Intervju z Anjo Rupel: Oče ni bil navdušen nad Videosexom. Milo rečeno.

Anja Rupel je svojo glasbeno pot začela pri 16 letih s skupino Videosex, s katero se je zapisala v zgodovino jugoslovanskega novega vala. Ko je skupina po devetih letih razpadla, se je glasbi skoraj odpovedala in začela delati kot radijska in televizijska voditeljica. Po vztrajnem prepričevanju partnerja Aleša Klinarja je leta 1994 izdala svoj prvi samostojni album Odpri oči. Osmega s svojimi največjimi uspešnicami je izdala ta teden, vmes pa napisala še več kot 150 besedil za druge izvajalke in izvajalce. Z njo smo se spominjali časov Videosexa, pa tudi časov, ko ni minila oddaja Karaoke, ne da bi kdo od tekmovalk in tekmovalcev zapel Odšla bom še to noč.

Prejšnjo soboto ste praznovali 50 let, ta teden pa je izšel vaš pregledni album Opus. Po pregledu kariere, za katero obdobje bi rekli, da vam je najbližje? Sprašujem tudi zato, ker se dolgo časa niste želeli pogovarjati o Videosexu.
Že nekaj let se lahko tudi o tem pogovarjam brez težav. Pa ne da se nisem hotela, ampak zdelo se mi je neumestno, da sem izdala novo ploščo, mene pa so vsi spraševali o Videosexu. To me je motilo. Ampak zdaj sem to težavo že predelala sama pri sebi.

Sicer pa težko izberem neko obdobje. Pri 16, ko sem začela pri Videosexu, ti je seveda vse super, svet se ti odpira, stala sem na odrih, potovala, veliko se mi je dogajalo, po drugi strani pa imaš pri 16 ogromno težav sam s sabo, ki jih pri 30 nimaš več.

Vsako obdobje mi je bilo na neki način ljubo, tudi začetek samostojne kariere sredi devetdesetih se mi je zdel, kot da bi začela z ničle. Seveda z nekim predznanjem in odrsko kilometrino, a vseeno je bil drug teren, sama sem bila odgovorna za vse, fotografije, ovitek plošče, promocijo.

V oddaji Znan obraz ima svoj glas vas je nedavno oponašala Ines Erbus, ki ob dodelitvi naloge ni točno vedela, kdo ste. Se vam je to zdelo nenavadno glede na to, da so generacije ljudi po vsej Jugoslaviji praktično obsedene z vami in tem, kar ste bili v 80. letih?
Ne, nisem tako samovšečna, da bi pričakovala, da čisto vsak na tem svetu ve, kdo sem. Čisto običajno se mi zdi, da mlajše generacije mojega dela ne poznajo. Sem pa včasih presenečena, ko kdo iz te iste mlade generacije odkrije Videosex ali kakšne moje zelo stare skladbe. Tako da to ni nič čudnega, pa tudi čisto luštna je bila, dobro se je znašla ne glede na to, da me prej ni poznala.

Prvi koncert ste imeli v Beogradu z Ekaterino Veliko in Otroci socializma. Ste se takrat zavedali, s kom nastopate, kaj se dogaja?
Nastopili smo v nekem študentskem klubu in ne, na prvem koncertu nismo imeli pojma. Mi smo bili popolna neznanka, tudi Ekaterina Velika so imeli enega prvih koncertov in mi smo bili tam nekakšna pop eksotika, techno pop iz Slovenije. Potem smo pa leta 1983 nastopili na Novem Rocku, kamor so redno hodili tudi novinarji iz drugih republik, o nas napisali tudi kakšen daljši članek in takrat smo začeli več nastopati, predvsem po drugih republikah Jugoslavije.

Na prvi koncert je šla z vlakom z vami vaša mama …
Saj jaz tudi hodim s hčerko na plesna tekmovanja!

Pred očetom Fedjo Ruplom, ki je bil flavtist pri Simfoničnem orkestru Slovenske filharmonije in profesor na akademiji za glasbo, pa ste marsikaj skrivali, bali ste se, kaj bo rekel, sploh zaradi imena.
Ja, oče ni bil ravno navdušen. In to sem zdaj zelo milo rekla. On je klasični glasbenik in zanj je edina prava glasba klasika. Če pomislim, da bi moja hčerka čez tri leta rekla, da gre ponoči nekam kar z nekom, bi to verjetno težko sprejela. Vsa čast moji mami, da je bila tako zelo odprta in da ni nikoli komplicirala glede tega. Oče pa je. Ampak takrat nismo več živeli skupaj in se je dalo kakšno stvar tudi skriti pred njim.

Je pa potem po nekaj letih to sprejel kot dejstvo in mislim, da je na neki način čisto ponosen, če me vidi v kakšnem časopisu.

