OCENA FILMA: Morilska elita

Jasonu Stathamu vloge romantičnih junakov, baletnikov ali vilincev očitno ne ustezajo. Ko v filmu zasledimo njegovo ime, lahko z veliko verjetnostjo predvidevamo, da se bo zgodba vrtela okoli morilcev, tatov in ... kateregakoli strelnega orožja. Statham tudi tokrat ne preseneti – predstavi se nam kot Danny, plačanec z močnim moralnim čutom, ki se po ponesrečeni akciji v Mehiki odloči za predčasno upokojitev in selitev v avstralsko divjino, kjer se zaljubi v lastnico sosednjega ranča. Idilo prekine novica, da se je njegov nekdanji partner Hunter (Robert De Niro) znašel v ujetništvu omanskega šejka, ker ni želel opraviti naloge zanj. Če hoče Danny še kdaj videti Hunterja živega, mora ob pomoči dveh kolegov pokončati pripadnike britanske posebne enote letalstva SAS, ki so med prikrito vojno umorili tri od štirih šejkovih sinov in ob katerih "so marinci videti kot punčke", še prej pa iz njih izsiliti priznanje. Da pa naloga vseeno ne bi bila preveč enostavna, poskrbita skrivna organizacija nekdanjih oficirjev SAS-a in njihov "napadalni pes" – vodja operativcev Spike, ki ga igra Clive Owen.

Čeprav nas ustvarjalci Morilske elite (Killer Elite) vztrajno prepričujejo, da zgodba temelji na resničnih dogodkih, ne pričakujte dokumentarca. Predlogo scenariju predstavlja kontroverzen roman The Feather Men avtorja Ranulpha Fiennesa, ki je dejansko služil v enoti SAS, kar pa ne pomeni, da bi morali Morilsko elito jemati resneje od trilogije Bourne, Plačancev ali neštetih drugih filmov s podobno vsebino. Svetovne velesile brez dvoma izvajajo prikrite operacije in atentate, vendar je majhna verjetnost, da bi navaden vojak poznal celotno ozadje in preživel. Kaj je potem počel resnični Clive Owen?

Ne da bi po ogledu filma pomislili, da njegova ali katera od drugih osebnosti temelji na posameznikih. Za kaj takega bi potrebovali vsaj malo karakterne izgradnje. Inflacija tajnih služb, ki nadzorujejo tajne organizacije, ki organizirajo tajne enote, samo še podkrepi nejasnost in nelogičnost scenarija. Preveč tajnosti, ki ne vodijo v zadovoljiv (ali vsaj nepredvidljiv) konec, in preveč agentov, ki tekajo naokoli kot nekakšni kloni gospoda Smitha iz Matrice.

Raje si čim prej priznajmo, da so karakterna izgradnja in podrobnosti v zgodbi zadnje, kar bi nas pri tovrstnem izdelku zanimalo. Bistveni sta količina in razburljivost testosteronskih pretepov, avtomobilskih pregonov, izstreljenih nabojev in kaskaderskih vložkov. Morilska elita nam postreže z obilico vsega naštetega. In kar je najpomembnejše – gre za staromodno akcijo v najboljšem pomenu besede, ki se sklada z zgodovinskim ozadjem zgodbe (zgodnja osemdeseta) in ki je zaradi dandanašnje obsedenosti z digitalnimi učinki iz filmov skoraj izginila. Zaradi eksplozij za spremembo ne trpijo naše oči, prav tako pa nas ne dolgočasijo počasni posnetki, ki jih je nam, zahodnjakom, pred več kot desetimi leti prvič prestavila Matrica. Stathamov boj in skok skozi okno sta razburljivejša od celotnega razdejanja, ki ga povzročijo Transformerji. Sem omenil, da je igralec medtem ves čas privezan na stol?

Namesto dragih učinkov so ustvarjalci večji del proračuna raje namenili zvenečim igralskim imenom, ki bodo v kina privabila večino gledalcev. Naložba se izkaže za pametno – zvezdniški trio iz podhranjenih vlog sicer ne more ustvariti čudežev, a iz njih izvleče maksimum. De Niro, ki že dolgo ne zagotavlja kakovosti filma, se tokrat vsaj ne osramoti. Za bežen nastop je prejel precejšen honorar, zato ne moremo spregledati samoironije v stavku "moram kriti stroške", ki ga izreče, medtem ko si v žepe tlači bankovce. Owen je kot vedno zanesljiv, a je tudi njegova vloga dokaj stranska, še posebej za njegove standarde.

Naj vas De Niro in Owen ne preslepita – podobno kot oba dela Cranka ali Prinašalca pripada film Stathamu, ki samo potrjuje osamljen status naslednika Brucea Willisa in Silvestra Stalonea. Kot tolikokrat do zdaj prikaže prepričljivo kombinacijo nepremagljivosti in povprečnosti slehernika, ki ga pri gledalcih dela tako priljubljenega. V vlogi Dannyja se za spremembo izogne pretiranemu duhovičenju, kar velja tudi za film na splošno, zato ne pričakujte akcijske komedije. Tistih nekaj humornih stavkov pa Statham prepusti Dominicu Purcellu, ki ga poznamo iz serije Beg iz zapora.

"Samo akcija vas zanima, nikoli ne vidite cele slike," so modre besede enega od agentov, ki jih lahko preslikamo na logiko velike večine akcijskih filmov. Čeprav Morilske elite ne moremo v celoti izvzeti iz te kategorije, je pri celovečernem prvencu Garyja McKendryja, ki je bil za kratki film Everything in This Country Must nominiran za oskarja, opazen premik v pravo smer. Kljub pomanjkljivostim scenarij ni absurdna pravljica, osebnosti v njem težko razdelimo na pozitivne in hudobne, umori pa ne spominjajo na poboj mrčesa. Smrt posameznika pač vedno nekoga prizadene. Želeli bi si, da bi tudi gledalce in ne samo nastopajočih osebnosti. Še vedno pa lahko Morilski eliti čestitamo za opravljeno misijo.