Sobota, 19. 4. 2025, 4.00
1 dan, 17 ur
Ocena 7. sezone Črnega zrcala (Black Mirror)
Black Mirror: kako smo se naučili ljubiti tehnologijo … in jo sovražiti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,90
Christin Milioti se vrača v nadaljevanju epizode USS Calister, kjer je njena osebnost digitalizirana, prekopirana in ujeta v virtualni svet vesoljske videoigre. Konec ponovno obrne vse na glavo in še dobro, da je obljubljen tretji del.
Ali bo predsednik vlade pof**** pujsa? To je bilo vprašanje, ki smo si ga gledalci zastavljali, ko je pred 14 leti prva epizoda Črnega zrcala (Black Mirror) pristala na TV-programu, tudi na nacionalki. In vsaka naslednja sezona nam je pokazala, kam nas lahko privede tehnologija, in odpirala teme, o katerih bi se morali pogovarjati.
Pri Državni himni, torej tistem delu s predsednikom vlade in pujsom, ni šokantno končno dejanje, temveč prikaz vpliva in moči družbenih medijev – takrat še novotarije – na življenje posameznika, sploh politika. Avtor serije Charlie Brooker v vsaki epizodi vzame neko sodobno tehnologijo in si zamisli, kakšen bi bil svet, če bi bil njen vpliv potenciran do onemoglosti. Kaj bi se zgodilo, če bi robotski psi morili ljudi (S4E5 Metalhead)? Kaj, če bi se snemalo vse, kar vidimo in slišimo (S1E3 The Entire History of You)? Kaj, če bi naš vpliv na družbenih medijih prinašal dejanski vpliv (S3E1 Nosedive)? Kaj, če bi lahko starši otrokom cenzurirali neprijetne podobe na ravni možganov (S4E2 Arkangel)?
Napovednik nove, sedme sezone:
Tehnologija in družba
Aktualna sedma sezona, ki je na Netflixu pristala prejšnji teden, je sestavljena iz šestih epizod in vključuje nadaljevanje ene najbolj priljubljenih epizod, USS Callister. Skozi vseh 33 epizod in en interaktivni film je bil Black Mirror sicer striktno antološka serija, da je torej vsaka zgodba ločena in se večinoma celo odvijajo v različnih, neskladnih svetovih, a obsesivni oboževalci – pa tudi tisti malo bolj pozorni – so že opazili številne povezave, od podobnih futurističnih tehnologij, do poimenovanj, ki vzbujajo asociacije na druge epizode, like, dogodke.
No, z izjemo USS Callister najbrž nima smisla iskati širšega smisla v teh povezavah, saj bi s tem zgrešili bistvo: posamezne zgodbe, v katerih tehnologije spreminjajo družbene vzorce in naravo ljudi. Zgodbe, ki opozarjajo na preteče nevarnosti in občasno, ampak res občasno, ponudijo kaj optimističnega, skoraj eteričnega. Sploh v aktualni sezoni. No, ne takoj na začetku.
Rashida Jones in Chris O’Dowd sta prekrasen par v eni najbolj temačnih epizod do zdaj – sploh zato, ker je z izjemo enega tehnološkega preskoka brutalno realistična.
Običajni ljudje
Sedma sezona se začne z najbolj temačno epizodo iz paketa, Common People. Glavna junaka sta slehernika Mike in Amanda, ki sta zadovoljna v svojem nič-kaj-posebnega življenju, dokler Amanda ne pristane v komi zaradi tumorja. A obstaja nova tehnologija, ki jo lahko reši – za ceno mesečne naročnine do konca njenega življenja. Scenarij postavi vzporednico med konsistentnim slabšanjem kakovosti storitev monopolnih naročniških storitev (kot je seveda tudi Netflix), sicer poimenovanim enshitification oziroma po naše "podrekanjem". A medtem ko je slabša kakovost slike in vključenost oglasov na Netflixu lahko moteča, je pri delovanju možganov to nekaj povsem drugega.
