Eva Boto: Raje desetkrat padem in vem, da sem poskusila

Slovenska publika vas pozna že praktično polovico vašega življenja. Kako je ves ta čas živeti na očeh javnosti?

Minilo je že 12 let, odkar sem stala na evrovizijskem odru. Občutek imam, kot da je bilo včeraj, a takrat sem bila stara komaj 16 let. Pravzaprav sem bila vržena v morje glasbe, v katerem pa sem se morala naučiti plavati. Zame je bil to neznani svet, po drugi strani pa sem si tega seveda želela.

Vse se je zgodilo zelo hitro, saj sem na hitro padla v svet znanih, ko si kar naenkrat na očeh vsem. Si brez izkušenj, pravzaprav ne veš, kaj delaš in kako se boš znašel. Skozi leta se naučiš in sama nimam težav s tem, da sem na očeh javnosti. Res je, da se moje zasebno in poslovno življenje zelo prepletata, eno sovpada z drugim. Tekom let sem se naučila, kaj je tisto, kar je za v javnost in kaj ne. Še vedno pa skozi leta iščem pravo ravnovesje.

Foto: Ana Kovač Kdo je Eva Boto?

Devetindvajsetletna Korošica prihaja iz Šentjanža pri Dravogradu in prepeva že od svojega desetega leta, ko je prvič nastopila na mednarodnem pevskem festivalu v Avstriji. Širši slovenski javnosti se je predstavila na tekmovanju Misija Evrovizija, kjer je zmagala in leta 2012 pri 16 letih postala najmlajša slovenska predstavnica za Pesem Evrovizije, ta naziv pa je ohranila do danes. Na Evroviziji leta 2012 nas je zastopala s pesmijo Verjamem. Leta 2019 je postala tudi zmagovalka pete sezone šova Znan obraz ima svoj glas in istega leta začela sodelovati s svojo ekipo profesionalnih glasbenikov. Od takrat do danes je kot samostojna izvajalka izdala dva studijska albuma, najnovejšega letos oktobra. Boto je tudi udeleženka večjih slovenskih festivalov, leta 2016 je s skladbo Kaj je to življenje zmagala na Popevki.

Pred kratkim se je zaključilo zbiranje prijav za naslednjo Emo. Ste se prijavili?

Ne, trenutno res ne čutim želje, da bi šla spet na ta festival. Zelo zanimivo bi bilo sicer videti, kako bi zdaj vse to dogajanje in evforijo doživela kot odrasla ženska, da bi lahko to primerjala s tistim časom, ko sem bila brez izkušenj. Moja največja otroška želja je namreč bila, da bi lahko enkrat stala na tem odru.

Otroške sanje so se mi zares uresničile, a sem se zavedala odgovornosti in sem vedela, da moram Slovenijo predstavljati v najboljši luči. Zdi se mi, da sem tudi jo, in sem zelo ponosna na svoj nastop. Ne vem pa, ali bi to ponovila. To je edinstvena izkušnja. Mogoče zgolj iz radovednosti, kako bi bilo, a mislim, da bi mi bilo zdaj težje stopiti na ta oder kot takrat.

Današnji mladini manjka vztrajnosti, zagrizenosti, da se je za neko stvar treba potruditi, tudi ko ne gre, in si jo izboriti. Vse informacije imamo na dosegu rok, a si danes želimo že jutri imeti vse.

Še vedno je v zelo lepem odnosu tako z Žanom Serčičem kot tudi Janom Plestenjakom, za katerega je povedala: "Jan je super, velikokrat mi priskoči na pomoč, še posebej zdaj, ko sem tudi sama postala avtorica glasbe in besedil. Zelo lepo se je učiti od njega in slišati mnenje nekoga, ki je na tej sceni že toliko let in praktično v samem vrhu glasbene scene." Foto: Ana Kovač

Kako ste doživljali obdobje vašega nastopa na Evroviziji?

Vse skupaj je trajalo pol leta od začetka oddaje Misija Evrovizija, v kateri smo bili praktično sami novi obrazi. To je bila ena od redkih oddaj, iz katere je izšlo kar nekaj glasbenikov, ki nam je uspelo, da smo se obdržali na sceni. Veliko jih je še aktivnih in se še ukvarjajo z glasbo. To oddajo so ljudje res vzeli za svojo in ob vsem dogajanju iz tedna v teden sploh nisem imela občutka, za kako veliko stvar pravzaprav gre.

Imela sem občutek, da sem v varnem mehurčku. Nisem čutila velikega pritiska, mogoče sta to bolj občutila moja starša. Čeprav smo bili v tem svetu novi, sta me zavarovala in mi ponudila varno okolje, da nisem čutila pritiskov.

Lahko rečemo, da ste svojo kariero leta 2012 začeli zelo udarno. Sloveniji ste se predstavili na Misiji Evrovizija, zmagali in nas kot najmlajša evrovizijska predstavnica s 16 leti zastopali v Bakuju. Še istega leta ste z Janom Plestenjakom izdali eno najbolje predvajanih pesmi leta To leto bo moje. Kako je sodelovati z ustvarjalcem takega kova in kakšen je danes vajin odnos?

Še vedno sva v zelo lepem odnosu. Jan je super, velikokrat mi priskoči na pomoč, še posebej zdaj, ko sem tudi sama postala avtorica glasbe in besedil. S Tomijem Purichom, našim šefom banda, greva pogosto k njemu, saj sta onadva zelo dobra prijatelja in sta pred leti seveda tudi delala skupaj. Podružimo se, zapojemo in Plestenjaku pokažem, kaj novega pripravljamo. Zelo lepo se je učiti od njega in slišati mnenje nekoga, ki je na tej sceni že toliko let in praktično v samem vrhu glasbene scene.

Zelo ga spoštujem kot glasbenika in do zdaj mi je veliko pomagal. O njem lahko povem same lepe besede. Že ko je iskal nekoga za ta duet, sta bila v studiu skupaj s producentom Martinom Štibernikom, s katerim danes sodelujem jaz, in on mu je predlagal mene. Sprva sem mislila, da gre za šalo. Zakaj bi namreč želel Plestenjak z mano sodelovati v duetu? Izkazalo se je, da je res. Lepo je, če imaš okrog sebe take ljudi. Tudi sam mi je rekel, da na začetku ni imel nikogar, ki bi mu svetoval.

Eva Boto prizna, da je bilo obdobje po Evroviziji grozno, saj se ni bilo enostavno pobrati in ugotoviti, kako naprej. "Za sabo nisem imela nobene ekipe, niti nekih pesmi, da bi lahko prirejala koncerte," pove pevka. Foto: Ana Kovač

Trendi Romachild: Če bi Picasso slikal zgolj zato, da bi bilo ljudem všeč, nikoli ne bi imeli Picassa

Kaj pa obdobje po Evroviziji? Ste se znašli pred kakšnim izzivi, ovirami?

Bilo je grozno! Ne prihajam iz glasbene družine, pred mano ni bil nihče v showbusinessu. Ni se bilo enostavno pobrati in ugotoviti, kako naprej. Za sabo nisem imela nobene ekipe, niti nekih pesmi, da bi lahko prirejala koncerte. Po drugi strani sem morala v tistem obdobju končati še šolo, bila sem v drugem letniku in v zaostanku. Tik pred začetkom novega šolskega leta sem opravila okoli dvajset izpitov oziroma testov, ki so mi še ostali. Seveda mi je bila prioriteta to dokončati.

Po drugi strani pa sem se želela še naprej ukvarjati z glasbo, a se nisem najbolje znašla. Začela sem sodelovati z različnimi avtorji, iskala samo sebe in svoj umetniški izraz.

Je pa to dolgotrajen proces. Današnji mladini manjka vztrajnosti, zagrizenosti, da se je za neko stvar treba potruditi, tudi ko ne gre, in si jo izboriti. Vse informacije imamo na dosegu rok, a si danes želimo že jutri imeti vse. Že stokrat sem si rekla, da se bom nehala ukvarjati z glasbo, ker sem imela vsega "poln kufer", in se spraševala, kdaj se bodo stvari vendarle začele obračati v smer, ki si jo sama želim. A to je proces: če grizeš in vztrajaš, se nekako začne obračati v pravo smer. Ni čarobne palčke in mislim, da me pri tem, da še kar vztrajam, rešuje moj karakter.

"To je proces: če grizeš in vztrajaš, se nekako začne obračati v pravo smer. Ni čarobne palčke in mislim, da me pri tem, da še kar vztrajam, rešuje moj karakter." Foto: Ana Kovač

Na kaj je Eva Boto najponosnejša v življenju in v karieri? Izveste v videu:

Kakšno pa je bilo vaše sodelovanje s producentom, glasbenikom in avtorjem Žanom Serčičem?

On je bil povod, da sem začela ustvarjati avtorsko glasbo. Poznava se že od leta 2011 in sva prijatelja že več kot deset let. Je eden izmed tistih, ki se mi je pomagal razvijati v to podobo Eve Boto, da sem ugotovila, kaj sploh želim biti. Pomagal mi je na začetku avtorstva, ko je nastajal moj prvi album, saj sva kar nekaj komadov naredila skupaj. Vesela in hvaležna sem mu.

Leta 2018 je tako tudi nastala moja prva avtorska pesem Tvoja in tako se je vse skupaj začelo, čeprav je zdaj od najinega zadnjega sodelovanja minilo že kar nekaj časa. Normalno, saj se je posvetil sebi, a ostajava zelo dobra prijatelja. Poleti sva se spet dobila in si pokazala komade – kaj delava in material za naprej. Tisti, ki prihajamo iz te generacije in smo na sceni, ohranjamo lep odnos in prijateljstvo ter si vedno stojimo ob strani. Tudi z Niko Zorjan sva zelo dobri prijateljici že od Misije Evrovizija.

Predvsem mi je všeč, da ne čutim ljubosumja oziroma neke konkurence, da je nekdo proti tebi. Mi smo vsi v tem in vsak pelje svojo zgodbo. Vsak je zase popolnoma unikaten in drug drugemu privoščimo uspeh.

"Všeč mi je, da ne čutim ljubosumja oziroma neke konkurence, da je nekdo proti tebi. Mi smo vsi v tem in vsak pelje svojo zgodbo. Vsak je zase popolnoma unikaten in drug drugemu privoščimo uspeh," pove o prijateljih iz iste generacije, ki ostajajo na sceni. Foto: Ana Kovač

Čeprav se s Serčičem poznata že dolgo in je tudi sam v intervjuju za Siol povedal, da je med vama iskreno prijateljstvo in da dobro sodelujeta, so se porajala številna vprašanja, ali je šlo med vama kdaj za kaj več kot za profesionalni oziroma prijateljski odnos.

Zelo je zabavno, ker verjetno pol Slovenije misli, da sva bila par. A najin prvi in edini poljub je bil v videospotu za Silvestrski poljub, ki sva ga posnela konec leta 2011. Ko so naju prisilili, da se morava poljubiti (smeh, op. a.). Zanimivo, nikoli ni bilo ničesar niti z moje niti z njegove strani. Imava zelo lep odnos, imam ga za svojega brata.

Letos oktobra ste izdali svoj drugi album Kjer najbolj gori. Kako je potekalo njegovo ustvarjanje?

Album je začel nastajati v času epidemije covid-19, obdobju, ki nas je vse pustilo v nevednosti. Ko ne veš, kdaj boš spet stal na koncertnih odrih in boš spet s publiko. Ne preostane ti nič drugega, kot da se vrneš k sebi in h kreativi, k tej primarni stvari, ki te osrečuje. Takrat smo veliko ustvarjali in to se je nekako začelo razvijati, zato so na albumu zbrani vsi singli od leta 2020 do danes.

Po letošnjem letu, ko sem izdala Kjer najbolj gori in več ustvarjam kot avtorica glasbe in besedila, se mi zdi, da se je začelo neko novo obdobje Eve Boto, zato sem razmišljala, ali bi te pesmi sploh uvrstila na ta album ali pa na nek drugi, ki pove neko drugo zgodbo.

"Zelo je zabavno, ker verjetno pol Slovenije misli, da sva bila par. A najin prvi in edini poljub je bil v videospotu za Silvestrski poljub, ki sva ga posnela konec leta 2011," pove o odnosu z Žanom Serčičem. Foto: Ana Kovač

Poleti smo imeli v fazi zaključevanja albuma v pripravi tri popolnoma druge pesmi, a potem sem obiskala koncert Adele. Ne vem, kaj sem tam doživela, a na koncertu sem se dve uri jokala, saj jo obožujem že od najstniških let in mi je inspiracija. Njene pesmi sem začutila na popolnoma drug način kot pred leti. Spomnim se, da sem prišla domov, naredila novo melodijo in začela pisati besedilo. Ker mi je bila pesem tako všeč, sem rekla, da tistih treh sploh ne želim zaključiti. To je bilo v zadnjem trenutku, saj se je to dogajalo septembra, oktobra pa smo že imeli izdajo albuma.

Zadnja izdana pesem z novega albuma Eve Boto:

Vesela sem, da publika zelo lepo sprejema ravno to iskrenost in mojo podobo. Ne more biti namreč nič bolj iskrenega, da kot avtor daš nekaj ven iz sebe. Zdi se mi, da so to začutili in na koncertih priteče tudi kakšna solza. Vidiš ljudi, kako te pod odrom gledajo s spoštovanjem.

O sodelovanju z narodnozabavno zasedbo: "Če sem lahko čisto iskrena, je bilo to najtežje obdobje, v katerem pa sem se hkrati naučila največ."

Nastopali ste tudi v narodnozabavni zasedbi. Bi se še kdaj vrnili v te vode oziroma ta žanr?

Če sem lahko čisto iskrena, je bilo to najtežje obdobje, v katerem pa sem se hkrati naučila največ. Nič nimam proti narodnozabavni glasbi, a vedno sem vedela, da mi je všeč pop glasba in da želim ustvarjati na tej sceni. Nikoli se tudi nisem videla v narodnozabavnih vodah.

Dobila sem priložnost v skupini Črna mačka, ki veliko nastopa na porokah, zabavah in rojstnih dneh. To pa so "špili", ki trajajo od deset do dvanajst ur. Bilo je zelo naporno obdobje, a želela sem to sprejeti kot nek izziv, da vidim, kako mi bo nastopati pred ljudmi in kako se bom v tem znašla.

"Če sem lahko čisto iskrena, je bilo to najtežje obdobje, v katerem pa sem se hkrati naučila največ," pove o štiriletnem obdobju in nastopanju v narodnozabavni skupini. Foto: Ana Kovač

Moram priznati, da mi je bilo na začetku težko, saj je bilo dogajanje čisto drugačno, kot si sam stvari zamišljaš v svoji glavi in v nekem mehurčku želja. Bilo je zelo naporno tudi za moje glasilke, saj smo intenzivno peli kar nekaj ur. Bili smo neprespani in nastopali ob petkih, sobotah in kdaj tudi ob nedeljah. Nisem se sprostila, veliko pa je bilo tudi govoric od mojih bližnjih, v smislu: "Bila si na Evroviziji, zdaj pa si se tako nizko spustila."

V resnici sem zelo hvaležna za to obdobje, ker sem se najbolj naučila komunicirati z ljudmi ena na ena. Nikoli jim nisem bila bližje kot takrat, zato sem se naučila delati z njimi, jih motivirati in jih animirati. Spoznala sem toliko različnih ljudi in karakterjev. Nekako razviješ tudi trdo kožo za določene stvari. Fantom sem zato res hvaležna, z njimi sem uživala. Na to glasbo gledam z vsem spoštovanjem in nisem med tistimi, ki pravijo, da te glasbe ne poslušajo, a imam vseeno raje pop glasbo.

Očetu je rekla, da po koncu študijske poti ne bo iskala zaposlitve in da si želi poizkusiti ter se stoodstotno prepustiti glasbi, da vidi, kaj bo. "Da si ne bom česa očitala čez deset ali dvajset let. Nisem tak človek, raje desetkrat padem in vem, da sem poskusila." Foto: Ana Kovač

Kdaj ste vedeli, da želite postati glasbenica oziroma pevka? Je to prišlo spontano ali skozi čas?

Pri desetih letih. Od nekdaj sem to imela v glavi, saj sem imela že v osnovni šoli zelo dobro učiteljico glasbe Silveli Grosek. Slišala me je peti v pevskem zboru in me začela prijavljati na različne festivale po Sloveniji in v tujini. Pri desetih letih sem zmagala na svojem prvem mednarodnem festivalu v Avstriji. Spomnim se finalnega nastopa, kjer sem začutila, da mi pozornost na odru in nastopanje ugajata in se ob tem počutim dobro.

Med odraščanjem mi je postajalo jasno, kaj bom delala v življenju, moji starši pa so za sprejemanje tega, da bo njihova hčerka glasbenica, potrebovali nekaj več časa. Da njihova hčerka ne bo šla na "šiht". Ko sem zaključila študij na Pedagoški fakulteti, me je oče vprašal, ali bom začela iskati kakšno službo. Rekla sem mu, da ne bom in da si želim poizkusiti in se stoodstotno prepustiti glasbi, da vidim, kaj bo. Da si ne bom česa očitala čez deset ali dvajset let. Nisem tak človek, raje desetkrat padem in vem, da sem poskusila.

Oče me je takrat vprašal, ali vem, da bo težko. Odvrnila sem mu: "Kdo pa je rekel, da sem si izbrala lahko pot?" Ni mi žal niti najmanj. Starša sta mi privzgojila neke vrednote: vztrajnost in borbenost za stvari, ki te osrečujejo. Po toliko letih sta tudi onadva začela dojemati, da je to nekaj, kar bom res delala celo življenje. Še vedno ju je strah in me vprašata, ali imam dovolj, ali je vse v redu in kako mi je v Ljubljani. To se ne bo nikoli spremenilo.

V Ljubljani živite že kar nekaj časa. Kako se življenje na Koroškem razlikuje od življenja v prestolnici?

V Ljubljani živim že dve leti. Na Koroškem pa se mi, to mislim z vsemi pozitivnimi lastnostmi, ustavi čas. Ljubljana je aktivna in središče dogajanja in trenutno za moje potrebe ter obdobje edini pravi kraj za življenje. Včasih se vprašam, zakaj nisem sem prišla že prej, ker sem si s tem olajšala mnogo stvari. Na Koroško grem spočit svoje možgane. Čeprav sem bila prepričana, da to v Ljubljani ni mogoče in da je tu samo beton, imam za stanovanjem Golovec, kamor se v gozd odpravim s psom in kjer si zbistrim misli. Pravzaprav mi trenutno nudi vse, kar potrebujem.

Z oboževalci ima lep odnos in do zdaj nima slabih izkušenj. Foto: Ana Kovač

Kako pa je s prepoznavnostjo? Vas ljudje na ulici ali drugod ustavljajo, se želijo fotografirati z vami?

Čeprav si ljudje morda predstavljajo, da če si prepoznaven, za tabo hodi gruča ljudi in te fotografirajo paparaci, tega pri nas ni. Nedavno sem imela lepo srečanje v trgovini: tam je bila majhna punčka, moja res velika oboževalka. Deklica je prišla do mene z računom in prosila za podpis, nato pa sem ji zunaj iz avta dala še podpisan album. To so res lepe stvari in sem to sprejela kot del posla. Do zdaj še nisem imela slabe izkušnje. Z oboževalci imam lep odnos in mi je lepo, kako te tudi otroci dojemajo kot nekaj več, čeprav nisi in si le normalen človek kot vsi ostali.

Drži pa tudi, da imam rada svoj mir. Tudi moji prijatelji so se že navadili, da moja prisotnost privablja poglede v javnosti.

Kaj pa kritike? So vas morda kakšni zlonamerni komentarji prizadeli in kako se z njimi spopadate?

Če kdo trdi, da ga čisto nič ne prizadene, pravim, da laže. Vsi smo ljudje, naučiš pa se s tem spopadati in procesirati take stvari. Sama poznam svojo resnico. Bilo je nekaj takih stvari, ki so me prizadele in za katere sem potrebovala kar nekaj časa, da sem jih predelala. Kdaj vzamem stvari zelo osebno in sem zelo čustvena oseba. A skozi leta se naučiš spopadati s tem in morda tudi v tej smeri ne izzivam. Veliko ljudem po eni strani dam sebe, po drugi strani pa vem, kje je meja.

"Sama poznam svojo resnico. Bilo je nekaj takih stvari, ki so me prizadele in za katere sem potrebovala kar nekaj časa, da sem jih predelala. Kdaj vzamem stvari zelo osebno in sem zelo čustvena oseba," pove priljubljena pevka. Foto: Ana Kovač

Precejšen del svoje zasebnosti in vpogled v vaše življenje radi delite na družbenih omrežjih, svojih bližnjih, recimo partnerja, pa nikoli javno ne izpostavljate. Zakaj?

Če sem čisto iskrena, bom povedala, zakaj sem tukaj potegnila črto. Mislim, da tega nisem povedala še v nobenem intervjuju. Od začetka letošnjega leta sem namreč sama, s partnerjem sva zaključila to zgodbo. Javnost je vedela zanj, kdaj sem medijem dala tudi kaj za poglodati, a se je na koncu izkazalo, da bi bilo bolje, če ne bi.

