Petek, 17. 7. 2015, 13.51
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Jurski svet
Nekaj tistega duha, ki je odlikoval izvirni Jurski park, je preživelo. Ne veliko, a še vedno dovolj, da lahko govorimo o uspešnem vnovičnem zagonu dinozavrske franšize.
Na začetku si privoščimo kratek sprehod skozi (pra)zgodovino. Davnega leta 1993 se je Spielbergov Jurski park z dobrimi 900 milijoni dolarjev zaslužka zavihtel na vrh lestvice najdonosnejših filmov vseh časov (iz njega je izrinil E.T. vesoljčka in se na njem obdržal vse do priplutja Titanika), a kar je še pomembnejše: za mojo generacijo je Spielbergov največji hit, čeprav nepopoln, pomenil to, kar je za generacijo ljubiteljev filma, ki so odraščali v 70., pomenila Vojna zvezd.
Štiri leta pozneje je Spielberg posnel nadaljevanje, podnaslovljeno Izgubljeni svet, leta 2001 pa smo dočakali še tretji del dinofranšize. Oba filma nista izpolnila pričakovanj (resnici na ljuba ta pri tretjem delu niti niso bila več tako visoka) in dinozavri so za naslednjih nekaj let znova izumrli.
Prazgodovina se ponavlja
Če sklepamo po blagajniškem izkupičku Jurskega sveta, je leta 2015 dozorel čas za njihovo ponovno oživitev. Film je v prvem koncu tedna predvajanja v severnoameriških kinematografih zaslužil rekordnih 524 milijonov ameriških zelencev in pokazal, da lahko dinozavri še vedno privabijo v kino množice.
Toda to uspeva tudi Transformerjem (ironija je, da so se Bayevim robotom v Dobi izumrtja pridružili prav mehanizirani dinozavri). Glavno vprašanje je, ali je posodobljeni Jurski park resnično bolj "kul" od izvirnega, kakor se izrazi nekdo v filmu?
V Jurskem parku, oprostite – svetu, velikost JE pomembna!
Dinozavri so povsod: pod vodo, na zemlji in v zraku (očitno jih ni samo pod zemljo, česar pa snovalci varnostnega sistema znova niso znali izkoristiti). Ti so mali in veliki, prikupni in grozljivi, poslušni in poredni… In da – večina tistih, ki jih spoznamo pobližje, je mesojedih.
Takšna je tudi najnovejša atrakcija parka, poimenovana Indominus rex, ki jo je Dr. Henry Wu (B.D. Wong), edini povratnik iz izvirnika, zakuhal v svojem laboratoriju. Predstavljajte si nadpovprečno inteligentnega t-rexa na steroidih in amfetaminih, ki so ga vzredili predatorji, in dobili boste približek te nič kaj fotogenične Dinosteinove neveste (ne pozabite, vse živali v parku so samice), ob kateri so vsi drugi dinozavri videti kot zverinice iz Rezije.
Gospa Indominus, albino križanec med najbolj smrtonosnimi primerki iz parka ter še nekaterim drugim strašljivimi živalim, kot so žabe in sipe, je bila po besedah njenih snovalcev ustvarjena za to, da privabi nove goste in jim povzroči nočne more. Le kaj bi lahko šlo narobe? Nekaj je gotovo: ob 22.000 obiskovalcih, kolikor se jih gnete na otoku, lačna prav gotovo ne bo.
Drugi upravniki, novi dinozavri, podoben koncept
Kar nas ne bi smelo presenetiti, če vemo, da Jurski svet pravzaprav ni toliko nadaljevanje kot pa predelava izvirnika. Upravniki parka so se zamenjali – Spielberg je režijsko taktirko zaupal neizkušenemu Colinu Trevorrowu, sam pa obdržal naloge izvršnega producenta –, tehnologija je napredovala, koncept – Žrelo na kopnem – ostaja bolj ali manj enak.
Razlika je samo v tem, da smo bili pred dobrimi dvajsetimi leti nad dinozavri tako očarani, da (izvirnejše) zgodbe in prepričljivih človeških likov niti nismo pogrešali. Vmes se je marsikaj spremenilo, konkurenca na področju posebnih učinkov se je zaostrila (Indominus rex je v primerjavi z Godzilo še vedno palčica), digitalni čarovniji pa gledalci ne verjamemo več v takšni meri, kot smo ji nekoč, ali pa nanjo že ob ogledu naslednje velike atrakcije pozabimo.
Dejstvo, da so poskušali ustvarjalci Jurskega sveta v dinozavre vcepiti človeške lastnosti, kot so zlobnost, zamerljivost in neumnost, jih še ne dela prepričljivejše. Če že kaj, so bili Spielbergovi izvirni dinosi bolj prepričljivi. Trevorrowi gensko modificirani križanci še vedno premorejo dovolj dinozavrskega šarma, toda če bo šla franšiza v tej smeri, se lahko v enemu od neizbežnih nadaljevanj nadejamo križanca med dinozavrom in človekom. Nekaj podobnega smo si lahko ogledali v četrtem delu Osmega potnika in ni bilo lepo.
Glavna atrakcija filma je Chris Pratt
Glavna atrakcija Jurskega sveta niso dinozavri, glavna atrakcija je Pratt. Igralec v vlogi nekdanjega marinca Owena, ki si v parku služi kruh s treniranjem velociraptorjev, samo potrjuje to, kar je dokazal že v Varuhih galaksije – da lahko zasenči posebne učinke in na svojih pleči nosi 150-milijonsko produkcijo. Šaljivi in zbadljivi Owen je natanko to, kar je franšiza potrebovala. Potrebovala je svojega Hana Sola oz. Indiano Jonesa in zdaj ga je dobila. (Primerjavam med Prattom in Harrisonom Fordom iz 80. ni videti konca.)
Nasploh so vsi človeški liki glede na predhodne filme doživeli občutnejšo nadgradnjo kot pa poskočne zverinice, pred katerimi ti bežijo (občasno pa z njimi celo sodelujejo). Dobro, otroka, ki utrjujeta bratsko navezo, sta proti koncu že res nekoliko utrujajoča, zato nas pa v vlogi njune korporativne tete, ki se nauči ljubiti dinozavre (in svoja nečaka), toliko bolj zabava Bryce Dallas Howard.
Pestro mednarodno igralsko zasedbo dopolnjujejo Irrfan Khan, Omar Sy, Jake Johnson in že omenjeni BD Wong, a so njihove vloge premajhne in preveč klišejske, da bi lahko prispevali k filmu kaj več kot kakšno zabavno enovrstičnico.
Drugi najboljši Jurski park
Čeprav Jurski svet v marsikaterem pogledu preseže Jurski park, ne verjamem, da bo film na kateregakoli gledalca pustil tak vtis, da se ga bo spominjal čez dvajset let. Dandanes kaj takšnega od poletnega razvedrila, naj bo to še tako spodobno, niti ne pričakujemo več.