Četrtek, 26. 2. 2015, 14.06
5 let, 9 mesecev
Otmar Šturm: belokranjska vina z ritke svete Ane
Lahko rečemo, da v Sloveniji ni več vinskih dežel, kjer ne bi imeli dobrega vina. V Beli krajini verjetno najbolj prestižno vinsko kapljico prideluje vinar iz Metlike.
Naj že takoj na začetku povemo, da so belokranjski vinski grički ena najbolj podcenjenih turističnih destinacij v Sloveniji. Podobno kot Brkini, Bloke, Haloze in Ljubljansko barje. Zakaj je tako? Slabe cestne povezave so gotovo eden pomembnejših razlogov.
Od kolesarja do vinarja
Podobno kot malo Slovencev pozna Belo krajino in nje vinsko kulinarično zgodbo, zelo malo turistov pozna božansko lego, kakšnih sedem kilometrov iz Metlike, v okolici cerkve svete Ane oziroma na "ritki svete Ane", kot pravijo domačini, kjer ima največ svojih vinogradov družina Šturm. "Tu so najlepše lege," nam je povedal Otmar Šturm, ko smo skupaj gledali proti Sveti Ani in zobali belokranjsko pogačo, šunko s hrenom ter flancate iz kuhinje njegove žene Lidije, s katero sta poročena že skoraj četrt stoletja.
Pili ne bomo veliko, smo si obljubili, po eni strani Šturmova vina kar dobro poznamo, po drugi strani pa je bila ura precej zgodnja. Naj bo, sklenili smo kompromis in pristali na kozarec penine z logičnim imenom Ana. Pridelana je po klasični metodi, osnova je modri pinot, zraven sta še chardonnay in žametna črnina. Seveda ni ostalo le pri penečem, pozneje smo namočili jezik še v nekaj drugih vin, najprej pa smo začeli z zgodovino: "Z vinarstvom sem se začel resno ukvarjati leta 1992, ko sem imel 21 let. Bil sem razmeroma mlad, morda za nekatere celo premlad, a to svojo 'napako' vztrajno popravljam...," je zgodbo začel Otmar, ki je bil dolga leta skoraj profesionalni kolesar. Vozil je za novomeško Krko, bil je celo v jugoslovanski reprezentanci, v zadnjem letu nastopanja pa je postal republiški mladinski prvak.
Ko je opustil kolesarstvo, je skoraj takoj prešel k vinu. Dobro, leta 1996 je postal carinik na Kolpi, a je službo po dveh letih pustil in se povsem posvetil kleti. Zdaj rad primerja kolesarstvo in vino: "Šport in vino sta si v veliko pogledih podobna. Pri vrhunskih vinih ni bližnjic, tako kot jih ni pri vrhunskem športu. Če trening pregoljufaš, ni rezultata, in tako je v vinarstvu. Vzeti moraš sporočilo, ki ti ga je dala narava, torej tisto, kar ti je prinesla na trti, in to brez napak spraviti do steklenice. Čim začneš ubirati bližnjice, dobiš industrijsko vino, ki pa ga je po svetu že dovolj." Belokranjski vinar je že zelo zgodaj, leta 1992 opravil prvi sommelierski tečaj, letos pa mu je dodal tudi tretjo stopnjo.
Za Šturmove velja, da so neke vrste samouki, saj gre za edino klet v Beli krajini, ki se ni razvila iz metliške zadruge. "Sem samouk, tako kot je bil oče, kar je morda celo boljše, kot če bi se šolal za to. Učil sem na lastnih napakah in tisto, kar te udari po žepu, si najbolj zapomniš," je pribil Otmar, sicer elektrotehnik, medtem ko nam je spet polnil kozarce.
