Dušan Kristančič: Tujino vidimo drugače kot drugi vinarji

Pri Dušanu Kristančiču niso nikoli natančneje raziskovali zgodovine družine in kmetije, a kar nekaj fotografij v hišni vinoteki dokazuje, da je njihova hiša na griču Medane že dolga leta. Najstarejša fotografija je iz leta 1887 in na njej je kmetija že na svojem mestu. Dušan Kristančič pravi, da je njegov oče Silvio brez očeta ostal že pri desetih, torej dedka ni poznal.

"Kmetijo je gor držala nona, dokler je ni prevzel oče," se spominja vinar, ki je naredil železniško in pozneje še kmetijsko šolo, se kako leto ali dve udinjal v goriški Iskri, potem pa se je povsem posvetil kmetiji. Vinski kmetiji, če smo natančni.

Vinska klet pod cesto

"Med vsemi Simčiči, Jakončiči in Erzetiči nas je med briškimi vinarji verjetno največ Kristančičev, kar šest nas je in z mnogimi smo tudi v sorodu. Povsem blizu smo si z Andrejem (Nando), malo bolj oddaljeno sorodstvo sta Boris (Brandulin) in Davor (Ronk). Potem pa sta še dva Aleša, Movia in Kristalvin, s katerima smo verjetno tudi v kakšnem daljnem sorodstvu," nam je ob kozarcu sveže rebule in kolobarjih domače salame na točilnem pultu svoje neformalne vinoteke razjasnil osnovne sorodstvene zveze Dušan Kristančič, ki v Medani domuje na dveh povezanih lokacijah.

Na eni strani ceste je pod Belico, ki ima gostilno in hotel, na drugi strani se stiska h Klincu, ki ima kmečki turizem in vinarstvo. Vmes je cesta, ki se z glavnega trga spušča proti Italiji, pod cesto pa sta obe Kristančevi zgradbi povezani s kletjo.

Kar težko nam je bilo razumeti, da je pod medansko cesto tako velika klet. Po drugi strani pa je tako prav, saj gre za najbolj vinsko cesto v Brdih. A preden so zgradili tako posebno vinsko klet, je preteklo mnogo let: "Kmetija ni nastala čez noč, ampak so jo generacije gradile desetletja. Smo sredi vasi, okoli nas so hiše in ni veliko prostora. Zato smo v 90. letih klet izkopali pod cesto in jo povezali s kmetijo na drugi strani. Imeli smo srečo, da se je takrat v Medani delala kanalizacija in je bilo tako ali tako vse razkopano."

Dušan poudarja, da je bila za tako posebno vinsko klet olajševalna okoliščina, da je šlo za gradnjo pod občinsko cesto, če bi bila državna, je verjetno še zdaj ne bi končali.

Ob kleti imajo pod zemljo še prostore za degustacije in arhiv, v katerem lahko njihovi prijatelji in poslovni partnerji hranijo vino. Mnogi vino odkupijo že v sodu, potem, ko je pripravljeno, ga stekleničijo in shranijo. Mimogrede, v kleti so, za razliko od mnogo drugih vinarjev, ki prisegajo na francoski ali slavonski hrast, tudi sodi slovenskih mojstrov, Krajnca iz Sevnice in Küzme iz Prekmurja.

V kleti so slike vseh štirih generacij, ki so se pri Kristančičevih v Medani resno ukvarjale z vinom. Dušanov oče Silvio, zdaj ima 86 let, Dušan, ki je krepko v petdesetih, sin Marko sredi tridesetih in vnuk Miha, ki jih še nima deset, a na kmetiji že pomaga. Ne gre pozabiti na hčerko Terezo, ki vodi računstvo in druge dokumente: "Delujemo kot družinska kmetija in imamo srečo, da nas je v družini veliko. Za klet oziroma enologijo zdaj že nekaj let skrbi sin, brat je po vinogradih, jaz sem za stroje, traktorje in te reči."

Imajo okoli 22 hektarjev vinogradov, nekaj v najemu, nekaj tudi v Italiji, skupaj pridelajo okoli sto tisoč litrov vina, odvisno od letnika. Veliko za slovenske razmere, a Dušan je prepričan, da majhna proizvodnja ne pomeni nujno kakovosti: "Lahko delaš malo, pa še tisto ne dobro."

Decanterjeva napaka

Na kmetiji so začeli vina stekleničiti leta 1989 s skupino vinarjev, s katerimi so skupaj kupili polnilno linijo – Ščurek, Marjan Simčič, Dolfo in Bužinel. A že od samega začetka so se zavedali, da potrebujejo na etiketi ob priimku še en prepoznaven znak.

Že leta 1990 so ob drugem stekleničenju dodali pava in že takrat so se odločili, da želijo profesionalno narejeno etiketo: "Pava in etiketo je oblikoval Bojan Maraž, ki se je še bolj kot mi zavedal, da je treba zaradi enakih priimkov narediti prepoznavno etiketo."

