Sobota, 27. 2. 2016, 9.36
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: V žarišču
Metodičen triler, ki nam osvetli sistemske spolne zlorabe otrok v Katoliški cerkvi z vidika tistih, ki so jih razkrili. Bog nam pomagaj, če ne bomo cenili in podpirali raziskovalnega novinarstva.
Danes so poročila o spolnih zlorabah mladoletnih oseb s strani katoliških duhovnikov, ki so se pod vednostjo Svetega sedeža desetletja nekaznovano dogajala na skoraj vseh celinah, že tako številčna, da si težko predstavljamo, da je bila resnica o razsežnosti tega kriminalnega početja še do nedavnega prikrita širši javnosti.
Ameriški mediji so o posameznih primerih poročali že v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, toda takrat so bile zlorabe predstavljene in večinsko dojete kot anomalije, pedofilski duhovniki pa kot gnila jabolka v sicer brezmadežni instituciji. Tako je bilo tudi v devetdesetih, ko so na dan privrele nove obtožbe.
Razkritje, da je težava v košari za jabolka, smo dočakali šele v tem stoletju, zanj pa se moramo zahvaliti skupini raziskovalnih novinarjev časnika The Boston Globe, ki so neprijetno resnico prvi predstavili svetu in bili za svoje delo nagrajeni s Pulitzerjevo nagrado. Za šest oskarjev nominirana biografska drama/proceduralni triler Toma McCarthyja V žarišču (Spotlight) prikazuje, kako so se do nje dokopali.
Jabolko greha in spoznanja
Vse se je začelo z enim gnilim jabolkom: massachusetskim duhovnikom Johnom Geoghanom. Ta je v dobrih tridesetih letih svojega bogoslužja (1962–1993) zamenjal šest župnij in v tem času spolno zlorabil več kot 130 dečkov.
Odvetnik nekaterih Geoghanovih žrtev Mitchell Garabedian (Stanley Tucci) je dolgo časa trdil, da je videl dokumente, ki so dokazovali, da je bostonski nadškof in kardinal Bernard Law vedel za Geoghanove zlorabe že leta 1984, ko je zasedel položaj nadškofa, vendar ni ukrenil nič, da bi jih sankcioniral in preprečil. Nasprotno – s tem, ko je pedofilskega duhovnika premeščal iz župnije v župnijo, je zlorabe celo omogočal. Vsa opozorila in pritožbe je preslišal, zločine pa pometel pod preprogo.
Garabedianove navedbe so sprva preslišali tudi vsi pomembnejši lokalni mediji, imeli so ga za paranoika in ekscentrika. To se je spremenilo leta 2001, ko je bil na mesto odgovornega urednika Boston Globa imenovan Marty Baron (Liev Schreiber). Tega je zgodba tako pritegnila, da je zaprosil Walterja Robinsona (Michael Keaton), ki je v tistem času urednikoval posebni skupini raziskovalnih novinarjev (Mark Ruffalo, Rachel McAdams, Brian d'Arcy James) pri časopisu, da jo razišče.
Točka nič svetovnega pedofilskega škandala
Njihovo požrtvovalno delo je obrodilo sadove. Raziskava se je iz enega duhovnika najprej razširila na 13, nato na okoli 90 (približno šest odstotkov vseh duhovnikov v bostonski nadškofiji). Potem ko je ekipa V žarišču v začetku leta 2002 objavila zgodbo, so se javile še druge žrtve – samo v bostonski nadškofiji naj bi jih bilo več kot tisoč, za zlorabe pa je bilo obtoženih kar 249 pripadnikov tamkajšnje duhovščine.
Največji dosežek ekipe pod vodstvom Robinsona je razkritje, da so bile zlorabe posledica "kulture tajnosti, ki tolerira in celo ščiti pedofile". Novinarji se niso osredotočali na posameznike, ampak na institucijo. Zgodbo bi lahko objavili že prej, toda če bi prišli v javnost z dolgim seznamom obtoženih duhovnikov, pri tem pa jim ne bi uspelo dokazati, da so njihovi nadrejeni na čelu s kardinalom Lawom zanje vedeli, ne bi storili veliko. Prah bi se polegel, zlorabe bi se nadaljevale.
Med raziskavo se je zgodil 11. september, zaradi česar so prvi članki izšli še pozneje, kot bi sicer (teroristični napadi so bili prioriteta vseh). Cerkev je svoj 11. september doživela leta 2002, le da je sama pilotirala letala. Tik pred odjavno špico se izpiše seznam več kot dvestotih krajev po vsem svetu, v katerih so izbruhnili podobni škandali. Boston je bil samo točka nič.