Etno steklenice za širše občinstvo
Ob prvi penini Ani sta tu še rdeča in bela belokranjska penina. Rdeča je iz modrega pinota, v prihodnje pa jo bodo začeli delati iz metliške črnine. Bela je iz belih belokranjskih sort. "Z imenom Belokranjska penina je tako, da smo izkoristili priložnost. To ime je 50 let ležalo na cesti, nihče ga ni zaščitil, zato smo ga registrirali mi, tako kot Metliško črnino. Konkurenca se tega pač ni domislila," nam je svojo poslovno spretnost in idejo razložil Otmar, ki Metliško črnino sestavi iz šestdeset odstotkov modre frankinje in manjših deležev žametne črnine, portugalke ter malenkosti modrega pinota in gamaya. "Gre za lahkotno, pitno in sveže vino," pravi vinar, ki je s črnino, ki jo mnogi štejejo med drugorazredne napitke, napolnil tudi police velikih trgovskih središč.
"Veliki trgovci so nas začeli spraševati, ali bi lahko zanje stekleničili metliško črnino. Ko sem razmišljal o tem, sem ugotovil, da jih ne bi bilo dobro prodajati z isto etiketo oziroma pod blagovno znamko Šturm kot druga naša vina, ki kotirajo precej višje. Našega oblikovalca Marjana Močivnika sem prosil za novo etiketo, ki bo metliško črnino ločila od preostalih naših vin in nastala je ta z značilnim belokranjskim vzorcem," je zgodovino črnine razgalil Šturm, ki je sprva konzorciju pridelovalcev predlagal, da bi metliško črnino vsi v Beli krajini polnili z enako etiketo, na zadnji strani pa bi bil naveden vinar. Takrat so se mu vsi smejali, zato je etiketo pač uporabil sam. "Etiketa je doživela izjemen uspeh, tako velik, da so jo drugi pridelovalci kmalu skopirali in tudi na svoje etikete dali ta vzorec."
Pri Šturmovih so iz belokranjskega vzorca naredili "etno linijo", ki obsega še modro frankinjo in belokranjsko penino. Gre za linijo preprostih vin. V povprečju jih pridelajo okoli trideset tisoč litrov, odvisno od letine. "Ob slabših letinah gre večina vina v to linijo, ob dobrih pa seveda v višje linije, ki nosijo ime Šturm in v katerih si nočemo privoščiti povprečnih vin," je pojasnil Šturm, ki je prepričan, da so s polnitvijo litrskih steklenic kakovost višjih linij še dvignili, saj v njih ni povprečnih ali slabših letnikov. Hkrati pa poudarja, da so tudi vina etno linije dobra, saj gre denimo ob povprečnih letinah modre frankinje v metliško črnino več te sorte in je zato boljša.
Vina, ki si zaslužijo več pozornosti
Da pa se ne bi preveč zaljubili v litrsko produkcijo, smo se odpravili po stopnicah v lično, ne preveliko klet, kjer smo se srečali z osnovno linijo Šturmovih buteljčnih vin. Stara klet, prvi prostor, v katerega smo stopili, pomeni srce, začetek Šturmove vinogradniške zgodbe. "V Beli krajini pravimo, da mora imeti vsak pravi moški oziroma vsaka prava družina košček vinograda in majhno zidanico. To je belokranjska rekreacija, po srcu sicer nismo ravno športniki." Leta 1969 so Šturmovi zasadili prvi vinograd rumenega muškata, ki so ga pridelovali zase in za prijatelje.
Leta 1998 so zidanico spremenili v razstavni prostor, klet pa preselili nižje pod zemljo, saj so potrebovali večje kapacitete. V simpatični, urejeni kleti, razsvetljeni s svečami, nam je gospodar predstavil osnovno, belo kolekcijo, v kateri so vrhunska vina iz mladih vinogradov. V tej liniji se znajdejo vse sorte, seveda glede na to, kako kakovosten je letnik. Največ imajo modre frankinje, potem so tu rumeni muškat, traminec, laški in renski rizling, sauvignon ... Še višje kakovosti so vina, ki si zaradi izjemne letine ter boljše lege in nižjih donosov v vinogradih zaslužijo več pozornosti. Gre za modro kolekcijo, pri kateri gredo vsa vina vsaj za leto dni v hrastove sode.
