Nedelja, 17. 11. 2013, 14.06
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Adelino življenje
Žirija v Cannesu ljubi francosko govoreče filme o ljubezni. Lani je za najboljši film razglasila Hanekejevo Ljubezen, letos si je prestižno zlato palmo prislužila lezbična ljubezenska zgodba Adelino življenje (La Vie d'Adèle/Blue Is the Warmest Colour). V Ljubezni smo spremljali ostareli zakonski par na koncu skupne življenjske poti, v Adelinem življenju doživljamo romantično razmerje skozi oči odraščajočega dekleta, ki šele odkriva svojo seksualnost. Oba filma prekipevata od čustev, a ne samo ljubezenskih: če je bila Ljubezen predvsem film o smrti in spopadanju z njo, je Adelino življenje film o življenju, katerega sestavni del je tudi ljubezen. In seks je sestavni del ljubezni. Da, triurna romantična drama francosko-tunizijskega režiserja in scenarista Abdellatifa Kechicha (Kuskus, Črna venera) je postala razvpita zaradi nazornih prizorov spolnosti, toda ti predstavljajo samo delček filma in vas ne bi smeli odvrniti od ene najbolj doživetih in iskrenih romanc, kar smo jih v zadnjih letih videli na velikem platnu. Da gre za homoseksualno romanco, je pri tem povsem nepomembno.
Tako kot vse ljubezenske zgodbe je tudi ta izjemno preprosta, če že ne kar predvidljiva. Glavna protagonistka filma je Adele (Adèle Exarchopoulos), prikupno in artikulirano dekle srednjega sloja, ki obožuje filme, glasbo, literaturo, hrano in otroke – njena edina življenjska ambicija je postati učiteljica. Film spremlja Adelino življenje v razmiku nekaj let. Ko jo prvič srečamo, je stara komaj petnajst let in praktično še sama otrok, ko se od nje poslovimo, je zaposlena odrasla ženska. Koliko let je vmes minilo, ne izvemo natančno, zato pa vemo, da je Adelino odraščanje (in življenje) zaznamovala nekaj let starejša Emma (Léa Seydoux). Dekleti se spoznata, ko je Adele še srednješolka in Emma ambiciozna študentka umetnosti. Emma, deklarirana lezbijka z vpadljivo modro pričesko, najstnico takoj omreži, zaradi česar Adele konča razmerje s fantom in začne pisati novo poglavje svojega življenja. A tudi ta ima svoj bridek konec. Z Adele se boste lahko poistovetili vsi, ki ste kdaj čutili ljubezensko hrepenenje, bili v partnerskem odnosu ali doživeli razočaranje, ne glede na vaša leta, izkušnje, spol ali spolno usmerjenost. Kar je pravzaprav cilj vsake romantične zgodbe, ki pa ga izpolnijo le redke. Adelinemu življenju to uspe, predvsem zato, ker se avtor ne osredotoča na razmerje kot tako, temveč na glavno protagonistko, s katero preživimo praktično vsako sekundo triurnega filma. Dinamična kamera jo spremlja na vsakem koraku, neumorno in obsesivno. Gledamo jo, kako se prehranjuje in kako se samozadovoljuje. Z Adele dihamo in vzdihujemo, z njo jočemo in se smejimo, upamo in obupujemo.
V njen svet nas povlečejo dolgi neprekinjeni posnetki, bližnji načrti in številni detajli – snop las tam, materino znamenje tu. Adelino življenje je film kože, dotikov, poljubov, nasmehov, pogledov. Epski in intimen. Zaplet je potisnjen v ozadje, poudarek je na čustvih, ki se izrazijo skozi režiserjev nevpadljiv, naraven snemalni slog in prepričljivo igro.
Gledalci čutimo natančno to, kar čuti Adele, in občutki niso vedno prijetni. Po metuljčkih v trebuhih in zasanjanih pogledih se pojavijo prvi dvomi, ki izhajajo iz dejstva, da sta si dekleti precej različni in da pravzaprav nimata veliko skupnega, začenši z družbenimi okolji, iz katerih izhajata (te razlike lepo ponazorita večerji s staršema obeh deklet). Ljubosumje in nespametna dejanja, ki opravičujejo ljubosumje, razpoke v njunem razmerju samo še poglobijo. Ker film ni eskapistično-romantična pravljica, s kakršnimi nas zalaga Hollywood, je usoda njunega odnosa predvidljiva, a zato nič manj boleča. Razhod je brutalen, tako za Adele kot za gledalce. Razumljivo – v njuno razmerje smo vložili toliko časa, vanj smo čustveno tako vpeti, da nam ni vseeno, (ka)ko se ta konča. Malce nelagodno se počutimo tudi ob prizorih ljubljenja. Ti so res izjemno nazorni (igralki sta v ta namen nosili prostetični vagini) in precej dolgi (najdaljši med njimi traja kar sedem minut), a se zdijo še veliko daljši, kot so v resnici. Pa ne zato, ker v kinodvorani nismo vajeni gledati spolnega akta med dvema ženskama (čeprav je res, da je seks med ženskama danes v filmih večji tabu kot seks med moškima) ali ker bi dekleti počeli kaj tako nezaslišanega, temveč zaradi načina, kako so ti posneti. Strast med Emmo in Adele je otipljiva. Gledalci postanemo voajerji, občutek imamo, da smo vdrli v njuno intimo. Njuna zveza v veliki meri temelji na dobrem seksu in film to pokaže.
