OCENA FILMA: Na sledi očetu

Zgodba se odvija v misurijskem pogorju Ozark v osrednji Ameriki. Ker so očeta zaprli zaradi proizvodnje in preprodaje matemfetamina, je 17-letna Ree Dolly na tamkajšnjem zakotnem podeželju prisiljena skrbeti za duševno bolno mamo ter mlajša bratca in sestrico. Vsak dan ju obleče, nahrani, odpelje v šolo in ju uči osnov preživetja v revščini, kar vključuje tudi lov na veverice in njihovo pripravo. Ko bi mislili, da usoda že ne bi mogla biti bolj neprijazna, Ree obišče šerif, ki ji pojasni, da je oče družinsko hišo zastavil kot varščino in nato brez sledu izginil. Če se ne udeleži obravnave, bodo ostali brez domovanja. Deklica je za rešitev družine odločena izslediti očeta, v primeru njegove smrti pa priskrbeti dokaze zanjo. Vse, kar lahko izgubi, je lastno življenje.

Ne najdem dovolj pohvalnih besed, s katerimi bi opisal igro v času snemanja 19-letne Jennifer Lawrence, ki v vlogi Ree naravnost navduši. Za uspeh filma ključno nalogo opravi z odliko, kar kaže na izjemen igralski talent. Že na papirju zanimiva osebnost predstavlja še posebej težak igralski zalogaj zaradi redkobesednosti, s katero se Ree poda na nevarno misijo iskanja očeta. Poleg tega da kamera ljubi igralkin obraz, uspe Jennifer s samim pogledom izraziti paleto lastnosti – hrabrost, odločnost, inteligenco in strah, največkrat v kombinaciji enega z drugim ali celo vsega. Čeprav je bilo v vmesnem času že veliko pretendentk, je očitno Jodie Foster končno dobila svojo naslednico.

Ni pa to edino žensko ime, ki se nam bo po ogledu filma vtisnilo v spomin. V rokah drugega režiserja bi hitro dobili triler, ki bi se osredotočil na odkrivanje storilca (morebitnega) zločina in na zgodbo o odraščanju. S šele svojim drugim projektom nam Debra Granik ponudi mnogo več. V mešanici drame, trilerja, kriminalke in srhljivke dobimo prikaz specifičnega okolja in obnašanja tamkajšnjih prebivalcev, posledice revščine in učinke metamfetamina na posameznika, na družinske vezi in na vso skupnost. Nobena od teh okoliščin ni neposredno izpostavljena, med seboj se vzajemno dopolnjujejo in tvorijo sliko dela Amerike, ki je mnogim nepoznana. ZDA kot tretji svet.

Tu vladata patriarhat in kodeks molčečnosti, zaradi česar Ree v svoji hrabrosti še toliko bolj izstopa, sorazmerno večja pa je tudi njena ogroženost. Če jo druge ženske zato sprva pogledajo s kombinacijo nejevere, usmiljenja in občudovanja ("Nimaš moškega, ki bi skrbel za te reči?"), so jo že v naslednjem trenutku sposobne brutalno poškodovati. Pesti, ki padajo na nežnejši spol, so sicer ženske, ukaz pa je brez dvoma prišel iz moških ust. Da so med seboj skoraj vsi v sorodstvu (bližnjem ali daljnem), ne pomeni olajševalne okoliščine. Moški sicer obvladujejo ženske, vendar tudi sami niso svobodni – oblast nad vsemi ima metamfetamin. Poznamo reklo, da kri ni voda, vendar kaj je potem kri, v kateri se pretaka takšna količina "mete"?

Grozljivo napetost odlično pooseblja Reejin stric in brat pogrešanega očeta Solza (odlični John Hawkes, ki si je z vlogo prislužil nominacijo za oskarja). Čeprav do nečakinje kaže naklonjenost, smo skupaj z njo v stalni napetosti, kdaj mu bo "počil film" in se bo iz zaščitnika prelevil v grožnjo. Ko mu Ree zaupa, da se ga je od nekdaj bala, ji odgovori, da je to zato, ker je pametna. V nekem trenutku nečakinji celo ponudi drogo, česar mu – presenetljivo – gledalci ne zamerimo. Podobno čutimo tudi do drugih osebnosti in celo Ree ne goji zamer do svojega očeta, čeprav jo je poslal skozi pekel. Granikova se na široko izogne vsem pastem moraliziranja in ne želi razlagati vzrokov in posledic. Kot tudi ne išče krivcev in negativcev – glavnega krivca poznamo.

Ne smemo pozabiti na tehnični vidik, ki dopolnjuje dogajanje in pripomore k nepozabni izkušnji. Ob nizkem proračunu je fotografija praktično popolna – mraz in gotsko vzdušje podeželja v pogorju Ozark lahko občutimo sami. Zvočna podlaga je namerno neizrazita in minimalistična, občasno slišimo glasbeno spremljavo z obveznim bendžom. Prevladujejo naravni zvoki – skoviki vran, šumenje listja pri hoji in zavijanje vetra. Vse to pripomore k napetosti, ki je takšna, da bi jo lahko rezali z nožem.

Predvsem pa gledalci pozabimo, da gledamo film, in se popolnoma potopimo v srhljivo dogajanje na platnu. Izkušnja, kakršnih bi si želeli v večjem številu in ki je še posebej dobrodošla v času instantnih poletnih uspešnic. Če si zaželite urico ali dve prijetne zabave značilnega žanrskega izdelka s poudarkom na zapletu, potem mojstrovina Granikove ni za vas.

Je pa tako – slabi filmi niso zabavni, dobri so, pri odličnih filmih pa zabava ni nujen pogoj – morajo nam ponuditi še nekaj več. In Na sledi očetu je brez dvoma odličen film!