OCENA FILMA: Albert Nobbs

Z zamudo je v slovenske kinematografe prišla tudi drama Albert Nobbs, katere glavno gonilo je Glenn Close, ki je poleg glavne vloge prevzela tudi producentski del, skupaj z Johnom Banvillom spisala scenarij in celo prispevala besedilo za pesem Lay Your Head Down, ki jo ob odjavni špici odpoje Sinead O'Connor. Igralka je naslovno vlogo odigrala že leta 1982 v odrski produkciji in si dolga leta prizadevala za filmsko različico drame Georgea Moora, ki se je po več težavah s financiranjem in menjavo (stranskih) igralcev lani vendarle uresničila.

Glenn Close se je tako po impresivnem delu umetnikov filmskega ličenja (nominacija za oskarja), s katerimi je vsak dan preživela več ur, prelevila v gospoda Alberta Nobbsa. Ta ni le ženska, preoblečena v moškega, ampak je v vlogi moškega preživela večino svojega težkega življenja, saj se je po spletu okoliščin le tako prilagodila razmeram 19. stoletja na Irskem, ko ženske njenega porekla (bila je nezakonski otrok in staršev ni nikoli poznala) niso imele ravno veliko možnosti. Zdaj je strežnik Albert, moški v srednjih letih, ki je znan po svoji skrbnosti. Svoje življenje je preživel ob delu v hotelu in pridno shranjuje svoje prihranke ter sanja o lastni trgovinici. Njegove sanje razburka še prihod slikarja Huberta (Janet McTeer), s katerim si mora zaradi prostorske stiske deliti sobo in za katerega se izkaže, da prav tako ni tisto, za kar se izdaja. Hubert mu razkrije svet neskončnih možnosti in Albert začenja sanjariti tudi o manj samotnem življenju z ženo ob strani. Zagleda se prav v spogledljivo in lahkomiselno služabnico Helen (Mia Wasikowska), ki pa se zaljubi v vročekrvnega Joeja (Aaron Johnson). Pohlep in strast na eni strani ter sanje in nežna ljubezen na drugi so sestavine eksplozivne situacije, ki spremeni vse vpletene.

Glenn v filmski različici drame seveda blesti in šesta nominacija za oskarja je bila tako pričakovana kot zaslužena. Za oskarja je bila nominirana tudi Janet McTeer, ki s svojo močno predstavo v stranski vlogi skoraj zasenči glavno protagonistko. Skoraj. Izstopa tudi Brendan Gleeson v vlogi razumnega zdravnika, ki predstavlja nekakšno vez med svetom služinčadi in aristokracije, pa tudi med sproščenim in "poštirkanim".

Igra je (poleg ličil in kostumografije) vsekakor tista, ki film dvigne nad povprečje tudi takrat, ko scenarij ni povsem zadovoljiv. Dvorjenje Helen na primer sega do mere, ki je gledalcu ponekod nerazumljiva in služi bolj kot dokaz Albertove naivnosti in nekako otroškega pogleda na svet, popreproščenega razmišljanja. Prav tako ni dovolj razjasnjena premisa med tem, kako Alberta vidijo drugi ljudje in kako se vidi sam – po eni strani uživa v občutku že davno pozabljene ženskosti, po drugi strani pa možnost, da bi nekoč zaživel kot ženska, očitno ne obstaja. Še več, razmišlja celo o ženi in njegova skrivnost se mu ob tem sploh ne zdi nepremostljiva ovira. Kdaj je preoblačenje v moškega nehalo biti začasna nuja zaradi družbenih razmer in postalo življenjska usoda; kdaj je Albert sebe začel dojemati kot moškega, čeprav o ujetosti v žensko telo ni govora? Trideset let igranja določene vloge je prineslo postopno sprijaznjenje, ki ne deluje zavestno, ampak kot logična posledica let. Albert Nobbs je pač malce drugačen moški.

Film je režiral Rodrigo Garcia (In Treatment), ki je v zgodbo o Albertu uspel ujeti tudi komentar takratne družbe, vendar film vseeno ni tako trden, kot so nastopi v njem. Enigmatični Albert, ki ga muči univerzalna želja po svojem lastnem prostoru v družbi in svetu, zna z zadržanim čustvovanjem gledalca prikovati na stol, vendar mu tako kot filmu manjka nekaj ključnega poguma, ki bi ga popeljal korak dlje. Gre za ganljivo parabolo skromnega človeka s skromnimi sanjami, ki pusti dober vtis, a brez presežka v sami zgodbi.