Nedelja, 10. 11. 2013, 17.35
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Sneguljčica
Verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal pravljice bratov Grimm o lepi mladenki, ki pred zlobno mačeho pobegne od doma, najde zatočišče pri skupini šestih palčkov in se na koncu proslavi kot odlična toreadorka. Eee, šest palčkov in toreadorka? Da, čas je, da spoznate novo Sneguljčico. Takšno, kot si je zamislil španski režiser in scenarist Pablo Berger: nemo in črno-belo – črno kot oglje, belo kot sneg. Sodobno Sneguljčico, po kateri se pretakata toreadorska kri in andaluzijski temperament.
Bergerjeva predelava nas popelje v Sevillo v dvajseta leta prejšnjega stoletja, v svet bikoborb, v katerem kraljuje znameniti toreador Antonio Villalta, ki z ženo, lepo plesalko flamenka, pričakuje prvega otroka. Toda že takoj na začetku udari tragedija: bik ga poškoduje in žena pri porodu deklice Carmen umre. Nesrečo izkoristi zahrbtna bolničarka Encarna, ki se s premožnim paraliziranim vdovcem poroči in prevzame skrb za njegovo hčerko. Ko deklica odraste, doseže mačehino ljubosumje vrhunec in sadistična Encarna skuje načrt, kako se znebiti pastorke. Načrt spodleti in Carmen preživi, a izgubi spomin. Ta se ji počasi vrne, ko spozna skupino potujočih palčkov toreadorjev. Ne mine dolgo in Carmen dobi priložnost, da se izkaže v areni. Bikoborka izkoristi očetove gene in nasvete, toda prava nevarnost preži s tribun.
Pravljica o Sneguljčici je tako znamenita, da ne potrebuje besed. Čeprav poznamo zgodbo, je španska Sneguljčica (Blancanieves) tako izvirna, da imamo občutek, da so jo vse njene predhodnice posnemale (čeprav se zgodba odvija pred stotimi leti, je ta izjemno sodobna in skriva številna presenečenja, ki se vanjo vklapljajo, kot da bi si jih domislila brata Grimm.) Disneyjeva animirana klasika bo sicer ostala zapisana v naših srcih, toda po ogledu Bergerjeve neme mojstrovine nam ob omembi naslovne junakinje ne bo več odzvanjalo ptičje petje in nežen dekliški glas, ki odmeva po vodnjaku, temveč zvoki flamenka in razgibana klasična glasba Alfonsa de Vilallonga, ki se izvrstno dopolnjuje z domišljeno črno-belo fotografijo Kika de la Rice.
Nema in brezbarvna upodobitev Sneguljčice je tudi najbarvitejša in najglasnejša, zato dajte filmu priložnost, četudi vam vsaka koščica v telesu govori nasprotno. Bergerjeva različica dolguje toliko bratoma Grimm kot mojstrom nemega filma, kot so Dreyer, Lang, von Stroheim, Murnau in Pabst, zaznamo lahko tudi vplive Almodovarja in Powella ter Buñuela in Hitchcocka, ki sta se preizkusila tako v nemem kot v govornem filmu. In še neizbežna primerjava: Sneguljčica je precej bolj umetniška od opevanega Umetnika in enako razvedrilna, če ne še bolj.
Ne me narobe razumeti – Umetnik se mi je zdel odličen in očarljiv film, ki pa, po pravici povedano, ni povsem izpolnil mojih visokih pričakovanj. Sneguljčica jih preseže. Če sem imel pri Umetniku občutek, da se je zgodovina filma končala leta 1927, ko je bil prikazan Pevec Jazza, pa Sneguljčica izkoristi najboljše od obeh svetov. Oba filma v marsičem prekašata veliko večino barvnih sodobnikov, a Bergerjev je tisti, ki ga lahko postavimo ob bok Murnauevemu Sončnemu vzhodu, Dreyerjevi Ivani Orleanski in drugim nemim klasikam.
Sneguljčica je posvetilo nememu filmu (in filmu nasploh), ki si dovoli biti drzno, kar je razkošje, ki ga pionirji filma zaradi cenzure niso imeli in ki ga sodobni hollywoodski ustvarjalci (pre)redko izkoristijo. Po svoje je to razumljivo. Francoski Umetnik, za katerim sta stala vsemogočna brata Grimm – oprostite, mislil sem na brata Weinstein –, je prejel pet oskarjev, vključno za najboljši film in režijo, medtem ko španska Sneguljčica ni bila nominirana niti v tujejezični kategoriji. Res pa je, da v Umetniku ni bilo sadomazohizma, poskusa posilstva in napeljevanja na nekrofilijo. Samo pravim. Je pa zato Sneguljčica prejela deset goy, španskih različic oskarja.
Film zaradi bikoborb in flamenka prekipeva od španskega temperamenta, sicer pa je govorica nemega filma univerzalna. Ker nas ne motijo podnapisi, se lahko gledalci bolj posvetimo režiji in igri. Sofía Oria in Macarena García, igralki, ki upodabljata naslovno junakinjo, sta odlični, enako velja za Daniela Giméneza Cacha, ki igra Carmeninega strtega očeta. A uspeh zgodb o boju dobrega z zlim, pa naj si gre za pravljice, mite ali filme o superjunakih, je še najbolj odvisen od zlikovca in redko se zgodi, da je ta tako zloben, kot to velja za Encarno. Ker jo igra čudovita Maribel Verdú, ki je v Jaz pa tebi mamo in Favnovemu labirintu poosebljala milino, so njena dejanja še toliko bolj presunljiva.
Še posebej nas pretrese prizor z dekličinim pernatim hišnim ljubljenčkom, ki je daleč najbolj skrb vzbujajoč prizor s perutnino po onem posilstvu z bedrcem, ki ga je v Morilcu Joeu izvajal Matthew McConaughey. Kurja župca za nočne more, ne za dušo. Zatorej držite otroke preč od te Sneguljčice! Film je neizmerno romantičen in ganljiv, še posebej njegov konec, a je hkrati tudi sprevržen, temačno komičen in srhljiv. Sneguljčica za odrasle, torej (ne, ne tiste vrste za odrasle).
Če ste dovolj stari, da ste si ogledali Sneguljčico in lovca, ste dovolj stari tudi za Bergerjevo mojstrovino. Čeprav se vam zdi nemi film kislo jabolko, vam polagam na srce, da vanj zagrizete. Morda boste po tej izkušnji večkrat posegli po njih. Ko bo filma konec, se vam bodo zdele barve veliko bolj dolgočasne, v ušesih pa vam bodo še vedno odzvanjali zvoki španskih kitar in kastanjet. Olé!