Hvalnica sedmi sili, ki jemlje svoje poslanstvo resno
Pred tem dozdevno neskončnim seznamom si lahko preberemo tudi zgoraj navedene številke in izvemo usodo prečastitega Lawa (k njemu se bomo še vrnili). Čeprav je zgodba predstavljena z vidika tistih, ki so zgodbo razkrili, niso novinarji na koncu filma nikjer omenjeni, ustvarjalci pa nam zamolčijo tudi podatek o Pulitzerjevi nagradi. Scenarista filma, Josh Singer in režiser McCarthy, sta se pri pisanju scenarija več kot očitno zgledovala po glavnih junakih: izogibala sta se pretiranemu senzacionalizmu in poosebljanju (afera je takšna že sama po sebi) ter se raje posvetila širši sliki. O zasebnih življenjih novinarjev ne izvemo nič, kar ne bi bilo povezano s primerom. Pravzaprav je videti, kot da nimajo zasebnih življenj, njihovih partnerjev in sorodnikov praktično ne vidimo. S tega stališča so informacije o tem, kaj so novinarji in uredniki počeli v nadaljevanju kariere, res nepomembno.
Scenarij nam delo Robinsonove ekipe (posledično pa tudi vzorec spolnih zlorab znotraj Katoliške cerkve) osvetli s takšno metodološko natančnostjo, da imamo občutek, da bi si Pulitzerjevo nagrado (ne le najverjetnejšega oskarja) zaslužila kar njegova avtorja.
Ob tako natančni obdelavi ni nenavadno, da je med celovečerci, ki se letos potegujejo za oskarja najboljši film leta, prav V žarišču tisti, v katerem največ govorijo (drugo mesto zaseda Velika poteza). Nenavadno je to, da ni niti ena poved odvečna, niti en stavek ne zveni nepomembno in razglašeno, k čemur veliko pripomore tudi izjemen igralski orkester.
V času, ko so novinarji vedno bolj na slabem glasu, nam V Žarišču – McCarthyjeva hvalnica raziskovalnemu novinarstvu, ki jo lahko postavimo ob bok klasiki Vsi predsednikovi možje – pokaže, da bi si kakovostni predstavniki sedme sile zaslužili najmanj takšno spoštovanje, kot so ga v cerkvenih krogih deležni božji poslaniki. Razlika med obojimi je v tem, da smo do novinarjev lahko kritični, ne smemo pa dvomiti v njihovo poslanstvo in dokaze, ki jih pri opravljanju svojega dela predložijo.
Kako lahko zavrneš Boga?
Kaj se je torej po razkritju škandala zgodilo s kardinalom Lawom? Ni mu bilo hudega: še istega leta je odstopil z mesta bostonskega nadškofa in se dve leti pozneje na povabilo papeža Janeza Pavla II. preselil v Rim, kjer mu je bila dodeljena častna nadškofovska funkcija, kot kardinal pa je sodeloval tudi pri izbiri Pavlovega naslednika.
Če ste si ogledali pretresljiva dokumentarca Vsega hudega nas reši in Mea Maxima Culpa: Molk v božji hiši, vas takšen razplet dogodkov ne bi smel presenetiti, se pa lahko ob njih upravičeno vprašamo, ali je Katoliška cerkev primerno odzvala na škandal in sprejela vse potrebne ukrepe, da se takšne grozote ne bi ponovile. So odgovorni plačali primerno ceno za svoje grehe? Mar tu ni šlo za otroke, za tisoče posiljenih in zlorabljenih otrok?
Ustvarjalci omenjenih dokumentarcev imajo jasne odgovore: ne, ne in da. Občutek imam, da je McCarthyjev film do ravnanja katoliškega vrha malce bolj prizanesljiv, verjetno tudi zato, ker je zgodba prostorsko in časovno bolj omejena. V žarišču vernikov ne žali, opazi se tudi, da so ustvarjalci poskušali ločevati med vero in institucijo, kolikor je to seveda sploh mogoče.
Najbolj množični primeri zlorab so se dogajali v skupnostih, kjer ima Cerkev velik vpliv. Bostonska skupnost pri tem ni izjema. Duhovniki naj bi bili božji odposlanci na Zemlji. Kako lahko otroci ločijo med vero in institucijo? Ali kot pravi ena od žrtev: "Kako lahko zavrneš Boga?"
Nosilci moči – pa naj bo to ekonomska, politična ali duhovna – potrebujejo nadzor. Kadar vse druge institucije odpovejo, se lahko zanesemo samo še na predstavnike sedme sile. V tem primeru so novinarji opravili svoje poslanstvo.
Nekatere teme so tako zahtevne, kompleksne in pomembne, da jih je težko obdelati v obliki igranega celovečerca. Dva od letošnjih kandidatov za zlate kipce, Velika poteza in V žarišču, sta dokazala, da je to mogoče, če se stvari pravilno lotiš. Dobra štiri!