Naj bo sila z Margaret Thatcher in preostalimi oboževalci Vojne zvezd

Vojna zvezd je prišla v ameriške kinodvorane 25. maja 1979 in v Los Angelesu je to uradni dan Vojne zvezd, a drugod po svetu je ta prelomni film osvajal kinematografe pol leta kasneje in z veliko več pompa, ki ga je spodbudil fanatični odziv domače publike. Tako britanski komik Simon Pegg, soavtor komične zombijade Neumni mrtveci (Shaun of the Dead), v svoji biografiji razlaga o tem ključnem vplivu na njegovo kreativno pot: "Vojna zvezd je prišla na britanska platna decembra 1977 in iskreno lahko rečem, da me je – tako kot miroljuben planet Alderaan – povsem odpihnilo."

Dandanes si je ob vseprisotnosti Vojne zvezd težko predstavljati, kako velik vpliv je imel film na gledalce, predvsem na mlade, a tovrstna pričevanja iz prve roke povedo veliko. Do takrat preprosto ni bilo filma, ki bi na tak način združil raznolike žanre, izpilil zgodbo in izpopolnil posebne učinke, da bi nagovoril tako širok spekter gledalcev. Edini filmi, ki so sploh v isti kategoriji, so Metropolis iz leta 1927, Čarovnik iz Oza iz leta 1939 in 2001: Odiseja v vesolju iz leta 1968.

Prvi trije filmi, t. i. izvirna trilogija, so zaznamovali osemdeseta in vse, ki smo takrat odraščali, kar vključuje tudi številne scenariste in režiserje, ki so namenoma in tudi podzavestno začeli vključevati elemente tega sveta v filme in serije, ki so nastajali v drugi polovici devetdesetih.

To vključuje prej omenjenega Pegga, a najbolj slaven je ameriški komik Kevin Smith, ki je vse svoje filme prežel z referencami na Vojno zvezd (pa tudi mnoge druge "geekovske" filme, serije in seveda stripe). Ko je Smith s pomočjo prijateljskih zvez dobil možnost obiska snemanja sedmega dela, Sila se prebuja, je posnel set fotografij, na katerih joče od sreče. No, Pegg je dobil še več, stransko vlogo pohlepnega Unkarja Plutta.

A še pred zaključno trilogijo smo med leti 1999 in 2005 dobili kontroverzna prednadaljevanja. Izvirna trilogija se je osredotočala na upornike proti zlobnemu imperiju, kar je na primarni simbolni ravni v osnovi namigovalo na drugo svetovno vojno in upor proti uniformnemu zlu sil osi, na nekoliko odmaknjeni pa tudi na vietnamsko vojno, pri čemer so vietkongovci predstavljali upornike, ZDA pa imperij. Kot razlagajo nekateri učenjaki popkulture, je ta prikriti pomen omogočil Američanom, da so se podzavestno soočili s travmo vojaškega poraza.

Druga trilogija je bila bolj kontroverzna, saj je bila družbenokritična metaforika bistveno bolj odkrita. Zgodba se je začela v relativno stabilnih in miroljubnih časih, kjer je bil spor osredotočen na trgovske sporazume in ne na bitko za svobodo. Ko pa zlobni imperator skozi prikrite dogovore izvede subverzijo demokracije in svobode, da pridobi moč in prevzame oblast, pa to ni bila več posebej hipotetična situacija ali aluzija na preteklost, temveč je scenarist in režiser George Lucas v filmih neposredno komentiral dejanja ameriškega predsednika Georga W. Busha in njegove oblasti.

Takrat politični vidiki Vojne zvezd še niso bili kontroverzni – to se je zgodilo šele leta 2017 s Poslednjim jedijem. Številni oboževalci, ki so odrasli z izvirno trilogijo, so imeli težave z digitalnimi posebnimi učinki, kaotično zgodbo in fokusom prvega filma, Grozeče prikazni, na otroško publiko, še posebej pa z likom nerodnega Jar Jar Binksa.

Ta je sicer kasneje v poglobljenih "branjih" filma, ki so bila osredotočena na njegov morebitni razvoj v skrivnega sithovskega lorda, pridobil precej prestiža, a ob prelomu tisočletja so ga starejši oboževalci iskreno sovražili. Če se še za trenutek vrnemo k Simonu Peggu, v svoji kultni seriji Spaced, ki je bila takrat na sporedu britanskega Channel 4, je njegov junak Tim prodajalec v trgovini z geekovskimi spominki, ki se upre šefu, ker noče prodajati Jar Jarovih figuric.

Jar Jar Binks, med starejšimi oboževalci Vojne zvezd osovražen lik Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Spori glede Jar Jara in blede igre Haydna Christensena v glavni vlogi so bili ništrc v primerjavi s konflikti, ki jih je sprožil osmi film, Poslednji jedi. To je bil namreč prvi film, ki si je drznil izzvati nekatere ustaljene vzorce, takšne, ki so v štiridesetih letih od premiere prve Vojne zvezd že postali klišeji.

To je bil eden prvih filmov, pri katerih se je prek spleta in družbenih omrežij zbrala množica (oz. horda), ki se je pritoževala, da je vse skupaj preveč "progresivno", "woke" in nasploh narobe. V bolj širokem pogledu na družbo in spremembe Poslednji jedi ni bil nič posebnega, temveč še ena stopnica v razvoju zgodb, ki se rešujejo starih pasti; nič kaj bolj drzen kot Ledeno kraljestvo v sklopu zgodb o Disneyjevih princeskah.

Cel halo, ki ga je sprožil Poslednji jedi, se pravzaprav ni nanašal na Vojno zvezd, temveč na spreminjajočo se družbo, v kateri živimo. Stari filmi, sploh tisti, ki so z nami že od otroštva, so nekakšne moralne stalnice našega življenja, in ko jih val družbenih sprememb povozi, lahko to začutimo kot osebni napad.

Kar odlično ponazarja scena iz odlične britanske scene Parčkanje (Coupling), prav tako z začetka tisočletja. Ena od junakinj se spre s kolegoma, ker sta torijca. Sprva jima skuša razložiti, da je njuna politična struja kot zlobni imperij iz Vojne zvezd, a jo zlomita, ko odvrneta, da so sile imperija kvečjemu laburisti, ker so pač na oblasti, in da je Han Solo torej torijec. In če smo ravno pri torijcih, prav oni so popularizirali frazo "May the fourth be with you", ko so na današnji dan leta 1979 z njo čestitali Margaret Thatcher za položaj predsednice vlade.

Preberite še:

Trendi Prihajajo trije novi filmi Vojne zvezd, vrača se tudi znan obraz