Kako pa je šlo skupaj nastopanje po vsej Jugoslaviji z vašo policijsko uro glede na to, da ste morali biti ob 20. uri že doma?
Kar velik preskok je bil z urejenega in omejenega najstniškega življenja v svet glasbe. Moja mama je bila precej stroga, zgodaj sem morala biti doma, v prvem in drugem letniku gimnazije, ko so nekateri že hodili na žure, jaz niti pod razno nisem smela.

A ko se je začelo dogajati kaj v zvezi z glasbo in bendom, je pa to kar nekako sprejela kot moje delo, moje poslanstvo in me podpirala. Verjetno tudi zato, ker je sama pri 18, 19 letih skupaj z orkestrom prepevala na ljubljanskih plesih, tako kot Marjana Deržaj na primer. Čeprav sem jaz nastopala po nekih luknjah, darkerskih klubih, se ji to ni zdelo nič strašnega.

Verjetno so bili tudi drugačni časi, niso bilo tako paranoični, kaj se bo zgodilo z otrokom, če bo šel sam ven. Jaz sem glede tega precej nevrotična mama, sploh ker ves čas beremo, kaj vse se lahko zgodi. Takrat pa … Jaz sem hodila plesat v Turista in sama hodila domov na Prule čez predor in nikoli niti pomislila nisem, da bi se mi lahko kaj zgodilo. Zdaj bi se mi bilo pa neprijetno sami sprehajati ponoči po središču Ljubljane.

Kmalu po izidu prve ali druge plošče Videosex ste v nekem intervjuju dejali, da so vam starši še vedno dajali žepnino, a da so jo po prvem albumu že lahko prepolovili na deset tisoč dinarjev na mesec. Koliko časa ste potrebovali žepnino?
Kolikor se spomnim, nisem prav vsak mesec dobivala žepnine, sem pa živela pri mami. Kar zadeva finance, sem recimo zaslužila dovolj, da sem si kupila štirikanalni kasetar, niso bile pa to nikoli take vsote, da bi si lahko kupila ali najela stanovanje.

Je pa res, da mami potem kmalu ni bilo treba več dajati žepnine, pa tudi takrat nismo živeli v taki potrošniški družbi kot danes, ni bilo potrebe, da bi imel blazno veliko denarja, da bi si na veliko kupoval stvari, ker tudi nisi imel zares česa kupiti.

Ves čas vas je zanimala moda. Nekje so vas opisali kot nekoga, ki nosi obleke ne samo izpred svojih, ampak tudi izpred časov vaše mame.
To je bilo pri drugi plošči, kjer je bilo precej sving komadov in tudi imidž je to odseval. Mene moda v prvem in drugem letniku gimnazije absolutno ni zanimala. Prve kavbojke mi je oče prinesel, ko je šel s filharmonijo na turnejo po ZDA, in tiste kavbojke sem "drajsala", dokler niso razpadle. Pa v Trst sem hodila k teti in tam mi je potem mama kupila kakšne čevlje.

Je pa Iztok Turk hodil na srednjo oblikovno šolo in tam je bilo zelo pomembno, kako si videti, kaj imaš oblečeno. Ker se je veliko družil z Laibach, se je zavedal, kako pomembna je zunanja podoba nekega benda. Naučila sem se, da potrebuješ celoten paket, da so poleg glasbe in besedila pomembni še fotografija, odrska podoba, kako se predstavljaš v medijih, pozneje še v videospotih.

Iztok je skrbel za podobo Videosexa in on mi je takrat pobarval lase na črno. Pa k Meti Podkrajšek sem se hodila strič. Ko je nekoč prišla iz Londona, me je zabrila, ker je bilo to takrat popularno v Londonu. Mislim, da sem bila ena prvih v Ljubljani s tako pričesko. Takrat sem šele dojela to, kar sem precej dobro uporabljala tudi pri samostojni karieri, torej zavedanje, da je pomemben celoten paket.

Spomnim se vaših oblek in podaljšanih las, ko ste začeli samostojno kariero. Takrat ste že bili zadolženi sami za vse?
Pri prvem singlu Lep je dan mi je zelo pomagala Lara Bohinc. Ona je imela blazen občutek za modo in estetiko, naredila je tudi prvi ovitek za album. Potem mi je pa več let, tudi pri zadnjem albumu, stajling delal Sašo Radović. Fino je, da odkriješ talentirane ljudi, s katerimi sodeluješ, ker vsega ne znaš sam. Tako da ni vse zraslo na mojem zelniku.

