Sreda, 19. 3. 2025, 0.05
9 ur, 15 minut
Bojkot slovenskih filmov v slovenskih kinih! Ali bomo prikrajšani za uspešnice?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,47
Slovenski kinematografi začenjajo mehki bojkot slovenskih filmov, kar pomeni, da jih nekateri do nadaljnjega najverjetneje ne bodo prikazovali. Uradnim odgovorom se izmikajo, a ugotovili smo, da je v ozadju nova dajatev, ki je ne priznavajo in je ne želijo plačevati, medtem ko državne inštitucije dogajanje nemo in nemočno opazujejo od strani.
Prvo znamenje, da je nekaj narobe, je bila odsotnost filma Kaj ti je deklica iz mnogih slovenskih kinodvoran, kar smo tudi omenili v recenziji na Siol.net. Na vprašanja, kaj je razlog za to odločitev, so v odgovorih bolj ali manj vsi prikazovalci, ki smo jih o tem povprašali, krivdo zvalili na distributerja. Ta se je odločil film ponuditi v distribucijo v zadnjem trenutku, po uspehu na prestižnem festivalu Berlinale, saj je računal, da bi izdatna medijska izpostavljenost filma in režiserke Urške Djukić lahko pripomogla k obisku. Kar ni napačna računica, saj je film kljub omejeni distribuciji dosegel toliko gledalcev, da se je tudi brez razprodane premiere v Cankarjevem domu uvrstil na tretje mesto po številu gledalcev (oziroma sedmo po prihodkih od vstopnic, ker ga ni bilo na sporedu multipleksov, a o tem več spodaj).
Kje pa si, deklica?
Razumljivo je tudi stališče prikazovalcev, saj je sestavljanje kinoprogramov kompleksen projekt, pri katerem morajo upoštevati tako dogovore z distributerji, ki v kino pošljejo po več filmov vsak mesec, kot tudi želje in pričakovanja gledalcev. Ob pregledu najbolj gledanih filmov tedna sicer lahko hitro najdemo več starejših filmov, ki so imeli na voljo več platen, a so pritegnili manj gledalcev – a kot rečeno so v ozadju tudi drugi izračuni in dogovori.
Kljub očitnemu zanimanju za film Kaj ti je deklica kinooperaterji niso napovedali kasnejših projekcij, ko bi morda lahko našli prostor na programu, temveč so se nasprotno od tega začele širiti govorice, da z izjemo že napovedanega nagrajenega dokumentarca o Zoranu Predinu Praslovan slovenskih filmov sploh ne bo v kino. Na večkratna novinarska vprašanja na to temo so predstavniki različnih kinodvoran in multipleskov še naprej izpostavljali zamudo distributerja pri Kaj ti je deklica ter omenjali napovedane premiere Praslovana in nič drugega.
Film Kaj ti je deklica, ki pobira mednarodne nagrade, si je v Sloveniji skoraj nemogoče ogledati v kinu.
Spor v ozadju
Izkazalo se je, da je v ozadju spor med kinooperaterji in kolektivno organizacijo AIPA, k. o., ki združuje avdiovizualne ustvarjalce, producente in izvajalce, katerih dela so uporabljena v AV-delih. Ko je bil leta 2022 sprejet Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP), je ta določal tudi zbiranje nadomestil za igralce in izvajalce v AV-delih in lani je Aipa pridobila pooblastilo za zbiranje teh prispevkov. Po naših neuradnih podatkih je Aipa v začetku leta sklicala sestanek s kinooperaterji, da bi se dogovorili o višini tega prispevka, kjer pa se je zalomilo.
Aipa je nato podala sporočilo za javnost glede tega dogajanja, medtem ko od prikazovalcev nismo uspeli dobiti nobene konkretne informacije. Iz Cineplexxa so denimo na vprašanje o tem bojkotu navedli naslednje: "Vsak kinematograf ima svojo programsko politiko in za predvajanje vseh filmov v našem kinu se z distributerji dogovarjamo več mesecev vnaprej." Neuradno smo iz več virov izvedeli, da kina ne želijo Aipi plačati niti centa, saj imajo po njihovem razumevanju ZASP urejene vse pravice in prispevke z delitvijo prihodka od vstopnice z distributerji.
To naj bi jim zatrdili tudi distributerji, ki zastopajo tuje filmske studie, in posledično naj bi se odločili "kaznovati" slovenske filme. Aipa trdi nasprotno, da naj bi s tem prispevkom zbirala sredstva, ki jih bo razdelila domačim in tujim imetnikom pravic, vendar pa je več predstavnikov kinooperaterjev podvomilo glede njihove transparentnosti in upravičenosti delovanja.
"Vsak kinematograf ima svojo programsko politiko in za predvajanje vseh filmov v našem kinu se z distributerji dogovarjamo več mesecev vnaprej," o odsotnosti slovenskih filmov v svojem sporedu pravijo v Cineplexxu.
Kaj pa država?
Ta spor se zdi povsem legitimen in tukaj bi morala vmes poseči država z jasno določitvijo standardov in pravil. Sploh država, ki se zadnje leto (povsem upravičeno) hvali, kako izdatno je povečala sredstva za slovenski film. Na eni strani financira ustvarjalce filmov (in torej člane Aipe) ter na drugi nekatere prikazovalce, denimo člane Art kino mreže, ki prejemajo del financiranja za svoje programe tudi od ministrstva za kulturo, Slovenskega filmskega centra in občin.