A čeprav je od tega krepkih trideset let, še vedno pride do zmešnjave. Predvsem ga še vedno zamenjujejo z Movio. Ko je leta 2013 Dušanovo vino Pavó rdeče 2009 dobilo do zdaj najvišje priznanje za slovensko rdeče vino – regijsko nagrado Decanter –, so v reviji objavili fotografijo Aleša Kristančiča: "No, saj imava isto frizuro, le da sem jaz več kot deset starejši," se je smeji Dušan Kristančič, ki se najraje spominja začetkov slovenskega zasebnega vinarstva konec osemdesetih.

"Prodaja je bila takrat zelo lepa in preprosta. Bila je še Jugoslavija, mi pa smo bili eni prvih, ki so začeli svoje vino stekleničiti, in smo imeli ogromen trg. Spomnim se, ko sem šel prvič v Zagreb, je Ina trgovina, takrat močno podjetje, takoj naročila tri tisoč steklenic. Leta 1990, na Markovićevo leto, je buteljka naenkrat stala deset mark in zdelo se nam je, da bo to izjemen posel."

A Markovićeva pravljica, kot je znano, ni dolgo trajala in trg je bilo treba osvajati drugače. V nekdanjo državo prodajo bolj malo, Italijani kupujejo, a samo neposredno na kmetiji. Avstrijci vzamejo kakšno steklenico rdečega vina, nekaj vina gre v Nemčijo in na Poljsko.

Domači trg je najpomembnejši

"Večino, okoli 70 odstotkov, prodamo domačim kupcem, tudi zato, ker tujino vidimo drugače kot drugi vinarji. Zunaj lahko prodajaš tiste stvari, ki jih dobro prodajaš tudi doma. A če prodajaš zunaj, imaš s tem tudi veliko stroškov, od potovanj na promocije do transporta. Zakaj ne bi potem raje prodajal v svoji okolici? Potem ti tudi cen ni treba postavljati tako visoko in pričakovati, da ti bodo zvesti kupci pokrivali stroške potovanj in promocij."

Po drugi strani je Dušan prepričan, da sta se kultura pitja in poznavanje vin pri nas v zadnjih letih tako dvignila, da ljudje že sami prepoznajo dober izdelek. "Vin res dobrih letnikov mi niti ni treba posebej promovirati, ampak se prodajajo, ker kupci prepoznajo kakovost. Slabe robe pa medtem ne moreš več prodati. Morda bo kdo kupil še enkrat, dvakrat, potem pa ti ne odpustijo več," je prepričan mojster iz Medane, ki se v vinogradih in v kleti v glavnem drži briške ponudbe, nekaj sort, recimo tokaj in beli pinot, pa postopoma daje le še v zvrsti, ker bi imeli sicer preširoko paleto vin.

"Imamo srečo, da so Brda tako razgibana, da lahko imaš zelo raznolike lege, tudi takšne, ki so manj na udaru sonca, kjer lahko izjemno uspeva tudi aromatična sorta, kot je sauvignon. Sicer pa imam najboljšo lego za cabernet sauvignon v Medani, najvišjo, le cerkveni zvonik je višji od nje," se pohvali Dušan, ki po drugi strani priznava, da nikoli ne moreš imeti vinogradov in kleti urejenih tako, da bi vse prodal kot buteljke.

"Vedno ti ostane določena količina ali sorta ali pa ti kakšno vino ne uspe tako, kot si pričakoval. Če vidimo, da nekaj ni dovolj kakovostno za buteljko, gre v namizno vino. Tega se strogo držimo, ker nam ugled naše kmetije pomeni največ."

Ocenjevanja in nagrade jemlje bolj športno

Pri Kristančičevih v Medani se držijo načela, da kupca ne smejo preveč zmesti, zato buteljke preprosto ločijo po dveh linijah. V sveži so rebula, sivi pinot, sauvignon in chardonnay, pri rdečih, ki že gredo skozi sode in tam zorijo eno leto, so to modri pinot, cabernet sauvignon in merlot. "Linija Pavó je nadgradnja svežih vin in je ne polnimo vsako leto, ampak le ob dobrih letnikih. To so chardonnay Pavó, Pavó belo in Pavó rdeče.

"Beli vini sta v sodih eno leto, rdeče dve," razlaga gospodar, ki pa je prepričan, da kakovostnih zgornjih linij ni mogoče vzgojiti vsako leto, tudi zato ker potem osiromašiš osnovno – ta je pa tista, od katere živiš, ki dejansko prinese zaslužek. "Od linije Pavó ne bi mogel živeti. To linijo, pa tudi ocenjevanja in nagrade, zato jemljem bolj športno. Ne bi recimo višal cen le zato, ker sem za en letnik dobil priznanje, ker potem menjaš trg in lahko izgubiš redne kupce, tiste, ki so ti zvesti že leta." Jasno, treba je razmišljati tržno, a neke meje so.

Pridelujejo tudi sladko vino, vse bolj popularnih penečih vin in oranžnih vin pa se niso lotili: "Saj naredimo kakšno macerirano vino, a predvsem za že znane kupce, z njim se ne predstavljamo recimo na sejmih, ker bi samo ustvarili zmedo." Po drugi strani pa bi lahko rekli, da je do tovrstnih vin malce skeptičen, gre namreč za klenega kmeta in vinarja iz Brd, ki ima pripravljene natančne odgovore na vsa vinska vprašanja. Pa naj gre za delo v vinogradu ali za kletarjenje in konec koncev za vinski posel.