Ko z nekom zaključiš neko zgodbo, tega ne obešaš na velik zvon, saj moraš stvari predelati. Vem, da sem javna oseba in sem sprejela ta del, da se bo o meni pisalo. Svojo mejo pa postavim tam, kjer se omenjajo še drugi ljudje, ki pa morda ne želijo biti medijsko izpostavljeni. Tudi svoje družine ne želim izpostavljati, ker si tega ne želijo, in to spoštujem. Zgodil se je primer, ko so pisali, da sem razdrla zaroko oziroma da sva zaroko prestavila. V resnici midva v tistem času nisva bila več skupaj, njegova družina pa za to sploh še ni vedela. To je taka stvar, ki zelo boli in v katero je vpletenih več zadev. Takrat sem vedela, da je to stvar, s katero sem za vedno zaključila in me je najbolj prizadela.

Šlo je za neresnično novico, ki sploh ni bila pravilno časovno uokvirjena, saj se je prestavitev zgodila že leto pred tem, poleg tega pa se tudi ni vedelo, da sem zaročena. Potem pa je vse planilo ven, ko je bilo že vsega konec. Tu sem potegnila črto. To me je najbolj bolelo in sem se s tem obremenjevala. To ni bilo najlepše s strani medijev. Nisem pripravljena na to, da bi v naslednjih letih karkoli delila. Pardon, pač ne boste imeli ničesar (smeh, op. a.)

"Ne želim čutiti nekega pritiska, recimo da moram prihodnje leto razprodati Križanke. Ali pa čez dve, tri leta delati koncert v Tivoliju. Želim, da se to zgodi ob pravem času, ko bom na to pripravljena sama," pove o kariernih načrtih za prihodnost. Foto: Ana Kovač

Kakšne so vaše želje in ideje za prihodnost? Samostojni nastopi v večjih dvoranah, daljša turneja po Sloveniji?

S to turnejo, ki smo jo začeli, sem videla, da se veča krog poslušalcev in seveda si tega želiš še več. Doma imam cel Wordov dokument, česa vse si želim v naslednjih letih. Ne želim čutiti nekega pritiska, recimo da moram prihodnje leto razprodati Križanke. Ali pa čez dve, tri leta delati koncert v Tivoliju. Želim, da se to zgodi ob pravem času, ko bom na to pripravljena sama in ko bo krog ljudi okoli mene tako velik, da bomo na to pripravljeni.

Trenutno mi največ pomeni, da ostanem mirna. Z ekipo smo zelo pridni in naša pot je dobro zastavljena. Želim si čim več kreativnosti in upam, da tega ne zmanjka. Če tega ne zmanjka in bodo ljudje prihajali na koncerte, ostajam mirna. Seveda si želim večjih odrov, a vse ob svojem času in korak za korakom. Podobno je s tujino, nikoli ne veš, kakšne priložnosti se ti ponudijo, a ostajam odprta za vse. Prepuščam se toku življenja.

Še naprej bo ustvarjala v slovenskem jeziku, ker ne čuti "potrebe po tem, da bi pela v drugem jeziku, saj je naša slovenščina prečudovit jezik". Foto: Ana Kovač

Boste še naprej ustvarjali v slovenščini?

Za zdaj ja. Ne vidim razloga, zakaj ne bi. Sicer moje balkanske korenine in karakter iščejo nove stvari, a znam oboje lepo vključiti v komade in čustveno plat sebe. Ne čutim potrebe po tem, da bi pela drugem jeziku, saj je naša slovenščina prečudovit jezik. Tudi ohranjati se mi ga zdi zelo pomembno in vzgajati publiko v tej smeri.

Preberite še:

Trendi Hamo brez dlake na jeziku: Politično korektni časi so slabi za rock'n'roll

Trendi Jana Šušteršič: Od sedmega leta sem življenje živela kot na olimpijskih igrah

Trendi Nino Ošlak: V tujini je glasba industrija, v Sloveniji pa lahko počneš, kar čutiš

Trendi Vazz: Lahko bi šel živet na drug konec sveta, pa bi še vedno delal glasbo zaradi sebe

Trendi Zasedba freekind.: Ljudem je očitno všeč to, kar delava

Trendi Monika Avsenik pred nastopom z Bocellijem pustila službo: Preprosto je bilo vsega preveč #video