilo iz scenaristične potrebe po bolj zaokroženi zgodbi. Ali ste razmišljali, da bi posledično lik Mojce postal aktivnejši tudi v romanih?

V prvih scenarijih, ki sem jih pripravil za prvo sezono, je Mojca podobna kot v romanih: z Vrenkom sta poročena že 20 let, njuno življenje ni polno ljubezenskih viharjev, ampak temelji na zaupanju in spoštovanju. Ugotovili so, da za serijo to ni dovolj, da je potrebna romantična napetost med junakoma, zato so jo prelevili v lik, ki ga poznamo iz serije. Očeta v mojih romanih sploh ni. Po koncu prve sezone, ko so mi naročili, naj napišem scenarije za drugo, so mi rekli, naj vključim Mojco in Vrenka starejšega in naj delam z njima, kar hočem. Najprej nisem vedel, kako, saj nimam odnosa do teh likov, ampak potem sem se odločil tako: z Mojco se sicer nisem kaj dosti ukvarjal, z očetom pa sem si dal dela. Konec prve sezone on sestopa iz življenja, motor da sinu in tako dalje, jaz pa sem se ga odločil revitalizirati. Poslal sem ga v zdravilišče, kjer se zaljubi, in Janez Hočevar je bil navdušen nad tem. Nasploh sem zelo ponosen na to, kako veliki igralci se pojavijo v seriji.

V romanih velika večina vaših junakov govori zborni jezik in le redkokateri lik uporablja narečne izraze. To se je nato preneslo tudi v serijo, kar je v prvi sezoni zmotilo nekatere gledalce. Kako vi gledate na to? Bi morala Vrenko in Breznik govoriti štajersko?

V romanu ni narečne govorice, ker me pri branju romanov pretirana uporaba narečij zmoti. V skrajnih primerih jo uporabim, ko želim kaj poudariti. Pri prvi sezoni je bilo kar nekaj razburjenja, sploh na Štajerskem. Ko smo se pogovarjali na literarnih večerih v Kopru ali Novi Gorici, tega niso omenjali. Tudi mene pa je malo zmotilo, saj sem nenazadnje tudi jaz Štajerec. Denimo, če povsem stranski lik patronažne sestre v Mariboru govori izrazito ljubljansko, se mi to zdi manj verjetno, kot če bi govorila mariborsko. Po drugi strani pa je običajno, da Mojca govori ljubljansko, saj je prišla iz Ljubljane. Kolikor sem izvedel, se za štajersko narečje niso odločili tudi zato, ker se niso hoteli ujeti v klišeje – v komičnih serijah so Štajerci pogosto liki, ki govorijo neumnosti in poskrbijo za smeh. No, po drugi strani so v drugi sezoni vseeno imeli Matjaža Javšnika, ki je igral komičen lik – in to ne v skladu z likom iz moje knjige, ki je zelo zdravorazumski kmetovalec. Vseeno kriminalne serije gledam kot uganke, kjer so pretirana narečja lahko moteča za razumevanje.

"V romanu ni narečne govorice, ker me pri branju romanov pretirana uporaba narečij zmoti. V skrajnih primerih jo uporabim, ko želim kaj poudariti. Pri prvi sezoni je bilo kar nekaj razburjenja, sploh na Štajerskem." Foto: Ana Kovač

Veljate za začetnika oživitve kriminalk v Sloveniji in kmalu so po vaših sledeh stopili mnogi drugi avtorji, med bolj znanimi in uspešnimi so denimo Tadej Golob, Mojca Širok in Agata Tomažič. Kateri je vas najbolj pritegnil?

Nisem tisti, ki je vse skupaj začel, vendar sem se ob pravem času znašel tukaj. Takrat sta že bila vsaj dva avtorja, ki sta pisala ciklične kriminalke, Vladimir P. Štefanec in Sergej Verč, pa tudi Maja Novak je napisala eno ali dve. In ko so njo vprašali, zakaj njena ni postala tako velika uspešnica, je rekla, da najverjetneje čas še ni bil dozorel. Ko sem začel jaz pisati, je najbrž bil zrel, ko pa se je pojavil Tadej Golob z megahitom Jezero, je bilo to dobro za vse, saj se je začela gladina dvigati. Če si edini petelin na kupu gnoja, si glavni, ampak si še vedno samo na kupu gnoja.

Danes je scena zelo razvita, morda celo preveč. Marsikdo ima idejo, da lahko napiše kriminalko in pravljico, ampak to sta zahtevna žanra, pravljica celo bolj. Če hočeš napisati kaj dobrega, to ni preprosto. Vseeno pa je kup zelo dobrih avtorjev. Žal moram priznati, da ne preberem veliko. Preberem, kar napiše Mirt Komel, pa Tadej (Golob, op. p.) včasih, prebral sem Plavalca Renata Bratkoviča, pa tudi knjigo Toneta Freliha. Moram pa povedati, da je včasih težko brati stvari v istem žanru, kot ga sam pišeš, ker te zmoti, ko bi sam stvari obrnil drugače. Ob družini, službi in hobijih pa mi tudi zmanjka časa, tako da žal branje trpi zaradi tega.

Nam lahko razkrijete, čemu se trenutno posvečate? Bo to nov roman ali se boste morda posvetili filmu in televiziji?

Po trilogiji Vodnjaki, ki ima 1.500 strani, sem se najedel tega "špehovja", zato je zdaj Martin Vrenko odšel v zdravilišče, ker si je konec zadnjega romana poškodoval ramo. To se je zgodilo tudi meni in tako sem tudi sam prvič v življenju odšel v zdravilišče in končno vem, kako to poteka. Seveda se Vrenku zgodi umor, je pa to po obsegu polovica prejšnjih romanov, zgodba je intimnejša, Mojca je zraven, precej je njunega odnosa in Martina Vrenka, ampak – brez skrbi – še vedno je klasična kriminalka. To sem že oddal in je pri uredniku na založbi.

O novem literarnem projektu, ki bo nekaj povsem drugačnega: "Ne vem, kako bodo to sprejeli bralci, ampak to delam iz čistega užitka." Foto: Ana Kovač

Že kako leto pa pišem nekaj, za kar ne vem, kako to, da me ni že prej prešinilo. Moj drugi del življenja je likovna pedagogika oziroma sodobna umetnost. Predavam postmoderne likovne prakse, ukvarjam se s sodobno likovno produkcijo, z inštalacijami, performansi in podobnim. Tako sem začel pisati likovne kratke zgodbe s kriminalno tematiko. Izbral sem nekje sedem likovnih praks, recimo nekaj podobnega akciji Marine Abramović, kar je precej neortodoksna zadeva, in temu dodal umor. Tako zdaj nastaja sedem kratkih zgodb in načrtujem zbirko. Vsaka zgodba bo vezana na eno sodobno likovno prakso in v vsaki bo umor, ne bo pa detektivov, ne bo Vrenka, tudi dedukcije ne bo in preiskav, temveč samo dogodek. To je precej drugačna zadeva in ne vem, kako jo bodo sprejeli bralci, ampak to delam iz čistega užitka.

Preberite še:

Trendi Boštjan Virc: slovenski producent v igri za oskarja

Trendi Hamo brez dlake na jeziku: Politično korektni časi so slabi za rock'n'roll

Trendi Zakaj je Tajči odšla v ZDA? "Nisem več videla drugega izhoda."