Petek, 9. 10. 2015, 12.08
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Marsovec
Nasa je na rdečem planetu odkrila tekočo vodo, Ridley Scott pa ob pomoči Matta Damona in scenarista Drewa Goddarda gradivo za enega najboljših filmov svoje plodovite kariere.
Letošnja tekma za oskarje se je začela na najbolj nepričakovanem kraju – Marsu. O rdečem planetu je bilo posneto že veliko filmov, vendar so v kinematografski atmosferi vsi po vrsti pogoreli, večina med njimi pa se je slabo odrezala tudi pri kritikih.
Podobno velja za filme, ki jih je v zadnjih letih posnel Ridley Scott (Telo laži, Robin Hood, Svetovalec, Eksodus: Bogovi in kralji, pogojno tudi Prometej). Mars je potreboval svojega filmskega odrešitelja, Scott je po seriji ustvarjalnih flopov potreboval nov projekt, vreden njegovega imena.
Ko si boste ogledali Marsovca (The Martian) – izjemno razvedrilno znanstvenofantastično pustolovščino, ki jo je Scott posnel po istoimenski knjižni uspešnici Andyja Weira (50 odtenkov sive za vesoljske navdušence in astronavte!), boste dobili občutek, da sta bila Mars in sir Ridley ustvarjena drug za drugega.
Scott je z Marsovcem Mars odrešil kinematografskega prekletstva (film je že v prvem tednu predvajanja v svetovnih kinematografih povrnil 108-milijonski proračun), ta pa mu je v zameno ponudil prizorišče za enega od najboljših celovečercev njegove skoraj 40-letne režijske kariere. Kariere, ki nam je med drugim dala s petimi oskarji nagrajeno uspešnico Gladiator in kar dve kultni znanstvenofantastični klasiki: Osmega potnika in Iztrebljevalca.
"J*bi se, Mars!"
Mars ni samo sovražno okolje za filme, ampak tudi za življenje, kar na lastni koži izkusi Nasin botanik Mark Watney (Matt Damon) po tem, ko ga člani njegove posadke med prekinitvijo rutinske misije, ki jo je povzročil peščeni vihar, pustijo tam, misleč, da je mrtev.
Ko Mark pride k zavesti, se nam zdi, kot da je zares umrl in se prebudil v peklu. Astronavt po spletu srečnih naključjih dobi drugo priložnost za življenje, toda kaj, ko mu je ta ponujena na planetu, ki je (v tistem trenutku) oddaljen več kot 225 milijonov kilometrov od njegovega doma. Smola.
Mark na Marsu ne odkrije življenja. Če želi na njem preživeti do morebitnega prihoda prve pomoči, kar jasno nakaže z zgoraj navedenim vzklikom, ga mora sam ustvariti ("Mars se bo ustrašil mojih botaničnih moči."). Hkrati mora navezati stik z Zemljo in ustvariti številne druge življenjske pogoje, ki so na zelenem planetu, če nimate izkušenj s smogom v kitajskih velemestih, za zdaj še samoumevne.
Disko Matt
Mark je na planetu sam, ni pa povsem osamljen. Z nami se nenehno sporazumeva prek videodnevnika, sčasoma mu uspe vzpostaviti stik z zaskrbljenimi Nasinimi uslužbenci na Zemlji, prijateljski odnos vzpostavi tudi s svojim prevoznim sredstvom, družbo pa mu delajo še Gloria Gaynor, Donna Summer, Thelma Houston in drugi izvajalci disko uspešnic, ki mu jih je poročnica Melissa Lewis (Jessica Chastain) zapustila na Marsu.
(Čeprav se Mark nad njenim glasbenim okusom nenehno pritožuje, sem bil osebno neznansko vesel, da poročnica ne obožuje kakšnega Sama Smitha ali Michaela Bubléja. Abbin Waterloo v mojih ušesih še nikoli ni zvenel bolje, k zgodbi pa se odlično prilega tudi Bowiejev Starman, ki pa se na Markovo žalost ni znašel v izboru Lewisove.)
Markova informativno-emotivna komunikacija je večino časa resda enosmerna, a učinkovita, saj nam v kombinaciji z junakovo ekstrovertiranostjo omogoča, da se postavimo v njegovo kožo, kolikor je to seveda sploh mogoče. Mark nam prek nje opisuje ovire, s katerimi se na Marsu srečuje, in načrte, kako jih namerava premagati. Sporoča nam svoje notranje občutke ob pionirskih uspehih in smrtno nevarnih neuspehih. In kar je najpomembnejše: s svojo iznajdljivostjo, neposrednostjo, vztrajnostjo in smislom za humor doseže, da gledalci uživamo v vsaki minuti, ki jo preživimo v njegovi družbi.
