OCENA FILMA: Fant s kolesom

Brata Jean-Pierre in Luc Dardenne ostajata zvesta svojemu dokumentarno-realističnemu slogu, zaradi katerega so njuni filmi na filmskem festivalu v Cannesu redno nagrajeni z eno od pomembnejših nagrad – Rosetta in Otrok z zlato palmo, Sin z nagrado za najboljšega igralca, Fant s kolesom (Le gamin au vélo) pa je letos prejel veliko nagrado žirije. Po ogledu katerega od naštetih ni težko ugotoviti, zakaj. Redki so avtorji, katerih izdelki se dotaknejo gledalcev na tako doživeti ravni, kot to uspeva filmom belgijskega dua. Na platna prinašajo življenjske zgodbe, ob katerih pozabimo, da gledamo film. Nič drugače ni z najnovejšim Fantom s kolesom.

V filmu spremljamo 12-letnega Cyrila, ki ga je oče oddal v sirotišnico z obljubo, da samo za kratek čas. Po več tednih ga poskuša Cyril poiskati, vendar ga doma ni, izginilo pa je tudi dečkovo kolo. Cyril še naprej poizveduje o usodi očeta in čeprav mu vsi dopovedujejo, da je prodal vse svoje imetje – stanovanje, avtomobil in celo dečkovo kolo – in se preselil, jim Cyril ne verjame. Tega vendar ne bi storil, ne da bi mu povedal! O tem, da so mu kolo ukradli, Cyril ne dvomi, še vedno pa ostaja vprašanje: kje je oče? Med vztrajnim iskanjem po naključju spozna Samantho, lastnico frizerskega salona, ki od novih lastnikov odkupi dečkovo "ukradeno" kolo in mu celo dovoli, da konce tedna preživlja pri njej. Gnev, ki se zaradi negotovosti nabira v Cyrilu, postaja vedno bolj očiten, zato se Samantha odloči, da bo pomagala otroku vzpostaviti stik z očetom. Soočen z resnico bo deček morda sposoben sprejeti ljubezen, ki je v resnici ni nikoli zares občutil.

Vse v filmu je podrejeno cilju doseganja čim večjega realizma, ki ga pri večini drugih filmov tako pogrešamo in ki ima jasen namen – približati gledalcu dogajanje in mu omogočiti poistovetenje. Scenarij se osredotoča izključno na Cyrila in se popolnoma izogne različnim podzgodbam, ki bi nas oddaljile od dečkove. Linearna pripoved je omejena na dogajanje na platnu. Za zgodbo pomembne nastopajoče osebnosti so redke in Cyril z vsemi vzpostavi stik pred našimi očmi. Izjema je seveda dečkov oče, a še ta želi stike z njim prekiniti. Pričakovati je, da bo zapuščeni 12-letnik, v katerem se nabirata jeza in žalost, precej redkobeseden, kar Cyril tudi je. O preteklosti Cyrila in tudi Samanthe ne izvemo nič, nihče od njiju tudi ni posebej osebnoizpoveden – svoja občutja izkazujeta z dejanji. Realizem je dosežen tudi z minimalistično tehnično izvedbo, zaradi katere film spominja na dokumentarec, pa še dokumentarci so običajno precej bolj manipulativni. Režija je skoraj neopazna, kamera tekoče sledi dogajanju brez nenadnih rezov, zato imamo gledalci občutek, da smo na prizoriščih skupaj z osebnostmi, da jih spremljamo v živo. Če sta se brata Dardenne v preteklih filmih izogibala glasbeni podlagi, jo v Fantu s kolesom sicer uporabita, vendar le tu pa tam.

Velike zasluge za uspeh filma lahko pripišemo glavnima igralcema, ki se spojita z svojima vlogama. Mladi Thomas Doret nas ne očara s svojo simpatičnostjo, kot je to v navadi pri drugih otroških igralcih, saj bi bila ta v nasprotju s Cirylovim upornim značajem. Zato pa je Doret vseskozi prepričljiv v upodobitvi zapuščenega otroka, ki ne razume oziroma noče razumeti položaja, v katerem se je znašel. Kot je prepričljiva Cécile de France v vlogi ženske, ki mu je pripravljena nuditi starševsko toplino.

Fant s kolesom ni sentimentalen, ne poskuša nas šokirati, presenetiti ali na silo navdušiti, izogne se moraliziranju in ocenjevanju. Skoraj bolj kot prikazuje, opazuje. Opazuje otroka v iskanju starševske ljubezni, ki se je oklepa, tudi če je ta samo navidezna. In opazuje otroka, ki bo, seznanjen z resnico, to ljubezen poiskal drugje. Če mu je ne bo nudil nihče, tudi pri manipulativnem kriminalcu.