Na ministrstvu za kulturo so na vprašanje, ali nameravajo kaj storiti glede tega in kakšne so sploh njihove pristojnosti, odgovorili, da sofinanciranje prikazovalcev, med njimi Art kino mreže, pogojujejo z vsaj 10 odstotkih slovenske filmske produkcije v programu teh kinematografov. Poudarili so, da so v dialogu z vsemi deležniki, tako s predstavniki prikazovalcev kot tudi s predstavniki ustvarjalcev, še ta teden pa naj bi se glede (ne)prikazovanja slovenskih filmov sestali s predstavniki Art kino mreže.
Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar pa je nastali zaplet komentirala tako: "Pred tremi leti smo se v slovenskem javnem prostoru pogovarjali o bojkotu prikazovanja ruskih filmov in ruske umetnosti nasploh, danes se pogovarjamo o tem, da kinematografi bojkotirajo prikazovanje slovenskih filmov. Take programske odločitve, predvsem kadar gre za prikazovalce, ki delujejo v javnem interesu, so nerazumljive, diskriminacija umetnosti na podlagi njene nacionalnosti pa je nesprejemljiva. Slovenski filmi so vedno našli pot do gledalcev in tudi tokrat jo bodo."
Namesto konkretnih rešitev dobimo torej nekakšno vero in zaupanje v slovenski film, a tisti, ki bi želeli filme gledati v kinu, si s tem težko kaj pomagamo. No, če bi želeli pogledati film Kaj ti je deklica, ga lahko (z izjemo redkih napovedanih projekcij v Sloveniji) vseeno ujamemo v kateri izmed številnih držav v Evropi, Ameriki in Aziji, kjer bo film imel redno kino distribucijo. Kaj pa to pomeni za naprej?
Čeprav je bilo v zadnjem času posnetih več slovenskih filmov, ti nimajo napovedane distribucije.
Katere hite bomo zamudili?
Kot omenjeno, je za prihodnji teden napovedana premiera dokumentarnega filma Praslovan, po tem pa je usoda slovenskih filmov v kinu vprašljiva. Čeprav je bilo v zadnjem času posnetih več filmov, ti nimajo napovedane distribucije. Številni novi še čakajo na morebitne svetovne premiere na mednarodnih festivalih in najverjetneje tako ali tako ne bi prišli na vrsto za redno kino distribucijo pred jesenjo, tako da bomo videli, kaj se bo do takrat zgodilo. Ti vključujejo nekaj težko pričakovanih projektov, med drugim nove filme režiserja Pr'Hostar Luke Marčetića, prvenec Kukle Fantasy in priredbo knjižne uspešnice Belo se pere na devetdeset. Na drugi strani so nekateri, ki smo jih že lahko videli na Festivalu slovenskega filma ali na Liffu in bi znali zaradi tega izviseti.
Poleg nekaj manjših dokumentarnih in neodvisnih filmov se to nanaša tudi na dva večja projekta, na slovensko-nemško-izraelsko koprodukcijo Prisiljena in na slovensko krimi komedijo To je rop!. Prvi je odmeven zaradi (sicer nekoliko preveč didaktične) obravnave spolnega nasilja in posledic, ki jih to prinaša, poleg tega sta v ključnih vlogah prepričljivi Nina Rakovec in Mia Skrbinac. Drugi je postal izrazito aktualen zaradi vzporednic med zgodbo filma – človek, ki po zapletih s prejemom odškodnine skupaj s svojim zavarovalniškim agentom ugrabi direktorja zavarovalnice – in resničnim umorom direktorja zdravstvene zavarovalnice v ZDA, za katerega je ovaden Luigi Maginione, ki je postal skoraj ljudski junak.
Medtem ko ljubitelji filma upamo, da bodo sprte strani kmalu našle skupni jezik in bomo slovenske filme lahko gledali v kinu, pa ne gre spregledati še enega ključnega elementa – da namreč gre za denar. Uradnih podatkov za leto še ni na voljo, vendar naj bi po neuradnih informacijah skupni obisk kina v letu 2024 upadel za več kot deset odstotkov. To menda velja predvsem za komercialne kine, saj so Kinodvor in nekatere druge dvorane Art kino mreže zabeležile porast obiska; Kinodvor je celo zabeležil rekordni obisk in prvič privabil več kot 141 tisoč gledalcev.
V slovenskih komercialnih kinih je obisk lani močno upadel, po drugi strani pa je Kinodvor zabeležil rekorden obisk.
O denarju in trgu
Čeprav ni uradnih javnih analiz, pa ni težko videti težave: visoke cene. Medtem ko cene vstopnic v dvoranah Art kino mreže ostajajo sorazmerno nizke, so v multipleksih deležne številnih pribitkov na dolžino, 3D, Dolby zvok in kakovost sedežev, da o vrtoglavih cenah prigrizkov in pijače sploh ne govorimo. Obisk kina tako ni več poceni zabava, saj skupni strošek za celo družino lahko nanese tudi prek 50 evrov.
Ker se kinooperaterji tega zavedajo, se seveda skušajo izogniti vsakemu dodatnemu centu, ki bi ga bilo treba doplačati. In glede na trditve Aipe je dejansko govora o nekaj deset centih, kar je manjši strošek kot doplačilo za film, ki traja več kot dve uri, kar denimo v Cineplexxu znaša petdeset centov.
Če na film gledamo kot na umetnost, potem je ta strošek zanemarljiv, a kot radi poudarjajo filmski ustvarjalci, Aipa in Slovenski filmski center, je film tudi tržna dejavnost, ki zaposluje mnoge v Sloveniji in ustvarja opazen delež BDP. Če želimo, da je v vseh pogledih uspešen, je res treba vanj vlagati več sredstev, a obenem je nujno tudi poskrbeti, da trg deluje pravično in transparentno, to pa je vloga države, ki je v tej aktualni zmedi z bojkotom preveč odsotna.
Oglejte si še:
