Sreda, 2. 11. 2016, 4.12
7 let, 2 meseca
Tina Gorenjak: Igranje seksi zapeljivk mi laska
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,90
4
Eno naših najbolj cenjenih in tudi zabavnih igralk lahko trenutno gledamo v seriji Ena žlahtna štorija, v kateri ji je spet pripadla vloga seksi ženske.
Čeprav bi si kdaj želela kaj drugega, Tino Gorenjak vedno doletijo vloge seksi zapeljivk. Za to je precej "kriva" tudi sama, saj je kljub svojim 44 letom še vedno videti vsaj deset let mlajša. Njeno starost in modrost morda izda kakšna gubica, ki je nastala v letih smejanja in pozitivnega pogleda na življenje.
Tokrat ji je režiser Ene žlahtne štorije ponudil vlogo Miše, seksi bankirke, ki bo odločilno vplivala na negotovo usodo Grediča. V šali je dejala, da zna odigrati še kaj drugega, a je vseeno sprejela vlogo, saj ji vsaka predstavlja nov izziv.
Tino lahko trenutno gledate tudi v gledališču, in sicer v predstavi iLutka. V tej igra lutko, najnovejši model robotske ženske, ki bi lahko v prihodnosti zamenjala resnično žensko. Predstavo z Gorazdom Žilavcem igra že dobro leto in pol, še vedno pa se z veseljem prelevi v nerealno žensko.
Kako je igrati neko predstavo toliko časa?
Ko sem igrala v predstavi 5žensk.com, sem doživela ekstremno izkušnjo. Odigrali smo jo več kot 400-krat, saj je bila v Sloveniji pravi hit. Dve sezoni smo imele včasih tudi od 35 do 40 predstav na mesec. To je bila nora dogodivščina.
Ali čutite strah, da se boste zmotili, čeprav eno in isto predstavo odigrate tolikokrat?
Ko imaš po dve predstavi na dan, in to vsak dan, se ti zgodi, da ne veš, ali si neko besedilo že povedal zdaj ali v prejšnji ponovitvi. Druga stvar je motivacija. Nočeš delovati kot avtopilot, saj se to pozna na predstavi. Jaz sem se motivirala z mislijo na to, da si vsako predstavo ogledajo ljudje, ki je še niso videli. To so novi ljudje, ki si želijo te izkušnje, navdihujoče predstave, iskrenega smeha. Občinstvo je zame največja motivacija, da iz sebe vedno iztisnem sto odstotkov.
Tina kot iLutka s soigralcem Gorazdom Žilavcem
Vam je zato morda gledališče ljubše kot televizija ali film?
Zelo drugače je. Ne bi mogla izbrati, kaj mi je ljubše. Oboje ima svoj čar. Pri gledališču imam vsekakor rada neposredni stik z ljudmi. Zelo rada tudi snemam in sem resnično vesela, kadar imam priložnost za to, saj imamo slovenski igralci manj teh izkušenj.
Zdaj je televizijska produkcija malo stekla ...
Res je. Super se mi zdi, da je več slovenskih nadaljevank.
Kakšne se vam zdijo?
Moram priznati, da zelo malo gledam televizijo, saj nimam veliko časa. Vsekakor pogledam nove stvari, sploh tiste, h katerim me povabijo. Tako je bilo na primer v primeru Ene žlahtne štorije. Seveda sem pogledala nekaj delov, da sem videla, za kaj gre, kako delajo in ali se bo moj lik ujemal s celotnim konceptom.
Tina kot Miša
Je tudi vas tako kot veliko gledalcev zgodba pritegnila?
Všeč mi je, ima neko toplino in igralci so čudoviti. Limonade, kjer se stalno nekaj zapleta, mi sicer niso blizu, saj imam raje humorne, akcijske nadaljevanke, a Štorija je dobro narejena. Vsekakor sem vesela, da sem del nje.
Kako bi opisali svoj lik Miše?
Ko sem videla, kakšen lik bom igrala, sem se pošalila, ali mislijo, da znam igrati samo seksi zlobnice (smeh, op. p.). Z režiserjem Vojkom Anzeljcem sem namreč že pred leti sodelovala pri nadaljevankah Čokoladne sanje in Nova dvajseta. Vsem trem likom je skupno, da so nekakšne samovšečne zapeljivke, polne kapric. Seveda je to tudi kompliment oz. izraz zaupanja, saj ve, da bom delala dobro in prepričljivo.
Vam laskajo vloge zapeljivk ali ste se že naveličali tega?
Nisem se naveličala, ker mi je vsakič znova izziv igrati popolnoma drugačen lik, čeprav bi bil lahko zelo podoben prejšnjemu. Vsak igralec si želi uprizarjati čim bolj različne vloge. V zadnjem filmu Vloga za Emo sem igrala prijazno, navdihujočo profesorico, kar je bila super izkušnja. Tudi na splošno bi rekla, da sem imela priložnost igrati zelo različne vloge.
Kako ste se pripravljali na vlogo Miše?
Morala sem precej dobro preštudirati Mišino delo, saj je poslovna ženska, ki se ukvarja s financami in odobritvijo posojil. Poskušala sem vstopiti v možgane človeka, ki razmišlja na takšen način, zato sem se posvetila temu. Ta vloga sicer ni tako velika, da bi bila potrebna obširna raziskava, ampak vsekakor se pozanimaš.
Obstaja kakšna vloga, ki je še niste odigrali, pa si to želite?
Hmm ... Hotela sem reči, da kakšne naivne in nežne še nisem igrala, pa sem se spomnila, da sem jo v svojem prvem filmu Stereotip (smeh, op. p.). Kaj pa vem, kakšno resno, dramsko vlogo v filmu bi si želela. Vse si želim igrati, tudi kakšno dobro komično vlogo. Res imam rada dobre komedije, v gledališču jih je veliko, v filmu pa ne. Čokoladne sanje, morda, v izrazito komičnem filmu ali nadaljevanki pa še nisem igrala.
Verjetno vloge zapeljivk dobivate tudi zato, ker ste še vedno videti zelo dobro. Kako skrbite zase pri 44 letih?
Ko so me povabili k seriji Nova dvajseta, so mi sporočili, da bom igrala s simpatičnim mladim igralcem. Mislila sem, da bom končno igrala mamo, potem pa sem prebrala scenarij in ugotovila, da ne bom mama, ampak njegova ljubimka (smeh, op. p.). Seveda nimam nič proti, absolutno mi laska, a tudi proti vlogi mame ne bi imela nič.
Kaj delam zase? Nič kaj dosti, večino življenja sem plesala in zdi se mi, da mi je to veselje do gibanja ostalo. Zadnji dve leti pridno izvajam tudi tibetanske vaje, kar mi ne vzame več kot 15 minut na dan. Za obraz ne uporabljam botoksa ali podobnih stvari, saj prisegam na "teenlifting". To je neinvazivna, naravna metoda, ki z elektrodami stimulira mišice obraza, kar je podobno kot fitnes za mišice telesa. Če krepiš mišice telesa, je telo skladno in tudi koža je lepša, enaki učinki pa so tudi na obrazu. Rezultati so vidni, sploh če pogledam svoje stare fotografije. Za lase hodim na terapijo LiteRAM in v zadnjih letih so se mi zelo okrepili. Resnično za svoj videz ne porabim veliko časa, ker nisem tak tip ženske, da bi ure in ure presedela v lepotnih salonih. Zaradi tega mi je toliko bolj pomembno, da sta ti dve metodi učinkoviti.
Poleg tega, da ste igralka in plesalka, znate tudi peti. Je to nujen paket za dobrega igralca ali so vsi dodatki zgolj dodatni plusi?
Absolutno ni nujno, saj veliko odličnih igralcev ne zna peti in/ali plesati. Je pa vsekakor dobro, da znaš čim več. Kakršnokoli dodatno znanje ali sposobnost ti daje večji spekter, več lahko ponudiš kot igralec. Sama sebe sicer nikoli nisem imela za pevko, a imam rada glasbo. Večina avtorskih projektov, ki sem jih naredila in napisala, je bila povezana z glasbo. Ne samo Muca Maca, ampak tudi muzikal Prava dekleta, nastopi, ki jih zadnjih deset let izvajam za različne dogodke, in prireditve z mojo skupino plesalcev. Rada imam glasbo, zato je vedno povezana z mojimi projekti.
Kaj pogrešate v slovenskem igralskem prostoru, morda dobre komične nadaljevanke?
Da (smeh, op. p.)! Dobre komedije v kinematografih, na televiziji in v gledališču so kar redkost. Je pa tudi res, da je dobro komedijo težko napisati, a meni je dobra komedija najljubši žanr. Zdi se mi, da lahko skozi dober humor poveš marsikaj resnega, tudi perečega. Zdi se mi, da lahko z dobrim humorjem ljudem sežeš do srca. Ko se smejiš, si sproščen, odprt in dojemljiv.
Mislite, da imajo igralci v Sloveniji dovolj dela?
Trg je zelo majhen. Malo je različnih možnosti in produkcij. Menim, da moramo biti slovenski igralci zelo kreativni, če želimo čim več delati.
Kako je videti vsakdan igralca v Sloveniji?
Ker sem samostojna kulturna delavka, imam zelo različen urnik. Zelo. Danes imava intervju, potem grem na vajo, v masko za iLutko, ki vzame kar precej časa, zvečer pa imam predstavo. Ko snemamo Štorijo, moram biti včasih v maski že ob 6. uri zjutraj, snemamo ali v Ljubljani ali Brdih, potem so tu še vaje ... Zelo veliko letam naokoli, vozim se po vsej Sloveniji, kjer imamo predstave ...
Ste kdaj veseli, da vam ob vsem tem ni treba imeti opravka še s paparaci?
Da, hvala bogu, da tega pri nas skorajda ni (smeh, op. p.). Zdelo se mi je šokantno, ko so začeli mediji v nekem obdobju pozivati ljudi, bralce, naj nas fotografirajo. Hollywoodski igralci zaslužijo toliko, da si lahko najamejo zasebni otok, gredo tja in se sprostijo, mi pa tega ne moremo. Poleti hodim večinoma na hrvaško obalo, kjer je seveda ogromno Slovencev. Zadnja leta se ne sončnim več zgoraj brez. Pa nisem sramežljiva, a zdi se mi neumno, da je ljudem tako fascinantno nekoga fotografirati in fotografijo poslati neki reviji. Žalosti in utruja me tudi to, da včasih mediji neko šalo, ki jo izrečeš na svoj račun, obrnejo v šokanten naslov ali veliko intimno priznanje. To potem deluje čudno ali pretenciozno. Velikokrat sem si že rekla, da se ne bom več šalila in sproščeno odgovarjala, potem pa pomislim na to, da se morda kdaj kakšen bralec zaradi tega nasmeji in si reče, da se je nekaj podobnega zgodilo njemu. Hkrati lahko vidijo, da smo si vsi podobni in da se vsem dogajajo podobne bedarije (smeh, op. p.).
Vas ljudje prepoznavajo na ulici in se morda želijo fotografirati z vami?
Prepoznajo me, redko pa se zgodi, da se želijo fotografirati z mano. Moram reči, da so bila vsa srečanja do zdaj zelo prijazna. Pred kratkim me je razveselila gospa v čakalnici. Videla sem, da me gleda, potem pa je pristopila k meni in me vprašala, ali me lahko objame (nasmeh, op. p.). Rekla mi je, da jo vedno, ko me vidi na televiziji, spravim v dobro voljo. Tudi ona je meni polepšala dan.
4