Zato ne preseneča, da v izjemno razburljivem in napetem sklepnem dejanju skupaj z Markovimi (morebitnimi) rešitelji in množicami, ki so se zbrale v svetovnih prestolnicah, trepetamo za njegovo življenje. Mark, glavni (in edini) junak Vesoljskega brata (ali Marsovskega Surviverja), postane medplanetarna zvezda.
Glavnemu junaku koristi tudi to, da ga upodablja eden najbolj simpatičnih zvezdnikov na Zemlji, ki je povrhu tega še eden od najbolj prepričljivih igralcev svoje generacije. Z Damonovo vlogo v lanskoletnem Medzvezdju sem imel precejšnje težave, tu pa nam igralec brez velikih oskarjevskih trenutkov pokaže povsem drug in neprimerno dostopnejši obraz.
Damonu nudi oporo še cela množica odličnih igralcev. Chastainova, Kristen Wiig, Jeff Daniels, Michael Peña, Kate Mara in Chiwetel Ejiofor so na platnu premalo časa, da bi lahko v celoti razvili svoje like, zato pa skupaj povzemajo naša kolektivna čustva, ki jih gojimo do osrednjega junaka, in napore, ki so potrebni za njegovo rešitev. Ob tem moram poudariti, da ni v filmu niti enega samega lika, ki bi bil zloben ali neumen, kar je v hollywoodskih filmih prava redkost. (Še celo Kitajci so prikazani v pozitivni luči!)
Simpatični Brodolomec z Appola 13
Tega vsi opisujejo kot 'Zemeckisov Brodolomec sreča Howardov Apollo 13', med filmi, iz katerih je Scott črpal navdih, pa velja omeniti vsaj še Cuarónovo Gravitacijo, Kubrickovo Odisejo v vesolju in Kaufmanovo Pot v vesolje.
Verjetno bi se našel še kakšen, toda še preden začnete naštevati naslove, naj povem, da primerjave z drugimi filmi v primeru Marsovca niti niso smiselne. Te vam lahko služijo samo kot referenčni okvir, nikakor pa ne izdajo vsega, kar nam režiserjev najnovejši film, ki ima toliko skupnega z izvrstno Scottovo komedijo Prevaranti kot z Osmim potnikom in Iztrebljevalcem, ponuja.
Nasa je lahko ponosna
Vsem, ki vas zanima znanstveno ozadje Scottovega filma, priporočam v branje članek Gledali smo Marsovca. Kako zvesto se film drži znanstvenih dejstev? K napisanemu nimam dodati ničesar drugega kot to, da so film posneli s pomočjo Nasinih svetovalcev, predpogoj za njihovo sodelovanje pa je bil, da je zgodba kar se da znanstveno točna in da bo vesoljska agencija v njej predstavljena v pozitivni luči (ne vidim razloga, zakaj ne bi bila).
Čeprav je Scott svoj del dogovora v veliki meri tudi izpolnil, vsem vpletenim znanstvena točnost zgodbe ne bi prav nič koristila, če bi režiser posnel film, ki ga nihče ne bi gledal. Pa kaj po tem, če se vse ne sklada do potankosti z resničnostjo. (Ste videli vozilo, s katerim naj bi se resnični astronavti nekoč prevažali po Marsu? Stvar je videti grša kot fiat multipla!)
Marsovec je v prvi vrsti razvedrilo. Razvedrilo, ki ne stavi na vero v boga, ampak na znanost, in ki jo tu pa tam tudi priredi. Nasa je lahko na Scotta kljub temu ponosna. Boljše reklame za nadaljevanje vesoljskega programa, kot je zabaven, ganljiv, poučen in razburljiv Marsovec, si ne bi mogla zamisliti.
Čeprav znanstvena fantastika marsikomu ne diši, lahko zaradi vsega naštetega Marsovca priporočam vsakomur (od 13 do 99 let), brez bojazni, da film komu ne bi bil všeč. Angleški izraz crowd pleaser (film za množice) je bil ustvarjen za filme, kot je ta.
Znanstveno IN fantastično razvedrilo
Sir Ridlley ostaja še naprej zvest žanru, v katerem je dosegel svoje največje uspehe. Čez dve leti nam bo postregel z nadaljevanjem Osmega potnika/Prometeja, ki nosi naslov Alien: Paradise Lost, kot producent bo sodeloval tudi pri nadaljevanju Iztrebljevalca.
Kdo ve, morda se bodo replikanti iz Iztrebljevalca nekega dne na rdečem planetu spopadli s psico iz Osmega potnika? Zdaj, ko je urok Marsa popustil, je vse mogoče.
Dobra štiri, skoraj pet (da se ne bo Neil Armstrong, kot se v filmu izrazi Damon, res požrl).