Ob začetku vaše samostojne kariere je bila precej priljubljena oddaja Karaoke. Takrat mislim, da ni minila oddaja, da ne bi kdo zapel vaše skladbe Odšla bom še to noč.
Čeprav se zdaj sliši smešno, je ta oddaja naredila veliko za slovensko glasbo, saj so tam peli kar precej slovenskih skladb. To je bila zelo gledana in obiskana oddaja, ljudje so skladbe slišali in jih znali zapeti. Uspešnice ne moreš narediti tako, da je nihče ne sliši, skladba se mora nekje vrteti in če ti gre še tako na živce, se ti bo usedla v uho, v glavo in jo boš poznal. Jaz poznam cel kup skladb, ki mi niti niso všeč, pa jih znam zapeti. Karaoke so tako kot Auerjeva oddaja Poglej in zadeni, čeprav smo vsi vihali nos nad njo, naredile precej za slovensko glasbo. Za Odšla bom še to noč se mi še zdaj zdi, da jo vsi znajo na pamet.

Še pred samostojno glasbeno kariero ste vodili oddajo Videogrom na Kanalu A. Takrat ste končali peti, pa vas je potem Aleš Klinar prepričal, da vendarle še ne nehate.
Takrat sem končala desetletno obdobje z Videosexom in se mi je zdelo, da je bilo to neko obdobje mojega življenja, ki je bilo končano. Tako sem bila vpeta v bendovsko ustvarjanje, da si sploh nisem znala predstavljati, da bi kaj ustvarjala sama ali da bi šla v drug bend, zdelo se mi je, da je to to.

V vmesnem obdobju sem dobila ponudbo A Kanala, da bi s Petrom Lovšinom delala oddajo Videogrom, pa sem poskusila tudi to. Mislim, da smo dve leti ustvarjali, dobili smo celo viktorja, potem se je pa to končalo. Vmes me je Aleš že začel prepričevati, da bi bilo škoda nehati. Sicer je potreboval približno štiri leta, da mu je uspelo, ampak na koncu me je prepričal.

Dolgo časa ste na radiu, kjer delate od leta 1991, vodili lestvico Stop Pops 20. Spomnim se, kako ste takrat, ko se je na lestvici znašla vaša skladba, to odpravili, češ, nič takega, neka Anja Rupel poje neko skladbo, ki je na lestvici. Vam je bilo nerodno?
To, da je bila moja skladba na lestvici, mi je bilo vedno najbolj zoprno, zato sem tisti del kar se da stoično prebrala, da smo šli lahko naprej.

Ob 50-letnici ste izdali album, tako kot vaš partner ob svoji 50-letnici. Sta primerjala, kako sta prestala to "prelomnico"?
Sama nisem nameravala ničesar snemati, niti praznovati, pa me je Aleš lani začel nagovarjati, da bi bilo fino vse združiti in narediti pregled kariere ter dodati kakšno novo skladbo. On se temu ne more upreti. Glede na to, da sem zadnji album izdala pred šestimi leti, se mi je zdelo, da je morda zdaj priložnost, saj nikoli ne veš, ali bo še kakšna. Zdaj, ko sem se lotila in je delo steklo, se mi zdi, da bi se morda še kdaj lotila tega.

Če sem odkrita, če ne bi bilo Aleša, ki je poln energije, se jaz ne bi odločila za to, jaz sem precej bolj ležerno razpoložena in lena. Če me on ne bi preganjal, verjetno ne bi tega posnela. Kolikor mi je šlo včasih na živce, ker mi je težil, sem mu na neki način hvaležna, da imam zdaj na kupu vse svoje najljubše komade.

Dobivam občutek, da se vam v resnici ne ljubi več ukvarjati z glasbo, da bi bili raje na radiu in imeli mir.
Ne da se mi ne bi ljubilo več, samo določene stvari me mečejo iz tira, recimo kakšen je sploh smisel. Potem imam depresivna obdobja, ko se mi zdi, da nima smisla sploh še kaj delati, ker se ne moreš nikjer pokazati, sprašujem se, zakaj bi snemala spot, ki veliko stane, zato da ga daš potem na YouTube … Zdaj, ko vadim s skupino, imam tremo, ampak mi je super, vidim, da pogrešam oder. Čeprav si malo sit vsega tega.

Jaz sem na odru dejansko od 16. leta. Če si Madonna in z leti dobiš neki status, je verjetno lažje, pri nas pa se zdi, da vsakič začneš iz ničle. Iste mrzle, grde garderobe, spet čakaš do dveh zjutraj, ali bo kdo prišel, in to te počasi začne izčrpavati. Mogoče moški to drugače jemljejo, meni se je pa v nekem trenutku, še posebej po porodu, zdelo, da potrebujem malo oddiha.

Je bilo veliko pobud, da bi se ponovno združili z Videosex?
Ja, zelo.

Pa ni nobene možnosti?
Pobude so bile predvsem iz Srbije, kar naprej sprašujejo o tem. Zadovoljni bi bili že, če bi prišla samo jaz in še nekdo iz skupine. Enkrat smo se dobili na to temo, ampak smo ugotovili, da ne bo šlo. Zdi se mi, da moraš nekatere stvari pustiti na miru. Ponovne združitve, čeprav so nekatere odlične, niso vedno uspešne in takrat si zaželiš, da se ne bi trudili in da bi samo ostali v lepem spominu.