Morda bi bilo drugače, če bi šlo za Adamovo življenje (zanimivo – nikjer nisem zasledil, da bi kdo problematiziral enako nazoren a neprimerno manj doživet prizor heteroseksualnega seksa med Adele in njenim fantom). Varuhi javne morale in (latentni) paranoiki, ki povsod vidijo "gejevsko propagando" in "homoseksualno novačenje", si lahko kljub temu oddahnejo: Adelino življenje ni in ne poskuša biti aktivističen film. Liberalen že, ne pa aktivističen. Medtem ko je Emma glede svoje spolne usmerjenosti nedvoumna, se Adele nikoli ne opredeli, in tudi ni potrebe, da bi se. Pravi samo, da jo bolj privlačijo ženske. Če to pojasnilo zadostuje Emmi, zakaj ne bi tudi nam? Kechiche nam prihrani klišejske izbruhe homofobije in družinsko dramo, ki običajno spremljajo zgodbe o "prihajanju iz omare." Adele ima sicer opravka tudi z omejenimi sošolkami, ki pa na njeno življenje nimajo večjega vpliva. Nobenih rezanj žil, torej. Staršem razmerje zamolči, Emmo jim predstavi kot svojo prijateljico. Drama, ki se odvija v Adele, ne potrebuje zunanjih vplivov.
Adelino življenje je v svojem bistvu ljubezenska zgodba (in zgodba o odraščanju), nič več in nič manj. Edino, kar je pomembno, je, kako je ta zgodba prikazana, in bolj avtentičnega in iskrenega prikaza si ne morem zamisliti. V 66-letni zgodovini Cannskega festivala se je prvič zgodilo, da je žirija, ki ji je predsedoval Steven Spielberg, zlato palmo podelila tudi glavnima igralkama. Ko boste videli nastopa Adèle Exarchopoulos in Lée Seydoux, boste videli zakaj (zaradi zaigranega seksa prav gotovo ne). Obe igralki se popolnoma zlijeta s svojima likoma. Če bi bili bolj resnični, bi skočili iz platna.
Izkušenejša Seydouxova (Neslavne barabe, Misija nemogoče – Protokol duh) je v vlogi fatalne Emme odlična, toda film pripada Exarchopoulosovi, v katero se res ni težko zaljubiti. Igralka, ki je bila v času snemanja stara komaj 19 let, se izkaže z intuitivno, naravno igro, ki presega njene izkušnje in skozi katero nam prikaže celo paleto čustev. Exarchopoulosova je eno najprijetnejših igralskih odkritij zadnjih let. Zadnja mlada igralka, ki me je tako prevzela, je bila Jennifer Lawrence, ki se vse od svojega prelomnega nastopa v trilerju Na sledi očetu ni ozirala nazaj. Tri leta pozneje ni nikogar, ki ne bi poznal njenega imena. Exarchopoulosova izkazuje podobno mešanico talenta in zvezdniške karizme. Če bo uspešno premagala jezikovno prepreko, ji prerokujem podobno svetlo prihodnost kot Lawrenceovi. Iz egoističnih vzgibov upam, da se bo moja napoved uresničila, saj je užitek spremljati karierne poti perspektivnih igralk (in igralcev), ki gradijo uspeh s svojim delom in ne videzom, čeprav nobeni od omenjenih tudi s tega vidika ne morem prav ničesar očitati.
Vprašanje pa je, če bi za Exarchopoulosovo kdaj slišali, v kolikor ta ne bi sodelovala s Kechichem. Zanimivo bi bilo videti film o filmu, saj so zgodbice iz zakulisja snemanja in režiserjevih nenavadnih metodah skoraj tako razvpite kot prizori seksa. V slabih petih mesecih so posneli skoraj 800 ur materiala, številne prizore so snemali več dni (enega od prizorov seksa celo 10 dni!), igralki nista smeli biti naličeni, Kechiche ju je snemal tudi med premori, v menzi, na poti na prizorišča in celo med spanjem. Scenarij sta lahko prebrali samo enkrat. Njuna igra temelji na improvizaciji – osebnosti, ki ju igrata, sta morala ponotranjiti. Ni dvoma, da je bila izkušnja naporna, a boljše igralske šole si ne bi mogli želeti.
Film je v izvirniku podnaslovljen Prvo in drugo poglavje. Očitno je, da režiser lika, ki ju je ustvaril z igralkama, tako zelo ljubi in spoštuje, da se od njiju ni želel dokončno posloviti. Ne glede na to, ali bomo dočakali naslednja poglavja, je jasno, da njuna zgodba, njuni zgodbi, nista končani. Adele in Emma sta tako pristni, da živita naprej, izven platna.
Na začetku filma profesor med uro književnosti učence vpraša: "Kako si razlagate, da srce nekaj pogreša?" Vprašanje se nanaša Marianino življenje – nedokončan roman Pierra Marivauxa iz 18. stoletja o ženskem hotenju in metafiziki ljubezni (Kechiche dolguje omenjenemu romanu toliko kot lezbični grafični noveli Julie Maroh Modra je najtoplejša barva, ki ga je navdahnila k projektu). Adele pravi, da knjig ne mara preveč analizirati. Meni, da analiza hromi domišljijo. Po svoje ima prav. Sicer pa ji bo na to vprašanje tako ali tako odgovorilo življenje.