Sledi še najvišja, zlata linija, ki ponuja izrazite posebnosti. "To so vina, ki jih je mogoče iz posamezne sorte pridelati morda enkrat ali dvakrat na deset let. V hrastovih sodih takšna vina zorijo vsaj tri leta. Med njimi je recimo Akord, suha bela zvrst iz traminca, rumenega muškata in kraljevine, v zlato linijo pa gredo tudi predikati," je na svoje najboljše stvaritve ponosen Šturm.
Prepovedani sadeži in priporočene sorte
V zadnjem času se poznavalci zelo navdušujejo nad Šturmovim vinom Vicas. Gre za cabernet sauvignon, sorto, ki se je v Beli krajini ne sme saditi, zato so vino prijavili kot zvrst in mu namesto imena sorte dali ime, ki je kratica za VIno CAbernet Sauvignon. Podobno zgodbo kot cabernet so v Beli krajini doživele mnoge vinske sorte in takole ob pogovoru se zdi, da so ravno pri Šturmovih tisti, ki tovrstna pravila kršijo, da bi dobili boljša in raznovrstnejša vina. "Kar se tiče priporočenih in dovoljenih sort v posameznih vinskih regijah, je bilo včasih veliko bolj preprosto. Sort, ki niso bile med priporočenimi ali dovoljenimi, sicer nisi smel prodajati, lahko pa si jih prideloval zase. Po novem zakonu iz leta 2008 pa za te sorte ne dobiš niti dovoljenja za zasaditev vinograda. Takšen vinograd je kot črna gradnja, zanj plačaš kazen, pa še posekati ga moraš."
Pravzaprav ni bilo nič drugače s Šturmovim tramincem, ki letos praznuje dvajset let. "Gre za še eno v Beli krajini 'prepovedano' oziroma nekoč prepovedano sorto. Od soseda sem kupil vinograd, zasajen s tramincem, mi pa takrat ni povedal, da ga ni dovoljeno prodajati. Tako je prvi pridelek prinesel tudi prvi obisk inšpekcije v kleti. Inšpektor je dejal, super vino, odličen suh jagodni izbor, le ena težava je – tega ne boš smel prodajati, ker traminec ni med dovoljenimi ali priporočenimi sortami. Potem sem pa vino prijavil kot zvrst in mu dal to ime, Prepovedan sadež."
Od leta 2006 je traminec v Beli krajini dovoljena sorta in pri tem imajo velike zasluge ravno Šturmovi, ki so istega leta od strokovnjakov dobil dopis, da smejo na etiketo napisati traminec: "Pa se za to nismo odločili. Prepovedan sadež je bil takrat že uveljavljeno ime in je ostalo. Treba pa je reči, da je iz seznamov priporočenih in dovoljenih sort jasno razvidno, da so imeli Belo krajino za drugorazredno vinsko deželo. A zahvaljujoč vinogradnikom, med katerimi je bil tudi moj oče, se to počasi spreminja."
Vinoteka na Metliškem gradu in širitev na Dolenjsko
Otmar je po obhodu kleti pri sveti Ani predlagal, da se vsaj na hitro pomudimo še v vinoteki na Metliškem gradu, mi pa smo se v rustikalnem okolju začeli zanimati tudi za količine, ki jim ponuja trgu in izvedeli, da v povprečju pridelajo kar kakšnih sto tisoč litrov vina na leto. Za Slovenijo veliko, v evropskih razmerah pa so še vedno butična vinska klet in se niti nimajo namena bolj širiti. Velikih načrtov za naprej Otmar Šturm ne razkriva, saj so se v letih krize razmere na trgu zelo poslabšale, je pa treba reči, da mu je v tem času ob vinoteki v Metliki začela dobro delati vinoteka v Novem mestu. Dokaz, da je za mnoge, celo za Dolenjce, Bela krajina še vedno zelo daleč.