Leitmotiv te sezone je sicer možnost življenja digitalnih konstruktov, ki jo Black Mirror osvetli skozi različne perspektive in žanre. Medtem ko poskušajo prikupni Throngleti zavzeti svet (Plaything), si junakinja starega romantičnega filma želi ljubiti osebo brez predsodkov (Hotel Reverie), digitalizirane kopije zaposlenih v razvijalcu iger Infinity pa bi radi le preživeli v svetu videoigre, kjer jih želijo vsi ubiti (USS Calilster: Into Infinity). Dandanes, ko se vse več ljudi pogovarja z digitalnimi pomočniki in orodji umetne inteligence ter jim pripisuje človeške lastnosti, so te teme še posebej zanimive, Black Mirror pa ponovno ponudi samosvoje perspektive.
Kaj če bi črno-beli film lahko oživel – ali, še bolje, kaj če bi lahko mi vstopili vanj in tam zaživeli?
Tehnološko povzdignjena empatija
Black Mirror je polnokrven žanrski izdelek in nova sezona je prava poslastica za ljubitelje spekulativnih zgodb. Vseeno je bila serija pogosto deležna kritik glede distopične narave zgodb in osredotočanja na negativne vidike tehnologij. No, to se je spremenilo z novo sezono – s seveda častno izjemo prej omenjene prve epizode. Če so epizode, kot je San Junipero (S3E4), v prejšnjih sezonah izstopale, je sedma sezona prava parada čustev in empatije. In to na najboljši način.
Čeprav bo med ZF-oboževalci nedvomno najbolj priljubljena epizoda USS Callister: Into Infinity in jih bo zaradi navezave na interaktivni film Black Mirror: Bandersnatch pritegnila tudi epizoda Plaything, je najbolj zanimiva predzadnja Eulogy. Paul Giamatti igra človeka, ki prejme obvestilo, da je umrla njegova nekdanja ljubezen, in prošnjo, naj sodeluje pri ustvarjanju njene nagrobne projekcije.
Dvakratni skoraj oskarjevec Paul Giamatti blesti v eni najboljših in najbolj čustvenih epizod do zdaj.
Tako se ob spremljavi virtualne vodičke s pomočjo starih fotografij in spominkov potopi v spomine (s tehnologijo, ki je podobna tisti iz USS Calister) ter odkriva svojo preteklost – pravzaprav samega sebe. Epizoda ponudi zanimivo tehnologijo, ki se zdi povsem na robu mogočega, in jo poveže s pristno človeško izkušnjo, z izgubo mlade ljubezni zaradi preobremenjenosti s samim seboj in dolgoletno prebolevanje te izgube. Prikazana čustva so skozi tehnološko izkušnjo še poglobljena, sploh ob izjemno tankočutni igri edinstvenega Paula Giamattija.
Ali je sedma sezona Black Mirror vredna ogleda?
Naslovno Črno zrcalo je metafora za mobilni telefon, za zaslon, v katerega buljimo in ki nam v svoji črnini, ko je izklopljen, prikaže naš obraz. V sedmi sezoni ne manjka distopije in opozoril pred tehnologijo, a zdi se, da Black Mirror še bolj kot kadarkoli prej pokaže, da tehnologija sama ni problem – problem je, kako jo uporabljamo in kako si dovolimo, da nam drugi (denimo korporacije ali države) vsilijo koncepte in načine uporabe, ne da bi se o tem pogovorili. In prav to je ključno sporočilo te serije družbi: začnimo se pogovarjati o uporabi tehnologije, preden nam monopolne korporacije vsilijo naročnino na življenje.
Opomnik, da Black Mirror tudi v novi sezoni prikaže temačne in krvave plati prihodnosti. Scena je iz epizode Plaything, ki je sicer dokaj zabavna.
Avtor: Charlie BrookerIgrajo: Rashida Jones, Chris O’Dowd, Issa Rae, Emma Corrin, Awkwafina, Peter Capaldi, Will Poulter, Paul Giamatti, Cristin Milioti, Jimmi Simpson, Jesse Plemons, Billy Magnusen.
Žanr: Znanstvena fantastika.
Dolžina: Epizode imajo med 45 in 90 minut.
Preberite še:
